Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Čelar

b]Nekaj splošno o medu[/b]

Različni avtorji

Čebelarstvo ima v Sloveniji že dolgo tradicijo. Kljub tej dolgi tradiciji, se nas le malo zaveda, da nam čebele dajejo poleg medu še druge koristne pridelke, kot so matični mleček, čebelji strup, vosek, pelod in propolis. Vse to lahko uporabimo v prehrani in v zdravstvene namene. Ne smemo pa pozabiti tudi na to, da nam čebele koristijo, ker oprašujejo cvetove sadnega drevja in nekaterih poljščin in s tem zagotavljajo čim večji pridelek. Poglejmo si po vrsti lastnosti posameznih čebeljih pridelkov ter njihovo prehransko in zdravilno vrednost.

Med naredijo čebele tako, da s cvetov nabirajo nektar ali medičino. V svojem telesu mu dodajo še nekaj snovi in ga s pomočjo encimov spremenijo. Trsni sladkor (saharozo) razcepijo v enake dele grozdnega in sadnega sladkorja (glukoze in fruktoze). Tako predelano medičino odložijo v celice satovja, kjer še naprej dozoreva. Predvsem mora iz nje izhlapeti odvečna voda, da nastane dovolj gost med, ki se ne kvari. Iz medičine nastanejo npr. cvetlični, akacijev in ajdov med. Gozdni med pa čebele pripravijo iz mane - sladke raztopine, ki jo na drevesih izločajo kaparji in ušice. Med vsebuje okoli 75% sladkorja, 20 % vode ter nekaj eteričnih olj, proteinov, kislin, mineralov in drugih snovi. Zaradi dobrega okusa in velike kalorične vrednosti se med največ uporablja v prehrani. Zelo stara pa je tudi uporaba medu za zdravljenje kožnih ran in čirov. Deluje tudi protimikrobno, kar gre pripisati predvsem veliki vsebnosti sladkorja, pa tudi eteričnim oljem in snovem, ki ga v med izločijo čebele. Včasih se je med uporabljal tudi v uradni medicini in sicer notranje kot blago odvajalo in proti vnetjem, zunanje pa so go nanašali na kožne čire. V te namene so ga v lekarnah predhodno še prečistili.

Med

Med ali strd je živilo rastlinskega izvora, ki ga proizvedejo čebele. Naraven med je gosto tekoč ali kristaliziran. Čebele predelajo med iz medičine ali mane, tako da ju obdelajo in dodajo izločke svojih žlez. Med zaradi svojih sestavin (vodne raztopine grozdnege, sadnege ali trsnege sladkorja, beljakovine, aminokisline, vitamini,...) ugodno vpliva na človeški organizem in nam pomaga ohranjati zdravje. Po izvoru ločimo dve vrsti medu, in sicer:
- cvetlilčni ali nektarjev med in
- gozdni ali manin med.

Naravni med pogosto kristalizira s čimer pa se vrednost in sestava medu ne spremenita. V kolikor bi radi med ponovno utekočinili ga moramo segrevati. Pri tem moramo paziti, da ga ne segrejemo nad 40°C, saj s segrevanjem čez to temperaturo med izgubi svoje zdravilne lastnosti.

Akacijev med

- Po izvoru je cvetlični med, katerega čebele pridelajo iz nektarja akacije (robinje).
- Je tekoč, milega sladkega okusa in svetle barve.
- Zaradi velikega deleža sadnega sladkorja le redko kristalizira.
- Blaži utrujenost in pomirja.

Cvetlični med

- Po izvoru je cvetlični med, ki je nabran na številnih spomladanskih cvetlicah.
- Je gosto tekoč ali kristaliziran, sladkega okusa in rumene barve.
- Ima specifičen vonj po cvetlicah.
- Zelo rad kristalizira, saj ima veliko vsebnost cvetnega prahu.
- Krepi žile in telo.

Lipov med

- Po izvoru je cvetlični med, katerega čebele pridelajo iz nektarja lipe.
- Je tekoč, sladek in rumene barve. Včasih ima tudi zelenkaste nianse.
- Njegov vonj spominja na lipovo cvetje.
- Je bakterociden in zelo cenjen zaradi svojih zdravilnih učinkov, predvsem pri prehladih.

Kostanjev med

- Po izvoru je cvetlični med, katerega čebele pridelajo iz nektarja kostanja.
- Je gost, grenak in temno rumene, tudi rjavkaste barve.
- Ima močan značilen vonj.
- vsebuje veliko cvetnega praha, zato je tudi bolj grenak od ostalih medov.
- Ugodno deluje na prebavila, jetra ter blaži težave z nespečnostjo..

Kremni med

- Je pripravek iz kristaliziranega medu, narejen po posebnem postopku.
- Je kremast, sladek in krem rumene barve.

Med s sokom rdeče pese

- Svež sok rdeče pese čebele predelajo, ga oplemenitijo z izkločki svojih žlez ter premešajo z medom.
- Je tekoč, temno rdeče barve in sladkega okusa s priokusom rdeče pese.
- Prideluje se ga v omejenih količinah, saj je pridelava tega meda izredno zahtevna.
- Je zelo cenjen zaradi svojih zdravilnih lastnosti.
- Uživati ga je potrebno v omejenih količinah (največ dve majhni žlički na dan).

Med s suhim sadjem

- Je akacijev med z dodanim suhim sadjem.
- Primerno je predvsem za darila.

Zdravilni učinki medu

Zdravilni učinek medu so poznali že od nekdaj, le da so včasih mislili, da je premočan in pretežek za želodec (še posebej za otroke in mladino - priporočali so ga predvsem starejšim, ker učinkovito obnavlja celice). Sodobna uporaba medu pa je te trditve ovrgla, saj so znani primeri, ko so se dojenčki oz. tisti otroci, ki so bili šibkega razvoja in rasti krepili (pri pomanjkanju) skoraj izključno z medom.

Kako uporabljamo med

Med lahko uporabimo skoraj pri vseh težavah: tako pri boleznih in težavah z dihali, kot tudi pri slabi prebavi, nizkem pritisku, slabokrvnosti, šibkem krvnem obtoku in za krepitev in razstrupitev; med namreč raztaplja, čisti kri in spodbuja njeno nastajanje, ugodno deluje na presnovo, uravnava vsebnost belih in rdečih krvničk, veča odpornost in krepi.

Malokdo ve, da je med tudi dobro razkuzilo in ga lahko uporabimo tudi na ranah, poškodbah ipd. Z njim zdravimo celo mozoljavost.

Med vsebuje veliko učinkovin, ki se s kuhanjem in celo s segrevanjem (več kot 45 st.) uničijo, tako da ga vedno dodamo v čaj nazadnje.

* Kostanjev med
uporabljamo pri ranah, v kozmetiki, za pospeševanje prebave, za boljše delovanje jeter in pri kroničnih vnetjih želodca.

* Sivkin ali žajbljev med
uporabljamo za razkuževanje.

* Cvetlični med
je dober za srce in ožilje.

* Lipov med
uporabljamo pri prehladnih obolenjih in težavah z dihali, prav tako sivkinega in žajbljevega.

* Za večerni napitek si bomo izbrali cvetličnega, kostanjevega, lipovega ali sivkinega, ne pa, npr., rožmarinovega.

* Zgolj za okrepitev organizma in imunskega sistema bomo uporabili gozdni, hojin ali cvetlični med.

* Čaj, ki smo ga pripravili otrokom, pa bomo osladili z gozdnim ali s cvetličnim medom.

Uživanje medu

Notranje uživamo med ponavadi kot dodatek v čaju - zelo koristen krepilni napitek pa si pripravimo tako, da sok ene do dveh limon razredčimo s toplo ali mlačno vodo in ga obogatimo z žličko ali dvema medu. To počnimo 1 teden do 1 mesec 1X dnevno ali čimbolj pogosto, če nas je napadel kakšen virus.

Tudi če se zdravimo s "konkretnejšimi" zdravili, lahko z medom in zdravilnimi zelišči nadaljujemo in jih uživamo vzporedno, razen če nam seveda zdravnik to odsvetuje.

Za okrepitev organizma

Dobra kura za obnavljanje organizma, krepitev odpornosti in za boljšo koncentracijo je tudi napitek, ki ga spijemo vsak dan pol ure pred kosilom oz. glavnim obrokom, pripravimo pa si ga tako, da košček kvasa zmešamo z zličko jogurta, kefirja ali kislega mleka in dodamo žličko medu. Kuro izvajamo 1/2X letno, spomladi in/ali jeseni.

Medovi obkladki

Medov obkladek je zelo koristen tudi pri opeklinah, oparinah in sončnih opeklinah; tovrstne poškodbe, ki jih takoj namažemo z medom (lahko ga razredčimo z vodo ali mlekom), se celijo brez brazgotin in ne delajo mehurjev.

Medov obkladek lahko uporabimo celo na ranah, kot je, npr., ureznina; kolikor se da, speremo pod tekočo vodo, potem pa namažemo z medom in povijemo. Med bo poskrbel za čimhitrejše celjenje rane.

Prav tako si mozolj, ki je začel cveteti, namažemo z medom in to ponovimo parkrat. Med bo izvlekel gnoj oz. maščobo in mozolj se bo posušil.

Včasih so grgrali toplo vodo ali čaj z medom za lepši glas.

Pomembno:
*Vsi, ki ste na cvetni prah alergični, se boste medu in njegovih izvlečkov in izdelkov seveda izogibali!
**Vsekakor se boste v primeru večjih težav ali bolezni o načinu in poteku zdravljenja posvetovali še s svojim zdravnikom; dvomim pa, da bi vam (razen v redkih primerih) odsvetoval vzporedno uporabo naravnih zdravil, tudi že ob potekajoči kuri z zdravili.

Med - hrana in zdravilo

Že od nekdaj je človek cenil med kot hrano in zdravilo. Imel ga je za božji dar in skozi stoletja je predstavljal edino sladko hrano, vse do odkritja sladkorja.

Lastnosti medu

Med je aromatičen, gost in lepljiv čebelji proizvod, ki ga čebele izdelujejo iz cvetličnega nektarja ali iz rastlinske mane, ki jo nabirajo na iglavcih ali listavcih. Svež med je tekoč, če pa stoji, kristalizira, vendar se sestava in vrednost ne spreminjata. Če med počasi segrevamo na vodni kopeli do 40 oz. 45 °C, spet postane tekoč. Hraniti ga je treba v temnih in hladnih prostorih ali na sobni temperaturi ter v zaprtih posodah, ki dobro tesnijo.

Sestava medu

Med je naravna mešanica več vrst sladkorjev, zlasti glukoze in fruktoze ter v manjših količinah saharoze, dekstrina in drugih, prisotne pa so še beljakovine, ki jih je zelo malo (0,4g/100g medu), aminokisline, aromatične snovi ter minerali (železo, kalcij, fosfor, magnezij, silicij, natrij, kalij). Med vsebuje tudi vitamine (C, B2, B6, niacin, pa tudi vitamina A in K), organske kisline, eterična olja ter druge snovi, ki so prepoznavne po značilnem okusu, barvi in vonju. Vse te sestavine človeški organizem potrebuje za svoj obstoj, zato je med tako važno hranilo in pogosto zdravilo.

Med – hrana ali tudi zdravilo?

Zdravilne lastnosti medu so se izkazale za močnejše od kritik, da je to samo še ena oblika sladkorja. Že od nekdaj se je v ljudskem zdravilstvu uporabljal za zdravljenje različnih bolezni, za krepitev organizma in kot eliksir za dolgo življenje. Med je znatno boljše dietno živilo, kot pa kuhinjski sladkor, zaradi visoke hranilne vrednosti in krepilnega učinka, pa ga imamo lahko za osnovno varovalno živilo, saj izboljšuje zdravje in počutje tako bolnega kot zdravega človeka.

Zdravilni učinki medu

Med uničuje bakterije in preprečuje njihovo razmnoževanje, zato do neke mere predstavlja obrambo proti okužbam. Uporablja se kot zdravilo pri pljučnih, želodčnih, črevesnih boleznih, pri boleznih mehurja in ledvic, zaprtju, oslovskem kašlju, senenem nahodu in z njim povezani astmi, pri srbečici in opeklinah, deluje proti vnetju sluznice v ustni in nosni votlini ter proti kašlju.

Umirja in je najboljše naravno uspavalo, priporoča se srčnim bolnikom, ki prebolevajo infarkt, za krepitev po boleznih in kot idealno poživilo za športnike. Že nekoč pa so med uporabljali kot mazilo za rane, zlasti ženske, pa kot sredstvo za bolj prožno in voljno kožo (v obliki vodnih kopeli in obraznih mask).
Priporočilo

Za želene zdravilne učinke medu, uživajte, če se le da, hladno stiskan med in satovje, zadostujejo pa že od 1 do 3 žličke medu dnevno. Velja pa opozorilo, da se otrokom pod enim letom starosti med ne priporoča, ker je otrok lahko nanj alergičen (možno tudi pri odraslih)!!! Če pa med uporabljate pri kuhi in peki, ga izpostavljajte čim nižjim temperaturam.

50 – 100 cvetov

Med je naraven izdelek, ki ga medonosne čebele pripravljajo s predelavo nektarja in mane v mednem mehurju. Čebele spreminjajo nektar z medonosnih rastlin, mane ter s površja listov in iglic v med. Pripravljajo ga kot hrano za dolgo zimsko obdobje, kar počnejo že več kot sto milijonov let. Čebela med nabiranjem medu obišče od 50 do 100 cvetov.

Barva, okus, vonj in tekstura medu so odvisni od vrste cvetnega nektarja, iz katerega so ga čebele pridobile, to pa so lahko akacija, žajbelj, lipa, kostanj, detelja, vresa, mešano cvetje, evkaliptus, sivka, materina dušica, sončnica in številne druge rastline. Zato se med, pridobljen na eni lokaciji, razlikuje od medu, pridobljenega na drugi lokaciji. Zaradi vpliva drugih rastlin, ki cvetijo v času glavne čebelje paše, se lahko barva in okus medu, nabranega na isti lokaciji, razlikujeta od leta do leta. Med ni enoličen izdelek, ampak spreminja svojo sestavo glede na surovine in letni čas.

Mešanica najmanj 180 snovi

V njem so številne organske kisline (jabolčna, limonska, mlečna in celo mravljinčna kislina), vitamini, minerali, encimi, vosek, zrnca cvetnega prahu in eterična olja.
Od ogljikovih hidratov je v medu 82 odstotkov sladkorja, od tega 41 odstotkov fruktoze in 36 odstotkov glukoze, medtem ko preostanek sestavljajo saharoza, maltoza in dekstrin. Poleg tega med vsebuje vodo (od 16 do 20 odstotkov), flavonoide (od 34 do 61 odstotkov), druge organske snovi (organske kisline, aminokisline, beljakovine, višji alkoholi, inzulin, hormoni), encime, različne derivate klorofila, mineralne snovi in vitamine (B1, B2, B3, B5, B6 ali H, B9), zaradi česar je edinstvena naravna in izredno zdravilna hrana. Med je zelo bogat s kromom, mineralom, ki je nujen pri razgradnji ogljikovih hidratov, s čimer se zmanjšujejo neželeni učinki uživanja večjih količin enostavnih sladkorjev in naglega dviga glukoze v krvi. Med od mineralov vsebuje še kalcij, baker, železo, kalij in cink.
Odvisno od vrste

Delež posameznih snovi je odvisen od vrste medu. Zaradi svoje odlične sestave je med kalorična in biološko vredna hrana za otroke in odrasle, lahko prebavljivo živilo in naraven vir življenjske moči. Kapljica medu vsebuje več kot sto različnih, za organizem pomembnih snovi. Po vsebnosti fermentov je med eden od najpomembnejših prehranskih izdelkov. Energetska vrednost 100 g medu je 304 kcal, od tega 82,4 odstotka ogljikovih hidratov in 0,3 odstotka beljakovin.
Vir energije

Med in druge čebelje izdelke že od nekdaj uporabljajo kot hrano in zdravilo, a tudi za nego ter lepšanje obraza in telesa.
Med so v preteklosti uporabljali predvsem kot vir energije. Še v stari Grčiji so v času olimpijskih iger športniki uživali med in suhe fige, da bi dosegli čim boljše rezultate. Med še dandanes priporočajo športnikom, saj prinaša energijo, spodbuja delovanje srca ter pomaga pri utrujenosti in k hitrejšemu okrevanju.

Iz ljudske medicine je znano, da med pomaga blažiti simptome gripe in prehlada; tak je napitek, pripravljen iz tople vode, limoninega soka in medu z dodatkom evkaliptosovega olja ali ingverja. Pri vnetem grlu priporočao redno uživanje 1 žličke medu ali mešanice 2 žličk medu, 4 žličk jabolčnega kisa in ščepca soli.

Vsestranski

Vrsta raziskav je dokazala, da je med najbolj zdravo sladilo za ljudi s sladkorno boleznijo tipa 2 in za vse z visoko ravnjo holesterola.
Med pospešuje absorpcijo zdravil in povečuje njihovo učinkovitost, obenem pa čisti organizem škodljivih snovi. Pomaga pri zdravljenju gastritisa, želodčne razjede, črevesnih vnetij, zmanjšuje izločanje želodčne kisline ter pomaga pri zdravljenju in razstrupljanju jeter. Med uporabljajo tudi pri ginekoloških težavah, jutranjih slabostih in boleznih dihal (kronični bronhitis, bronhialna astma, rinitis, alergični rinitis, sinusitis, laringitis). Pomaga tudi pri anoreksiji in slabem téku, normalizira črevesno peristaltiko, odpravlja zaprtje in pomaga pri hemoroidih.

Akacijev med

Ena od najbolj cenjenih vrst medu je akacijev med, ki je izrazito svetle barve, prijetnega vonja in blagega okusa. Pomaga pri nespečnosti, umirja razdražen imunski sistem in odpravlja posledice nakopičenega stresa. Priporočajo jemanje zvečer, pred spanjem.

Kostanjev med …

… je temne barve, prepoznavnega vonja in značilnega grenkega okusa. Pomaga pri boleznih prebavnega sistema, saj spodbuja delovanje črevesja, lajša delo preobremenjenih jeter in žolča ter varuje želodčno in črevesno sluznico. Priporočajo jemanje s čajem iz kamilice, šipka in materine dušice.

Lipov med …

… je bister, skoraj prozoren, prijetnega vonja in blagega okusa. Njegovo uživanje prinaša olajšanje pri prehladu, vnetjih dihalnih poti in prebavnega sistema ter nekaterih ledvičnih bolezni.

Žajbljev med …

… tudi pomaga lajšati prehlad, saj omogoča lažje izločanje sluzi iz sapnika in bronhijev.

Sončnični med …

… je jantarno rumene barve in prepoznavnega vonja in okusa. Blagodejno vpliva na dihalni sistem, zaradi svojih edinstvenih sestavin pa prispeva k uravnavanju ravni maščobnih kislin v organizmu.

Sivkin med…

… v čaju iz kamilice, mete ali pelina umirja organizem, uporabljajo pa ga tudi proti napihnjenosti in za odvajanje vode. Koristen je proti migreni in vrtoglavici, priporočajo ga tudi vsem, ki trpijo za boleznimi srca in ožilja.

Različne vrste

Barva, okus, tekstura in kakovost medu so odvisni od vira nektarja, a tudi od njegove pridelave. Po viru nektarja je med lahko enocvetni, torej iz ene same vrste nektarja (akacija, lipa, kostanj, žajbelj …), ali večcvetni, iz več vrst nektarja (gozdni, cvetlični med). Večcvetni med je dobra izbira, če si želite nevsiljivega okusa medu v hrani in pijači, medtem ko ima med iz ene same vrste cvetov izrazitejše delovanje in močnejši okus. Pri tem so v ospredju tiste vrste, ki so izdelane iz zelišč (rožmarin, sivka, meta).

Po barvi lahko določimo tudi okus medu: med temnejše barve je vedno tudi močnejšega okusa. V specializiranih trgovinah je mogoče dobiti tudi med z dodatkom različnih oreščkov, kot so mandlji, orehi in lešniki.
Po načinu proizvodnje je med lahko točen (pridobivajo ga s centrifugiranjem) ali topljen (pridobivajo ga s segrevanjem zdrobljenega satja, a tudi med v satju in med s koščki satja).
Hranjenje medu je zelo preprosto. Ker ima zaradi velike koncentracije sladkorja neomejen rok trajanja, ga je treba hraniti na hladnem prostoru, dlje od neposredne svetlobe in v trdno zaprti steklenki.

Med je najstarejša vrsta sladila v ljudski prehrani. S tem je določena tudi njegova uporaba v prehrani, predvsem pri pripravi sladic. V primerjavi s sladkorjem ima veliko boljšo hranilno sestavo, a tudi več kalorij. Ena žlica medu namreč vsebuje 64 kcal, medtem ko ima ena žlica sladkorja 46 kcal.

Pri pripravi slaščic lahko sladkor uspešno zamenjate z medom. Za isto količino sladkorja potrebujete pol manj medu, ker ta vsebuje več fruktoze. Če recept vsebuje tekočine (vodo, mleko), je treba njihovo količino zmanjšati za približno 50 ml, kajti med vsebuje približno 18 odstotkov vode. Poleg tega je treba med pečenjem znižati temperaturo za približno 15 ºC, saj med veliko bolj pospeši temnenje kolačev kot uporaba sladkorja.
Med je izvrstna izbira za zajtrk: kot dodatek žitnim kosmičem, nemastnemu jogurtu ali prepečencu. Tudi sadje je idealno v kombinaciji z medom; z medom lahko sladkate sadno solato ali ga prelijete po jabolčnih krhljih in jih nato še posujete s cimetom. Dober tek!

Za celjenje ran

Dejstvo, da med pomaga pri celjenju ran, so poznali že stari Egipčani. Razvoj antibiotikov je začasno izrinil uporabo tega ljudskega zdravila, toda novejše raziskave so se spet usmerile v raziskovanje te funkcije medu, saj z antibiotiki čedalje pogosteje ni možno pozdraviti ran, ki so okužene z bakterijami, odpornimi na antibiotike.

Pri odpravljanju brazgotine

Med je koristen pri skorajda vseh kožnih boleznih in poškodbah. Z nanašanjem medu na rano preprečujemo vnetje, rana se hitreje zaceli, delovanje medu pa pomaga tudi pri odpravljanju brazgotine.

Ne prevroči napitki

Pri dodajanju medu napitkom, kot je čaj, bodite pozorni, da napitek ni prevroč, saj bi se tako izgubile dragocene zdravilne lastnosti medu. Med se mora popolnoma raztopiti v tekočini, saj telo le tako v celoti izkoristi njegove zdravilne snovi.

Apikultura oziroma čebelarjenje sega v obdobje 2400 pr. n. št. Med je zaradi svoje nenavadne sladkosti in redkosti stoletja veljal za sveto hrano. Uporabljali so ga pri verskih obredih, med katerimi so častili bogove, za balzamiranje pokojnih, a tudi v medicinske in kozmetične namene. Zelo dolgo je v medu užival izključno bogatejši del družbe, saj je bil zelo drag. Med je bil prestižna hrana vse do odkritja rafiniranega sladkorja, ki ga pridobivajo iz sladkorne repice.

Čelar · Objavljeno: 06 Sep 2012 06:41 Naslov sporočila:

Med ni zdravilo, je pa koristen pomočnik

Objavljeno: 06.09.2012
Avtor: M. F.

Vsi čebelji izdelki blagodejno vplivajo na naš organizem, najbolj razširjen in priljubljen med njimi pa je med.
Apiterapija je ena od uglednih alternativnih zdravilnih metod, saj že več kot 2000 let ljudje povsod po svetu za ohranjanje ali povrnitev zdravja uporabljajo čebelje izdelke. Ti lahko pomagajo vsem, ne glede na starost. Neprimerni so zgolj za otroke do tretjega leta starosti in za tiste, ki so alergični na čebelje izdelke.

Velja poudariti, da med in ostali čebelji pridelki niso zdravila, so pa pomembna in koristna dopolnila tem. Žal je apiterapija pri nas nekoliko zapostavljena in mnogi se ne zavedajo koristnosti uporabe čebeljih izdelkov. Med njimi najbolj razširjen in priljubljen pa je med.

Kako prepoznati dobrega

Vsak naravni med je dober, najboljši pa je tisti, ki se pri preizkušanju počasi topi v ustih in po malem popraska po grlu. Takoj po zaužitju ne pijte vode, saj tako ne boste izkoristili vse zdravilnih snovi tega živila. Povsem naravni med se ne pokvari, res pa je, da se s časoma strdi. S segrevanjem na približno 40 stopinj Celzija se ponovno utekočini. Medu nikoli ne smete segreti na višje temperature saj se s tem uničijo njegove zdravilne lastnost. Čeprav velja prepričanje, da je med primerno uživati le z leseno ali plastično žlico to ne drži. Velja pa to priporočilo za matični mleček. Ta namreč vsebuje zelo občutljive aminokisline, katere se lahko ob stiku s kovino razgradijo.

Različne vrste za različne tegobe

Vrste medu se po seboj ne razlikujejo le po barvi, okusu in sestavi pač pa tudi po načinu delovanja. Prav zato so nekatere primernejše za ene, druge za drugačne tegobe. Poglejte, katera je najbolj učinkovita pri zdravljenju srčnih, dihalnih in prebavnih težav.

• Akacijev med: Primeren je za bolnike s prebavnimi motnjami, pomirjujoče pa deluje na cel organizem. Lahko ga uživajo tudi otroci mlajši od treh let.

• Cvetlični med: Bogat je s številnimi eteričnimi olji in je najbolj priporočljiv za srčne bolnike, lahko pa pomaga tudi pri težavah z dihali.

• Lipov med: Deluje antiseptično in je odličen zaveznik pri premagovanju gripe in drugih dihalnih boleznih. Najbolje ga je uživati v ne prevročih zeliščnih čajih.

• Gozdni med: Vsebuje 13 krat več mineralnih snovi kot cvetlični. Še posebej bogat je z železom in zato primeren za vse, ki jih muči slabokrvnost.

Čelar · Objavljeno: 17 Jan 2014 08:19 Naslov sporočila:

Enajst zmot o medu

Znanje ljudi o zdravilni moči medu je šibko, nemalokrat napačno. Med sicer še vedno velja za »ljudsko zdravilo« in eno od najbolj zdravih živil, a mnogi ljudje ne verjamejo več, da ima ob resnih težavah sploh moč kaj (po)zdraviti.

Tisočletna spoznanja o zdravilni moči medu smo izkrivili le v nekaj desetletjih
Zaradi interesov industrije, cenovne politike velikih trgovcev, zdravstvene politike in drugih vzrokov, so se tisočletna spoznanja o učinkih medu v nekaj desetletjih izkrivila, nekatera pa obrnila na glavo. Praksa uradne medicine zdravljenja z medom več ne podpira (čeprav ga je še pred nekaj desetletji uporabljala). Danes zdravniki o hrani neradi dajejo mnenja, ker raje uporabljajo zdravila. Posledično trdijo, da med sodi kvečjemu v preventivo. Ljudje se predamo in pasivno sklepamo, da to drži in da se s hrano kaj dosti zdraviti pač ne da. Moderna družba je postala odvisna od zdravil, znanje o starih, pogosto učinkovitejših načinih zdravljenja, pa se izgublja. Za potrošniški kapitalizem naravna hrana pač ni posebej dobičkonosna.

Ko sem prijateljem in kolegom omenila, da pišem strokovno poročilo o medu, so mi mnogi hiteli odgovarjati, da je med res krasen, da ga uporabljajo in da imajo tudi dobre članke o njem. Pošiljali so mi časopisne izrezke in različne spletne povezave, kjer pa so bile mnoge informacije o ravnanju z medom napačne. Odločila sem se, da te zmote zberem in jih uredim v kratek seznam ter poiščem vire in študije, ki bodo napačno razumevanje osvetlili in pojasnili. Nastal je 18-stranski dokument, Poročilo o nesegretem medu.

Med je zelo občutljivo živilo in nikakor ni vseeno, kako ga pridobivamo in kako z njim ravnamo. Vsej družini, posebej otrokom, lahko zelo koristi ali celo škoduje, odvisno od njegove kakovosti in načina uporabe. Naj na kratko osvetlim deset najpogostejših zmot o medu, podrobnejše utemeljitve in vire pa najdete v poročilu.

Zmota št. 1: Med je sladilo in ga je treba uživati zmerno.

NE DRŽI. Med je po krivem, kot domnevno škodljiv, postavljen na vrh prehranske piramide, ob bok navadnemu sladkorju, ki je zares škodljiv, povzroča vnetja in uničuje imunski sistem. Prvo točen med, ki ga ni nihče segreval in ki v praviloma že kratkem času kristalizira (v naših krajih ga poznamo tudi pod staro besedo strd), je zdravilen in protivneten.

Zmota št. 2: Uživanje večje količine medu povzroča karies.

NE DRŽI. To je res le pri medu, ki je bil že segret. Prvo točen, nesegret med zdravi dlesni in zobe, zaustavlja vnetja v ustni votlini in zobno gnilobo, to je dokazano s študijami in velja tudi ali predvsem tedaj, če ga uživamo v večjih količinah. Podobno velja tudi za druge čebelje pridelke, posebej propolis.

Zmota št. 3: Med je nevaren za dojenčke.

Zakaj so pravzaprav za dojenčke prepovedali med?
NE DRŽI. Svetovni industriji prehrane ni v interesu, da bi ljudje izvedeli za študije, ki so dokazale, da se bakterije v nesegretem naravnem medu ne morejo razmnoževati in da tak med deluje močno antibakterijsko. V resnici je težava v industrijsko pripravljeni toplotno obdelani in konzervirani hrani, ki je kljub varnostnim ukrepom (zaradi svoje segretosti) odlična tarča za razvoj razpadnih bakterijskih procesov. Strah pred medom se je razširil iz okolij (sprva predvsem iz ZDA), kjer je zacvetela prodaja prilagojenega mleka za dojenčke, pasterizirana in konzervirana otroška hrana in kjer so dojenčkom prezgodaj, že po prvih tednih, uvajali gosto hrano. Vsaka umetna oz. industrijsko pregreta hrana je odlično gojišče bakterij, prezgodaj in napačno hranjeni dojenčki pa zaradi negativnih vplivov take hrane na črevesno floro postanejo lahka tarča resnih okužb. Nobenega jasnega dokaza ni, da so bakterijske črevesne okužbe, kakršna je botulizem, nastale v naravnem nesegretem medu. Vrsta dokazov pa je, da so te okužbe posledica hranjenja z mlečnimi nadomestki in drugo konzervirano toplotno obdelano industrijsko hrano, kamor sodi tudi pasterizirani med. Krivdo so nato neutemeljeno prevalili na vsak med, ne glede na njegovo kakovost.

Zmota št. 4: Med se sme segrevati do 40 stopinj Celzija, ne da bi omembe vredno spremenil kakovost in zdravilno moč.

NE DRŽI. Med izgubi vrsto zdravilnih učinkovin že pri temperaturah nad 36 stopinj Celzija. Od kod teh magičnih 40 stopinj? Najbrž ni naključje, da šele pri tej temperaturi v industriji med brez težav pretakajo s stroji. Že z rahlim segrevanjem se namreč zavre ali ustavi kristalizacija. Barva, vonj in okus medu se bistveno spremenijo, med nikdar več ne bo tak kot prej, njegova antibiotična moč pa se hitro izgubi.

Zmota št. 5: Z medom se ne da zdraviti, ampak se kvečjemu lajša težave.
Idealna kombinacija, naravni med in zdravilna zelišča

NE DRŽI. Strd, nesegret med, v številnih primerih dokazano prekaša učinke modernih zdravil, npr. pri črevesnih obolenjih, kašlju, glivičnih okužbah, celjenju ran. Med ni manj vreden v primerjavi z zdravili iz tovarn, je večvreden, če se z njim ustrezno ravna.

Zmota št. 6: Med včasih pri bolezni deluje bolje, če je dobro prekuhan.

NE DRŽI. S segrevanjem postane med težko prebavljiv, hitro se uničijo protibakterijske, protivirusne in protiglivične lastnosti. Dokazano je, da segrevan med postopoma postane škodljiv, v njem se pri višjih temperaturah kopičijo tudi rakotvorne snovi, ki nastajajo kot razpadni produkt segrevanja sadnega sladkorja fruktoze.

Zmota št. 7: Med lahko poškoduje želodec, ker ima kisel ph faktor, in je težak za prebavo.

NE DRŽI. Uporaba nesegretega medu pri črevesnih obolenjih kaže ravno nasprotno. Naravni nesegret med se v prebavilih spremeni v »encimsko prebavno pomoč« in pospešuje zastale in motene prebavne procese.

Zmota št. 8: Preveč medu obremeni žlezo slinavko, diabetiki se ga morajo torej izogniti.

NE DRŽI. Večina segretega medu se v telesu spremeni v krvni sladkor. Nesegret med pa je odlična zaloga encimov in naravni inzulin. Znano je, da lahko nesegret kakovosten med krepi in v določenih primerih (ob še drugih prehranskih ukrepih in skrbnem spremljanju diete s strani strokovnjaka) celo ozdravi žlezo slinavko.

Zmota št. 9: Strjen, kristaliziran med je slabši, morda je celo pokvarjen ali pa so mu vmešali sladkor.

NE DRŽI. To govorijo ljudje, ki ne poznajo lastnosti naravnega medu. Naravni med, ki so ga iz panja natočili v kozarce in ga nikoli niso segrevali za točenje, v nekaj tednih ali mesecih kristalizira. Proces je odvisen od temperatur in vrste medu. Najpočasneje kristalizira med akacije, najpogostejše vrste medu, denimo cvetlični in gozdni, pa bodo na kletni polici pozno jeseni v našem podnebju zagotovo že vsaj delno strjene. Med, ki je kristaliziral neenakomerno, morda je ponekod tekoč in drugje strjen, je morda lažen; ni nemogoče, da so mu dodajali sladkor. Če med ostaja tekoč in se ne strjuje, lahko sklepamo, da gre praviloma za segret med (morda je bil segret le za točenje ali tudi več), ki verjetno nima več bistvene zdravilne moči in je lahko celo že škodljiv za zdravje.

Zmota št. 10: Za uporabo v gospodinjstvu je treba kristalizirani med postaviti v toplo vodo ter ga narediti tekočega. Med ni preveč praktičen in težko ga je uporabljati kot sladilo. Ne segrevajte strdi, če želite, da ohrani zdravilno moč

NE DRŽI. V gospodinjstvu zlahka uporabljamo tudi kristalizirani med – strd. Limonado si naredimo tako, tako žlico strjenega medu vmešamo v malo tekočine, ga podrgnemo ob stene, da se razpusti. Podobno strd vmešamo tudi v skuto, smetano in druge jedi, dobro se topi in veže z naravnimi maščobami. Bolje je, da medu ne uporabljamo pri peki in kuhanju, saj s segrevanjem izgubi svojo zdravilno moč in kopiči rakotvorne razpadne produkte. Medu ne raztapljamo v vročem ali toplem čaju, saj ga s tem takoj uničimo. Nekatere družine ne uporabljajo nobenega sladkorja, saj imajo poleti in zgodaj jeseni sveže točen med, pozimi in spomladi pa strd. S pomočjo strdi je mogoče pripraviti vrsto odličnih surovih sladic.

Zmota št. 11: Medu se ne sme jesti samostojno, ker je higroskopičen in vleče vodo iz ust in požiralnika ter povzroča dehidracijo.

NE DRŽI. Med je higroskopičen, odprt kozarec bo nase počasi vlekel vlago. Dodatek tekočine v skodelico medu povzroči, da se v medu v nekaj urah začne fermentacija. Fermentiran med za uživanje ni škodljiv, lahko pa se tvorijo alkoholi. Nobenih dokazov ni, da se medu ne sme uživati samostojno po žlički, če vam tako ustreza.

Čelar · Objavljeno: 03 Jan 2016 21:15 Naslov sporočila:

Vir: kmečki glas

Potvorbe medu
16. 12. 2015 / D. Z.
Evropska komisija

Dodana vrsta sladkorja v medu težko določljiva

Nadzor pri medu je bil namenjen preverjanju skladnosti v zvezi z vsebnostjo sladkorja in označevanjem botaničnega vira in geografskega porekla. Neskladja, odkrita med več kot 2200 vzorci, odvzetih na vseh stopnjah živilske verige, so bila večinoma povezana z izjavo botaničnega vira (7 odstotkov) in na oporečnost, z dodanim sladkorjem (6 odstotkov). Neskladnosti v zvezi z izjavo o geografskem poreklu so bile manj pogoste – le dva odstotka, vendar jih je težko odkriti. Ponaredki s sladkorjem so pogosta goljufiva praksa.

Poleg tega je bilo 13 odstotkov vzorcev medu razvrščenih v kategorijo suma neskladnosti v zvezi z njihovim geografskim poreklom (2 odstotka) ali na morebitno oporečnost, s sladkorjem (11 odstotkov). Rezultati, ki se nanašajo ponarejanje s sladkorjem, so le okvirni, ker s testi ni mogoče učinkovito odkriti prisotnosti določenih kategorij dodanih sladkorjev.

Nadaljnje preiskave bodo potekale na 1200 vzorcih, ki bodo testirane s sodobnimi laboratorijskimi metodami pod okriljem Skupnega raziskovalnega središča Evropske komisije, končno poročilo pa bo izdano do julija 2016. V primeru neskladnosti so bile države članice pozvane k primernemu ukrepanju in kaznovanju kršiteljev v skladu z nacionalnimi pravili.

Čelar

Pridobivanje medu iz deviškega satja - strokovna razprava

31.08.2017
Vir: spletna stran ČZS

Med je povsem naravno živilo, neposreden dar narave, dar čebel in rastlin. Med ljudmi je izjemno cenjen, saj velja za varno in zdravo živilo. Pogosto ga uživamo za preprečevanje različnih obolenj. Še kako je pomembno, da je kakovosten in varen, da ne vsebuje snovi, ki bi lahko škodljivo vplivale na naš organizem, oziroma da so te v mejah dovoljenih vrednosti. Ob nakupu medu kupec vsekakor pričakuje, da je kupil zdravo, naravno in varno živilo. Dandanes čebelarimo v okolju, ki je onesnaženo z najrazličnejšimi strupenimi snovmi. Ali torej lahko pridelujemo varen med? Čebelarji pravzaprav nimajo nadzora nad tem, kaj čebele prinesejo v panj, ali pa je njihov nadzor zelo majhen, vendar raziskave kažejo, da med le redkokdaj vsebuje sledi pesticidov ali drugih strupenih snovi. Kakovost medu bolj ogrožajo sredstva, ki jih v panj vstavljajo čebelarji sami, kot pa tista iz okolja.

Eden izmed dejavnikov, ki najbolj ogroža med, je točenje medu iz satov, ki so bili pod vplivom nekaterih sintetičnih akaricidov, kot npr. kumafosa. Prestavljanje satja iz plodišča in točenje iz satov, ki so bili pod vplivom kumafosa, vsekakor ni v skladu s sodobnimi smernicami. Iz plodišča v medišče prestavljeni sati z zalego, ki lahko vsebujejo tudi krmo za čebele, lahko vplivajo tudi na pristnost medu. Če smo poleg zalege v medišče prestavili predelano sladkorno krmo za čebele in to stočimo, smo pridelali med, ki ni pristen, takšnega, ki ne sme nositi oznake med. Ali lahko v AŽ-panju čebelarimo tako, da zmanjšamo omenjena dejavnika tveganja na minimum?
Na strokovni razpravi, ki je 12. 6. 2017 potekala v čebelnjaku Centra za biotehniko in turizem Grm Novo mesto, je g. Franc Kobe predstavil svojo prakso čebelarjenja z deviškimi sati. Pri prvem spomladanskem pregledu, ki ga izvede, ko je družina že dobro razvita, iz medišča odvzame tri do pet satov in jih nadomesti s satnicami. Satov iz plodišča ne prestavlja v medišče, ampak iz njih dela narejence. Vsakič, ko vzame zaležen sat ali dva iz plodišča, ga nadomesti z že zgrajenim deviškim satjem. Čebelam spomladi niti ne dodaja pogač ali sirupa. Če potrebujejo hrano, jim pod palice v plodišču na tanke krožničke doda med. Ko se začne paša, odpira medišča na tri dni in iz njih pobira že zgrajene sate in dodaja satnice. V plodišče dodaja že zgrajene sate. Na ta način z odvzemanjem zalege in izdelavo narejencev, menjuje satje v plodišču, dela nove družine, preprečuje rojenje, zmanjšuje število varoj v družini, ob tem pa zmanjšuje tveganje za pridelavo nepristnega medu in medu z ostanki akaricidov na minimum. Pri točenju medu iz deviškega satja mora biti sicer previdnejši, ampak ni težav. Previdni moramo biti že pri odkrivanju, da ne poškodujemo satnic celic. Ko vstavljamo sate v točilo, moramo paziti, da damo nasproti enako težke sate. Točiti začne pri majhni hitrosti, nato satje obrne in postopek ponovi. Potrebno je počasnejše točenje. Dodatnih mrež v točilu ne uporablja, saj zadostuje nižja hitrost točenja. Pri samoobračalnih točilih hitrost in čas vrtenja nastavimo in točilo vse opravi samodejno. G. Kobe je prepričan, da je akacijev med iz deviškega satja edini pravi akacijev med, prav tako je prepričan, da je pri njegovem načinu čebelarjenja donos medu večji, novo satje pa pomeni večje in bolj zdrave čebele.

Mag. Marko Hrastelj je predstavil svoj način čebelarjenja v nakladnih panjih. Sam za plodišča uporablja DB-naklado ali dve 2/3 LR-nakladi. Za medišča uporablja 2/3-naklado. Medišča nastavlja že zgodaj spomladi, navadno v marcu, sicer družine rade rojijo. Ko na plodišča nastavi medišča, iz panjev odstrani pitalnike za čebele. Za zgodnjo cvetlično pašo v sredino medišča doda dva ali tri že zgrajene deviške sate, ki so še medeni od lanskega točenja, drugo so satnice. Mlade čebele hitro najdejo satnice za graditi, kar jih tudi privabi v medišče. Če uporabljamo DB plodiščno naklado, potem med plodišče in medišče ne smemo dodati matične rešetke, sicer čebele ne preidejo v medišče. Čebele raje pridejo v medišče, če po zadnjem točenju satov ne damo v popravilo čebelam, ampak v skladišče pospravimo še sladke, tako jih spomladi v medišče privabi »nepopravljeno« in sladko satje. V primeru slabe paše spomladi oz. ohladitve je čebele včasih težje ohraniti v medišču, kot jih spraviti vanj.

Med, ki je pridobljen v nakladnem panju ima več vode kot v AŽ-panju, tako da se je treba sprijazniti, da bomo redko pridelali med, ki bo vseboval manj kot 17 % vode. Že samo dejstvo, da je AŽ-panj zložen v skladovnice na suhem v čebelnjaku, znižuje vsebnost vode. Ko dodajamo naklade na nakladni panj, npr. četrte naklade nikoli ne podkladamo pod tretjo, ampak jo nakladamo na prejšnjo. Satje iz panja pobiramo zgodaj zjutraj. Pri točenju odstranjujemo robna sata, če nista povsem pokrita, saj ta med pravilom vsebuje zelo veliko vlage. Če bomo imeli v 10-satnem panju manj satov, bomo vsebnost vode v medu še povečali. Tudi g. Hrastelj je prepričan, da sta akacijev med in točenje medu iz deviških satov naša prihodnost. Ko je hodil po tujini, je videl da je pridelava medu samo iz deviških satov mogoča. Želja po izboljšavi svojega čebelarstva, ga je prepričala, da je tudi sam poskusil. Če zmorejo drugi, zmore tudi on.

Točenja medu samo iz deviških satov sicer trenutno ne zahteva nobena zakonodaja, je pa to vsekakor usmeritev sodobnega čebelarstva. Marsikateri izkušeni čebelar je skeptičen do takšnega načina čebelarjenja. Pogosto slišimo, da se deviških satov ne da točiti, da čebele satnic v medišču ne gradijo, da niti v medišče ne pridejo, če gor ne prestaviš zalege, ampak na strokovni razpravi smo iz praktičnih izkušenj videli, da so ti argumenti neupravičeni. Predlagam, da poskusite tudi sami, napredek slovenskega čebelarstva bo tako še večji. Zahvaljujem se vsem obiskovalcem razprave, velika udeležba je vsekakor dala vedeti, da si napredka želimo. Posebej pa hvala g. Kobetu in g. Hrastelju za prikaz njunega načina čebelarjenja.

Mag. Andreja Kandolf Borovšak
Svetovalka JSSČ za zagotavljanje varne hrane
andreja.kandolf@czs.si

Čelar · Objavljeno: 12 Dec 2017 04:56 Naslov sporočila:

Vir: spletna stran ČZS

Označevanje medu glede na kraj pridelave
11.12.2017

Med, ki ga čebelarji damo v prodajo, mora biti pravilno označen. Poleg tega, da čebelarji poznamo splošno zakonodajo glede označevanja živil (Uredba 1169/2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, Pravilnik o količinah predpakiranih živil, Pravilnik o Slovenskem medu z zaščiteno geografsko označbo), moramo poznati tudi Pravilnik o medu, ki določa izraze za poimenovanje našega pridelka.

Osnovnemu imenu MED lahko dodamo nekatere dodatne oznake. Med lahko označimo po izvoru, kar pomeni, da lahko na nalepko zapišemo, ali gre za med cvetličnega oz. nektarnega izvora ali za med gozdnega ali manovega izvora. Pri določitvi izvora medu lahko čebelarjem pomagajo terenski svetovalci, ki so opremljeni z ustreznimi inštrumenti in lahko na terenu glede na izmerjeno električno prevodnost medu določijo njegov izvor. Med lahko označimo tudi po načinu pridobivanja, in sicer kot točeni med, samotok, prešani med, med v satju …, najpogosteje pa čebelarji uporabljamo poimenovanje medu po botaničnem izvoru, kar pomeni, da med označimo npr. kot akacijev, kostanjev, lipov, smrekov … Seveda morajo v tem primeru določeni vrsti ustrezati tudi fizikalno-kemijske, senzorične in mikroskopske lastnosti, zato velja biti previden pri določanju vrste. V primeru negotovosti pa se lahko obrnete na laboratorij ČZS.

Informacija o vrsti medu je za potrošnika zelo koristna, tudi z ekonomskega vidika dosega vrstni med na trgu višje cene, zahteva pa tudi znanje čebelarja, da svoje čebelje družine primerno pripravi za izkoriščanje določene paše.

Eden izmed načinov poimenovanja medu, ki sicer ni pogosto uporabljen, pa je poimenovanje medu po regionalnem, geografskem ali topografskem poreklu, če med izhaja v celoti z navedenega območja. Potrošniki so vse bolj zavedni in jih zanima, kje točno je bil med pridelan (ne samo država porekla), zato čebelarje vse bolj zanima možnost poimenovanja medu po geografskem poreklu. Če med izhaja z določenega geografskega področja, ga lahko poimenujete npr. koroški med, tolminski med, med iz osrednje Slovenije, primorski med itd. Če je med pridelan na območju, ki je poznano kot gorato, nižinsko, lahko zapišete tudi gorski med, nižinski med itd.

Staro ime za med je tudi STRD in velikokrat čebelarji na nalepkah za med zapišejo to poimenovanje (npr. Koroška strd, itd.). Zapis besede STRD na nalepki za med je dovoljen v kolikor je poleg tega navedeno tudi poimenovanje MED.

Med se lahko poimenuje tudi po posebnih merilih kakovosti, če ste vključeni v katero izmed zaščitenih shem višje kakovosti medu. Zaščitena imena, ki jih lahko uporabljajo le čebelarji, ki so vključeni v sisteme višje kakovosti, so Slovenski med, Kraški med in Kočevski gozdni med. Dovoljen zapis je tudi Ekološki med, če imate certificiran takšen način pridelave.

Tudi če ste ali nameravate postati član kakovostne sheme Slovenski med z zaščiteno geografsko označbo, lahko med poimenujete po geografskem poreklu. V tem primeru dokazujete višjo kakovost s prelepko, na kateri piše Slovenski med in vsebuje evropski simbol zaščitene geografske označbe. Za ime izdelka pa lahko uporabite geografsko poimenovanje, ki mu sledi navedba ene izmed botaničnih vrst oz. tipov medu, ki so zaščiteni v tem sistemu (akacijev, cvetlični, kostanjev, lipov, smrekov, gozdni ali hojev med).

V nobenem primeru pa čebelarji, ki niso del sistema zaščitenih shem, ne smejo uporabljati imen Slovenski med, Kočevski gozdni med, Kraški med, četudi med izhaja z omenjenega področja.

Pri označevanju medu ne smemo pozabiti na prelepko, ki zagotavlja originalno zaprtost našega izdelka. Če izdelujete svoje nalepke za med ali imate še kakšno vprašanje glede pravilnega označevanja medu in tudi drugih čebeljih pridelkov, se lahko obrnete na svetovalki za varno hrano ČZS.

Nataša Lilek,
svetovalka JSSČ za varno hrano

Čelar · Objavljeno: 23 Dec 2017 05:46 Naslov sporočila:

Vir: spletna stran ČZS

Med ni enak medu
21.12.2017

Ali je ves med enak?

Med ni enak medu, to ve vsak čebelar, saj to dejstvo zaznamo že pri senzoričnih lastnostih medu. Akacijev med čebelarja ni enak akacijevem medu čebelarja soseda, še več, znotraj enega točenja se razlikuje tudi med nabran med panji istega čebelnjaka. Razlikujejo pa se seveda tudi medovi pridelani v različnih letinah. Večja pestrost je pri cvetličnih in gozdnih medovih, saj je pri teh medovih večja pestrost samega izvora medičine oz. mane. Medu ne delamo po receptu, čebele osnovno surovino nabirajo v naravi in jih ne moremo usmerjati, kam naj letijo. Slovenija leži v srednji Evropi, kjer se stikajo štiri velike evropske geografske enote, in sicer Alpe, Panonska kotlina, Dinarsko gorovje in Sredozemlje. Pestra geološka zgradba, razgibanost reliefa ter dejstvo, da se Slovenija razprostira na štirih biogeografskih območjih, omogočajo visoko rastlinsko in živalsko pestrost, kar pa posledično vpliva tudi na raznovrstnost medu.

Vrste medu

Da je med prav določene vrste, mora vsebovati vsaj 45 % zrnc peloda te vrste. Izjeme so akacijev in lipov med, ki lahko vsebujejo precej manj peloda rastline, po kateri se imenuje in kostanjev med, ki mora vsebovati vsaj 86 % peloda pravega kostanja, da se lahko imenuje kostanjev med, poleg tega pa morajo tudi senzorične ter fizikalno-kemijske lastnosti ustrezati za posamezno vrsto medu.

Za določanje vrste medu je pomembno merjenje električne prevodosti. Medovi iz nektarja imajo prevodnost nižjo od 0,8 mS/cm, manini pa višji. Izjemi sta lipov in kostanjev med. Medovi se med seboj razlikujejo tudi v sestavi sladkorjev in od tega je odvisna tudi kristalizacija medu.

Kristalizacija medu

Kristalizacija medu ne povzroča nobenih kemičnih sprememb medu in je v največji meri odvisna od vsebnosti sladkorjev v medu, temperature in časa skladiščenja, vsebnosti vode v medu in prisotnosti kristalizacijskih jeder. Medovi z vsebnostjo glukoze 28 % ali več, kristalizirajo hitreje kot medovi z manjšo vsebnostjo glukoze. Manini medovi, ki vsebujejo več kot 10 % sladkorja melicitoze pa kristalizirajo v tako imenovani cementni med. Kristalizacija se zgodi že v satju.

Optimalna temperatura za pojav kristalizacije medu je med 10 in 18 °C. Nižje temperature skladiščenja pa je upočasnijo. Medovi z nizko vsebnostjo vode običajno kristalizirajo hitreje in kristalizirajo v grobe kristale, medtem ko je pri medovih z višjo vsebnostjo vode kristalizacija počasnejša.

Pogosto se zgodi, da med kristalizira nepravilno. Govorimo sicer o napakah kristalizacije, vendar le te na samo kakovost medu največkrat nimajo velikega vpliva, pri prodaji medu pa nam lahko povzročijo kar nekaj sivih las, saj potrošnik daje veliko pozornosti videzu izdelka in vsak odklon od optimalnega mu daje slutiti, da med ni pristen.

Kristaliziran med s pojavom belih lis - tako imenovani »cvet« nastane v medovih z nizko vsebnostjo vode. Ponavadi se na površini ali ob steni medu oblikujejo področja, ki imajo videz belih lis. To je posledica kristalizacije pri kateri med kristali nastanejo prazna območja kamor vdre zrak in površina postane bele barve. Gre za naraven pojav, ki ne vpliva na kakovost medu, zaradi videza pa ga potrošniki odklanjajo. Z vodeno kristalizacijo in shranjevanjem na konstantni temperaturi (cca. 14 °C) se temu pojavu lahko izognemo.

Pri medovih, ki kristalizirajo počasi se pojavi groba kristalizacija. Odpravimo jo z vodeno kristalizacijo, kar pomeni, da pridelamo kremni med.

Pri kristalizaciji medu z visoko vsebnostjo vode (več kot 18 %) se lahko pojavi razslojevanje v dve fazi. Spodnja faza kristalizira, zgornja faza pa ostane tekoča, v tekoči fazi je tudi povečana vsebnost vode, kar je idealno okolje za razvoj kvasovk, ki lahko povzročijo fermentacijo.

Utekočinjanje kristaliziranega medu

Utekočinjanje medu mora biti takšno, da ne vpliva na kakovost medu in ne povzroča pregretja in s tem poškodb medu. Na sam čas utekočinjanja vpliva koncentracija glukoze v medu in oblika kristalov. Velja načelo, da večja kot je vsebnost glukoze v medu in večji kot so kristali daljši je čas utekočinjanja medu. Utekočinjanje pri visoki temperaturi povzroči poškodbe medu, vpliva pa tudi na zmanjšanje hlapnih in aromatičnih komponent, v nekaterih primerih pa lahko v medu povzroči tudi karamelni okus zaradi karamelizacije sladkorjev. Pregretje medu ugotavljamo z določanjem vsebnosti HMF in encimske aktivnosti.

Celoten postopek segrevanja je treba nadzirati ter med po utekočinjenju čim prej ohladiti na temperaturo skladiščenja.

Porabniki medu navadno med utekočinjajo v vodni kopeli, ta način pa tudi najmanj zmanjša njegovo kakovost. Priporočljiv je predvsem za manjše količine medu.

Čebelarji pogosto uporabljajo topilne komore, ki so uporabne predvsem za utekočinjanje večjih količin medu. Ker je zrak slabši toplotni prevodnik kot voda, porabimo v primerjavi z vodno kopeljo za isto delo več energije. Topljenje v topilni komori traja še dvakrat dlje kot v vodni kopeli.
Nekateri čebelarji za utekočinjanje medu uporabljajo potopne grelce. Tak grelec je opremljen s termostatom in tipalom, ki preprečuje temperaturne poškodbe medu. Ob uporabi potopnega grelca je med raztopljen v razmeroma kratkem času, ob upoštevanju prave temperature pa tudi ne nastanejo večje kakovostne spremembe. Pri utekočinjanju medu s toplotnim grelcem je sicer med potrebno mešati, da ne pride do pregretja medu na stiku z grelcem.

Z nekaterimi pripomočki, npr. s t. i. ploščnimi pasterizatorji, pa lahko med segrevamo pri občutno višji temperaturi od predpisane. Gre za sistem pretočnega segrevanja, ki ga uporabljajo tudi industrijski polnilci medu. Izredno uporaben je tudi pripomoček »Melitherm«. Pri tem postopku se med segreje med ploščami iz nerjavečega materiala, v nadaljnjem postopku pa se tudi hitro ohladi. Dandanes je med mogoče utekočiniti tudi z mikrovalovi, vendar se ga raje izogibajmo, saj mikrovalovi povzročajo poškodbe medu.

Andreja Kandolf B.

Čelar · Objavljeno: 17 Mar 2018 07:09 Naslov sporočila:

Vir: DNEVNIK

V medu je več kot tisoč različnih sestavin, v belem sladkorju pa le saharoza

V zadnjem času se veliko piše in govori o medu v primerjavi z belim sladkorjem. Eden najbolj poklicanih, da pojasni razliko med obema, je prim. Peter Kapš, dr. med. Danes upokojeni zdravnik specialist je služboval v Zdravstvenem domu Novo mesto, v Splošni bolnišnici Novo mesto, v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani, dodatno se je izobraževal tudi na Inštitutu za pljučne bolezni na Golniku, na kardiološki kliniki v Zagrebu in v Nemčiji.

16. marec 2018

Napisal je več kot sto strokovnih člankov, večkrat je sodeloval kot soavtor knjig, napisal je 20 samostojnih knjig, med njimi Med in zdravje, Bolezni dihal in čebelji pridelki, Zdravljenje s čebeljimi pridelki (apiterapija), Čokolada kot hrana in zdravilo, Hrana in rak, Mleko za zdravje, Vino in zdravje … V nadaljevanju vam posredujemo njegov članek.

Sladkor iz skupine ogljikovih hidratov

Sladkor, s kemijskim imenom saharoza, je naravno sladilo iz skupine ogljikovih hidratov. Surovi oziroma rjavi sladkor, ki je vmesni produkt ekstrakcije saharoze iz sladkornega trsa, vsebuje do 99,5 odstotka saharoze v suhi snovi. Rafinirani oziroma beli sladkor vsebuje več kot 99,5 odstotka saharoze v suhi snovi. Med je gosto tekoče ali kristalizirano živilo, ki so ga proizvedle čebele. Nastane iz cvetličnega nektarja ali drugih izločkov živih rastlinskih delov ali pa iz različnih vrst mane, to je izločkov žuželk, ki so na živih delih rastlin. Osnovno snov prinašajo čebele v panj, jo obdelajo, ji dodajo izločke svojih žlez, jo zgostijo in nato shranjujejo v pokritih celicah satja.

Razlika med belim (kristalnim) sladkorjem in medom je več kot očitna. V belem sladkorju je le disaharid saharoza, ki se razkroji v dva monosaharida, glukozo in fruktozo, pa nič drugega. V medu so tudi sladkorji, vendar v njem najdemo še več kot tisoč snovi, skoraj vse, kar vsebuje in potrebuje človeško telo, zato ima med posebne lastnosti, ne le sladkost. Glavne sestavine medu so sladkorji, encimi, mineralne snovi, hormoni, protibakterijske snovi, kisline, dišavne snovi, vitamini, aminske kisline, flavonoidi in morebiti še kaj, kar še ni raziskano.

[b]Med tisočletja edino sladilo

Tisočletja je bil med edino sladilo. V tretjem stoletju našega štetja so se Indijci naučili zgoščati sok sladkornega trsa in tako je med dobil tekmeca v sladkorju. Kot sladilo je med skoraj izgubil svojo vlogo in jo prepustil sladkorju. Vendar so raziskovalci pozneje spoznali, da sladkor poleg trsnega oziroma pesnega sladkorja ne vsebuje ničesar. V medu pa je delež trsnega ali pesnega sladkorja majhen, ker sta v njem glavna grozdni in sadni sladkor. Poleg sladkorjev pa so v medu našli še veliko drugih (več kot tisoč) za človeka zelo koristnih sestavin.

Med vsebuje predvsem enostavne sladkorje (monosaharide), zlasti fruktozo in glukozo, pa tudi disaharide, kot sta trsni in pesni sladkor (saharoza), in le v majhnih količinah polisaharide. V medu je ponavadi največ (33–42 %) fruktoze, nekaj manj (27–36 %) glukoze, malo (1–4 %) saharoze. Razmerje teh sladkorjev je v medu zelo različno, odvisno od sorte medu in učinkovitosti encimov (invertaze, saharaze), ki pridejo v med delno z medičino, v glavnem pa iz čebeljih žlez.

Zorenje medu v čebeljih panjih

Čebela v mednem želodčku prinese v panj približno 50 mg nektarja ali mane. Nato čebela s posebnimi gibi iztisne nektar ali mano iz mednega želodčka na konec svojega rilčka, s čimer zmanjša vsebnost vode v nabranem sladkem soku. Rečemo lahko, da čebele nabrani nektar ali mano v panju obdelajo, dodajo izločke nekaterih svojih žlez in med zgostijo. Čebele skladiščijo med v celicah satja, ki jih zaprejo z voščenimi pokrovčki, s čimer preprečijo, da bi med vezal vodo iz zraka. Potem sledi proces zorenja, v katerem se vsebnost vode še zmanjša, zaradi delovanja encimov pa se spremeni tudi sestava različnih vrst sladkorja. V medu je več fruktoze kot glukoze. Tudi v nektarju so količine sladkorjev različne. Fruktoza težje kristalizira kot glukoza. V kristaliziranem medu so kristali glukoze obdani s tekočo fruktozo, ki je slajša od glukoze.

Čebelji pridelki so živila, prehranska dopolnila in naravna zdravila. Zaradi zelo bogate sestave čebeljih proizvodov pa včasih lahko z njimi tudi preprečimo nastanek bolezni. Čebelji pridelki (med, cvetni prah, propolis, matični mleček, vosek, čebelji strup) vplivajo na zdravje na številne načine. Predvsem delujejo ugodno na človeško telo, zlasti pozitivno na dvig imunosti in zdravja nasploh. S čebeljimi pridelki ne zdravimo osnovne bolezni, ampak z njimi pomagamo pri zdravljenju. Zavedati se moramo, da pri sladkanju tekočin (čaja, kave …) z belim (kristalnim) sladkorjem dobimo le občutek sladkosti, ugodja, medtem ko z uporabo medu dobimo tudi druge vrste sladkorjev, zlasti sadnega (fruktoze), poleg tega pa še vrsto drugih, za telo zelo koristnih snovi.

Prim. Peter Kapš, dr. med.

*******************

RAZLIKA MED SLADKORJEM IN MEDOM!

Vir: Pomurec.com

Poznate razliko med sladkorjem in medom?

Veliko se govori o primerjavi medu z belim sladkorjem. Razliko pojasnjuje prim. Peter Kapš, dr. med., avtor več kot 100 strokovnih člankov in 20 samostojnih knjig, med njimi Med in zdravje, Bolezni dihal in čebelji pridelki, Hrana in rak, Mleko za zdravje, Zdravljenje s čebeljimi pridelki (apiterapija).

Med je naravno sladilo, ki ne potrebuje dodatnih postopkov predelave, da postane uporaben. Kakovost, pestrost izbire in bogastvo arom so prednosti slovenskega medu. Njegova edinstvena aroma je odvisna od tega, kje čebele nabirajo nektar ali mano (sladek izloček, ki ga predelajo žuželke iz soka nekaterih rastlin). Kot ogljikov hidrat, je med dober vir energije. Je invertiran sladkor, sestavljen iz enostavnih, lahko prebavljivih vrst sladkorjev, predvsem iz glukoze in fruktoze.

Sladkor je naravno sladilo iz skupine ogljikovih hidratov, s kemijskim imenom saharoza. Beli oz. rafinirani sladkor vsebuje več kot 99,5 odstotkov saharoze v suhi snovi. Rjavi sladkor oz. surovi, ki je vmesni produkt ekstrakcije saharoze iz sladkornega trsa, pa vsebuje do 99,5 odstotkov saharoze v suhi snovi.

Raziskovalci so ugotovili, da sladkor poleg trsnega sladkorja ne vsebuje nič, v medu pa je glavni grozdni in sadni sladkor, trsnega sladkorja med skoraj ne vsebuje. V medu so našli še veliko drugih, za človeka koristnih sestavin.

Razlika med belim sladkorjem in medom

V belem sladkorju najdemo le disaharid saharoza, ki se razgradii v dva monosaharida, glukozo in fruktozo. V medu so tudi sladkorji, vendar v njem še najdemo več kot tisoč drugih snovi, in sicer: encime, mineralne snovi, protibakterijske snovi, kisline, dišavne snovi, vitamine, aminske kisline, flavonoide in še kaj. Torej med vsebuje vse kar potrebuje človeško telo, zato ima posebne lastnosti, ne le sladkost.

Čebelji pridelki (med, propolis, cvetni prah, vosek,...) so naravna zdravila. Zaradi bogate sestave čebeljih proizvodov lahko z njimi pomagamo pri zdravljenju osnovnih bolezni. Čebelji pridelki delujejo pozitivno na dvig imunskega sistema in zdravja. Med še dandanes priporočajo športnikom, saj prinaša energijo, pomaga pri utrujenosti, spodbuja delovanje srca ter pomaga k hitrejšemu okrevanju.

Čelar · Objavljeno: 26 Jul 2018 02:55 Naslov sporočila:

Vir: spletna stran ČZS

Določitev vrste medu
25.07.2018

Med je naravna sladka snov, ki jo izdelajo medonosne čebele (Apis mellifera). Vsebuje okrog 200 različnih snovi. V glavnem je koncentrirana vodna raztopina ogljikovih hidratov, med njimi je največ fruktoze in glukoze, nekaj je tudi saharoze, najdejo se tudi drugi oligo- ter polisaharidi. Kljub temu, da med vsebuje veliko sladkorjev, je vseeno cenjen v prehrani ljudi, saj v manjši meri vsebuje tudi beljakovine, encime, organske kisline, aminokisline, maščobe, vitamine, minerale, flavonoide, fenolne snovi, ki spadajo med antioksidante. Svež med ima podobno antioksidativno učinkovitost kot nekatero sadje in zelenjava. Antioksidanti naj bi preprečevali nastanek rakavih obolenj, raznih vnetij, preventivno naj bi delovali pred procesi staranja. Vsebnost teh sestavin v medu je majhna in lahko zelo variira glede na botanično in geografsko poreklo, v manjši meri pa nanje vplivajo tudi postopki pridobivanja medu in pogoji skladiščenja. Od slovenskih medov imajo najvišjo antioksidativno učinkovitost hojevi medovi, sledijo smrekovi, gozdni, kostanjevi, cvetlični, lipovi in nazadnje akacijevi (Bertoncelj, 2008).

Medovi se med seboj zelo razlikujejo, ne samo med vrstami, ampak tudi znotraj vrst medu obstajajo velike razlike, saj čebele medičine ali mane ne naberejo samo na eni rastlini, ampak vedno na večih. Kadar prevladujejo lastnosti ene rastline, ga lahko označimo po tej rastlini. Najpogostejše vrste medu v Sloveniji so: akacijev, lipov, smrekov, kostanjev, hojev, tudi med oljne ogrščice. Kadar čebele nabirajo medičino in ne prevladujejo lastnosti ene rastline govorimo o cvetličnem medu, kadar pa mano pa tak med označimo kot gozdni med. Da med označimo po določeni vrsti morajo tako njegove senzorične, fizikalno-kemijske (električna prevodnost) kot tudi mikroskopske (pelod) ustrezati za posamezno vrsto medu. Če vrste medu ne poznamo, lahko med označimo samo kot MED. V primeru prodaje medu kot Slovenski med z zaščiteno geografsko označbo, mora biti vrsta medu vedno označena. Določitev vrste medu ni vedno enostavno, čebelarji se lahko po pomoč vedno obrnejo na svetovalce javne svetovalne službe v čebelarstvu.

Andreja Kandolf B.
Svetovalka za zagotavljanje varne hrane

Čelar

Vir: spletna stran ČZS

Določitev roka uporabnosti medu
18.12.2018

Med je zelo kompleksno živilo. Vsebuje okrog 200 različnih snovi. V glavnem vsebuje sladkorje, vsebuje pa tudi beljakovine, encime, organske kisline, aminokisline, maščobe, vitamine, minerale flavonoide, fenolne snovi, ki spadajo med antioksidante.

Staranje -spremembe medu

Nekatere sestavine medu se med skladiščenjem spreminjajo. Nekatere spremembe vplivajo na senzorične lastnosti medu in njegovo prehransko vrednost. Spremembe v sestavi medu so pogosto povezane z Maillardovo reakcijo. Za nastanek te reakcije v medu sta odgovorni fruktoza in glukoza ter spojine z amino skupinami (npr. aminokisline). Pri nizkem pH, kar je tudi med, je vmesni produkt te reakcije hidroksimetilfurfural (HMF), ki vodi do nastanka melanoidinov in drugih obarvanih spojin, zato med s staranjem temni, kar pa je odvisno od temperature skladiščenja in sestave medu. Z Maillardovo reakcijo se v prehrani srečujemo vsak dan. Zaradi nje naši zrezki razvijejo bogate okuse, pečeni krompirček dobi zlato lupino, kruh svojo zapečeno skorjo.

S staranjem medu se v njem spreminjajo še nekatere druge sestavine, med njim kot bolj pomembnimi omenimo encime v medu.

Med vsebuje različne encime: diastazo, invertazo, glukozo oksidazo, katalazo in kislo fosfatazo. Večinoma so izvor encimov slinske in krmilne žleze čebele, nekaj pa jih je lahko tudi rastlinskega izvora. Čebele dodajo encime med zorenjem medu iz nektarja in mane in so odgovorni za zapleteno sestavo sladkorjev v medu. Količina encimov v medu je odvisna od starosti čebel, vremenskih pogojev, intenzivnosti paše in čebelarske prakse. V svežem medu je encimov največ, s staranjem in segrevanjem medu pa upadajo. Po enem letu je HMF statistično značilno več, aktivnost diastaze pa upade.

Ugotavljanje kakovosti medu

Merjenje diastazne ter invertazne aktivnosti in vsebnosti HMF so glavni parametri za ovrednotenje vpliva starosti in shranjevanja ter segrevanja medu. Diastazno aktivnost ter vsebnost HMF opredeljuje tudi Pravilnik o medu (Ur. L. RS 4/11, 9/15). Merjenje vsebnosti HMF je za ovrednotenje kakovosti medu bolj primerno, kot določanje diastazne aktivnosti, saj HMF v svežem medu skoraj ni, medtem ko je aktivnost diastaze največja pri svežem medu in s starostjo upada. Tako ne poznamo začetne vrednosti diastazne aktivnosti, še posebej, ker je odvisna od vrste medu.

HMF je prisoten tudi v drugih živilih, tako da ga bomo s sadnim sokom, mlekom, marmelado,… zaužili več kot z medom. Če med skladiščimo pri temperaturi 12-14 °C se vsebnost HMF letno poveča pri gozdnem medu za 3 mg/kg, pri cvetličnem pa 5-6 mg/kg. Če damo med na sobno temperaturo lahko v enem letu nastane do cca 24 mg/kg, pri skladiščenju na 30 °C bomo v petih do osmih mesecih prišli na vrednost 30 mg/kg. Največja dovoljena vsebnost je 40 mg/kg, za med pridelan v okviru blagovne znamke Slovenski med 15 mg/kg.

Če med segrevamo, je nastanek HMF hitrejši, odvisen je od temperature segrevanja. En dan so pri različni temperaturi segrevali timijanov med. Vsebnost HMF je naraščala počasi do temperature 45 °C, nekoliko hitreje do temperature 55 °C, od te temperature pa je vsebnost zelo hitro naraščala. Aktivnost encima invertaze je začela hitreje upadati že pri 35 °C. Da čim bolj ohranimo biološko vrednost medu (encime, vitamine,…) je torej pomembno, da ga segrevamo pri čim nižji temperaturi čim manj časa. Poleg temperature je pomemben tudi čas segrevanja. Čim višja kot je temperatura segrevanja, tem krajši sme biti kontaktni čas medu in grelca in nato je med potrebno hitro ohladiti.

Določanje roka uporabnosti medu

Pri določanju roka uporabnosti medu moramo upoštevati, da do datuma, ki sledi besedam »uporabno najmanj do« vsebnost HMF ne sme biti višja od 40 mg/kg (za SMGO 15 mg/kg). Zavedati se moramo, da bo kupec med najverjetneje postavil na kuhinjsko polico, tako bo v cca dveh letih vsebnost HMF lahko narastla na okrog 40 mg/kg. Če smo imeli prej med že sami v skladišču, moramo upoštevati tudi to dejstvo. Če smo med utekočinjali, moramo upoštevati, da smo tudi pri utekočinjanju nekaj HMF pridelali in moramo temu primerno rok uporabnosti skrajšati.

Skratka: rok uporabe medu ni neomejen, lahko pa je uporaben več let, če je skladiščen na hladnem. S staranjem izgublja svojo vrednost, če pa nanj gledamo kot sladilo, bo pa tudi po več desetletjih boljše sladilo kot navadni sladkor.

Če imate doma kaj medu, za katerega vas zanima vsebnost HMF, lahko vsebnost HMF v medu preverimo v laboratoriju na ČZS.

Andreja Kandolf Borovšak

Čelar · Objavljeno: 29 Dec 2018 04:44 Naslov sporočila:

Vir: spletna stran ČZS

Med samo kot sladilo?
28.12.2018

Med kot hranilo

Med je odličen vir energije, 100 g medu ima okrog 1283 kJ (306 kcal) energije. 20 g medu, kar je običajna količina ene žlice medu, ima okrog 257 kJ (61,2 kcal) energije in predstavlja 3 % dnevne potrebe po energiji. Glavni sestavini medu sta enostavna sladkorja fruktoza in glukoza, ki jih človeški organizem lahko takoj porabi. Med je dobra hrana za ljudi vseh starosti, starejšim pomaga ohranjati zdravje, športnikom pomaga pri obnovi mišic. Količina proteinov, vitaminov in mineralov v medu je sicer nizka in ne zadosti dnevne potrebe, kljub temu pa lahko z medom nadomestimo sladkor, saj je ravno zaradi teh sestavin zdrav za uživanje. Nekateri encimi iz medu pospešijo prebavo sladkorjev in škroba, vodikov peroksid, ki ga vsebuje ima antibakterijski učinek, izboljšuje pa tudi absorpcijo kalcija iz hrane.

Tudi če primerjamo glikemični indeks medu v primerjavi s saharozo je med bolj primeren za uživanje kot sladkor. Fruktoza ima glikemični indeks 19, saharoza pa 68. Več kot med vsebuje fruktoze nižji glikemični indeks ima. Navadno znaša med 32 in 85 odvisno od vrste medu. Na obrok lahko zaužijemo med 50 do 80 g medu.

Antioksidativne lastnosti medu

Med vsebuje tudi fenolne snovi, ki spadajo med antioksidante. Antioksidanti naj bi preprečevali nastanek rakavih obolenj, raznih vnetij, preventivno naj bi delovali pred procesi staranja. Svež med ima podobno antioksidativno učinkovitost kot nekatero sadje in zelenjava. Vsebnost teh sestavin variira glede na botanično in geografsko poreklo medu. Od slovenskih medov imajo najvišjo antioksidativno učinkovitost hojevi medovi, sledijo smrekovi, gozdni, kostanjevi, cvetlični, lipovi in nazadnje akacijevi.

Antibakterijske lastnosti medu

Antibakterijska aktivnost medu je odvisno od botaničnega vira, metabolizma čebel, okoljskih, sezonskih ter klimatskih pogojev, ki vplivajo na sestavo medu, odvisna je od količine peroksida v medu ter drugih parametrov, ki predstavljajo neperoksidno aktivnost.
Glede na antibakterijske lastnosti medu, ga lahko uporabimo v medicini kot tudi konzervans za živila. Na med je občutljivih več bakterij med njimi: Staphylococcus aureus, Escherichia coli, Bacillus subtilis, Pseudomonas aeruginosa, Paenibacillus larvae, nekateri iz rodu Streptococus spp., Salmonella spp., Shigella spp., Proteus spp.) pa tudi nekatere glive (Candida albivans), kvasovke, virusi (Rubella virus, Herpes virus) in paraziti (Leishmania, gliste Caeorhabditis elegans). Ima tako bakteriostatični kot baktericidni učinek.

Peroksidna aktivnost

Vodikov peroksid nastaja pri oksidaciji glukoze v nezrelem ali razredčenem medu. Pri tem je pomemben encim glukozna oksidaza, ki izvira iz čebeljih krmilnih žlez. Katalaza, ki je prav tako prisotna v medu, pa vodikov peroksid razgrajuje. Izvor katalaze je cvetni prah rastlin. Koncentracija vodikovega peroksida je tako odvisna od encimov glukozne oksidaze in katalaze. Več kot je glukozne oksidaze in manj kot je katalaze več je vodikovega peroksida. Vir glukozne oksidaze je čebelja žleza, vir katalaze pa pelod rastlin zato je antibakterijska učinkovitost odvisna tudi od vrste medu.

V zrelem medu je glukozna oksidaza neaktivna, vendar med vsebuje toliko vodikovega peroksida, da vseeno inhibira rast bakterij. Ko med pojemo ali razredčimo pa se peroksid tvori in deluje antibakterijsko.

Peroksidna aktivnost je odvisna od segrevanja, temperature in shranjevanja, zato se naj med shranjuje na hladnem in temnem prostoru.

Neperoksidna antibakterijska učinkovitost je posledica nizkega pH, velike vsebnosti sladkorjev, največ pa prispevata metilglioksal in rojalizin in ni tako občutljiva na toploto in svetlobo. Največ metilglioksala vsebuje med iz manuke pridelan iz nektarja nabranega na grmovju Leptospermum scoparium na Novi Zelandiji. Tudi nekatere druge vrste medu ga vsebujejo, vendar bistveno manj kot med iz manuke. V medu nastane s staranjem iz dihidroacetona, ki je prisoten v nektarju omenjene rastline in naj bi bil učinkovit celo proti virusu gripe.

Rojalizin je peptid, ki ga proizvajajo čebele v krmilnih žlezah in ima močno aktivnost proti gram pozitivnim bakterijam med njimi Bacillus subtilis, Staphylococcus aureus, Paenibacillus larvae.

Med kot probiotik ter prebiotik

Med ima tudi protivnetno aktivnost in deluje tudi kot probiotik zaradi prisotnosti bakterij Bifidus in Lactobacilus. Rast, aktivnost ter sposobnost preživetja lactobacilov lahko povečamo, če med dodamo v mlečne proizvode.
Zaradi prisotnosti oligosaharidov predvsem panoze med deluje tudi kot prebiotik. Prebiotična aktivnost je dokazana je pri žajbljevem, maninem, kostanjevem medu, medu medene detelje ter detelje.

Antibakterijska učinkovitost slovenskega medu

Visoko antibakterijsko učinkovitost ima tudi med slovenskega porekla. Med antibakterijsko in antioksidativno učinkovitostjo slovenskega medu obstaja močna povezava. K antibakterijski učinkovitosti slovenskega medu najbolj prispeva peroksidna učinkovitost. Največjo učinkovitost imajo kostanjevi, hojevi ter gozdni medovi slovenskega porekla, kostanjevi medovi imajo tudi največjo protiglivično delovanje proti nekaterim glivicam (. Med, ki se uporablja za zdravljenje mora biti prefiltriran, brez delcev in brez spor bakterij. Nesteriliziran med sicer ne vsebuje vegetativnih oblik bakterij, ki so nevarne za človeka, vsebuje pa lahko spore, zato med tretirajo z gama žarki, pri čemer se ohrani antibakterijska aktivnost medu. Med iz manuke se v taki obliki prodajata kot Medihoney, v Sloveniji pa obstajajo Vivamel obloga z medom proizvajalca Tosama.

[b] [b] Peroksidna antibakterijska aktivnost je odvisno od segrevanja,[/b] temperature in shranjevanja, zato morajo čebelarji poskrbeti za ustrezno shranjevanje medu na hladnem in temnem prostoru.[/b]

Čelar

Vir: spletma stran ČZS

Kristalizacija medu
14.10.2019

Med je zelo cenjeno živilo in sladilo. V največji meri ga sestavljata enostavna sladkorja fruktoza in glukoza, v manjši meri pa tudi saharoza. Poleg sladkorjev med vsebuje še vodo, različne kisline, encime, aromatične snovi in ostale spojine, ki so koristne za delovanje človeškega organizma. Zaradi velike vsebnosti enostavnih sladkorjev, ki jih naše telo lažje izkoristi, in ostalih bioaktivnih snovi je med veliko bolj cenjeno sladilo v primerjavi z navadnim, belim, konzumnim sladkorjem, ki ga sestavlja le saharoza. Velikokrat se zgodi, da nam med, še preden ga porabimo, kristalizira v kozarcu. To pomeni, da se iz tekočega, viskoznega stanja spremeni v trdno v obliki drobnih kristalčkov.

Žal še zmeraj veliko ljudi misli, da je kristaliziran med pokvarjen. Vendar temu ni tako. Kristalizacija medu je popolnoma naraven pojav, ki ne vpliva na kakovost medu in ne povzroča nobenih kemijskih sprememb v medu. V kolikor med kristalizira ste lahko prepričani, da ste kupili naraven, kakovosten med, ki so ga pridelale čebele. Do pojava kristalizacije medu pride pri vseh vrstah medu. Hitrost pojava kristalizacije pa je odvisna od vrste medu in razmerja sladkorjev v njem. Tako med, ki ima večjo vsebnost fruktoze, ki je v vodi dobro topna, kristalizira počasneje (npr. akacijev, kostanjev med), medtem ko je kristalizacije hitrejša pri medu, ki vsebuje več glukoze, ki v vodi ni dobro topna (npr. cvetlični med). Kristaliziran med je v primerjavi s tekočim tudi za kakšen odtenek svetlejše barve.

Značilna lastnost medu je, da kristalizira. V preteklosti so ga imenovali tudi STRD.[/b]

Poleg vsebnosti in razmerja sladkorjev v medu na hitrost kristalizacije vplivajo tudi temperatura in čas skladiščenja medu, vsebnost vode v medu in prisotnost kristalizacijskih jeder. Kristalizacijo medu pospešuje shranjevanje medu na temperaturi med 10 in 18 °C, nižje temperature shranjevanja pa proces kristalizacije upočasnijo. Ravno tako med, ki vsebuje manjšo vsebnost vode kristalizira hitreje v primerjavi z medom, ki vsebuje več vode. Velikokrat se lahko zgodi tudi, da med kristalizira nepravilno. Govorimo sicer o napakah kristalizacije, vendar le te na samo kakovost medu v največjem številu primerov nimajo prevelikega vpliva. Če imate doma v kozarcu kristaliziran med in so se po kozarcu pojavile bele lise, nikar ne bodite zaskrbljeni. Takšna kristalizacija nastane v medu, ki ima zelo nizko vsebnost vode.

Med kristalizacijska jedra se ujame zrak in površina postane bele barve (pojavu belih lis pravimo »cvet«). Pojav »cveta« velja za znamenje kakovostnega medu, saj gre za med z zelo nizko vsebnostjo vode. Včasih se kristalizacija medu pojavi tudi v obliki razslojevanja. Nevarnost razslojevanja je predvsem pri medu, ki vsebuje visoko vsebnost vode (več kot 18 %), saj spodnji del medu kristalizira, zgornji pa ostane tekoč. V tekočem delu je tako povečana vsebnost vode, kar predstavlja idealno okolje za razvoj kvasovk, ki lahko povzročijo fermentacijo medu.

Za domačo uporabo medu se priporoča, da ga utekočinite v vodni kopeli na največ 40 °C. Če je temperatura utekočinjanja previsoka se v medu poškodujejo ali celo uničijo toplotno občutljive sestavine kot so encimi, hormoni in toplotno občutljivi vitamini. Biološka vrednost medu je tako izgubljena in postane uporaben zgolj kot sladilo brez dodane vrednosti.

Da ohranite biološko vrednost medu ga nikoli ne dajte v prevroč čaj.

Med pa ni uporaben le kot namaz na kruhu in sladilo v različnih napitkih ampak se lahko uporablja pri pripravi tako zelenjavnih kot mesnih jedi, za pripravo različnih marinad in pekarskih ter mlečnih izdelkov. Med je slajši od sladkorja, zato se ga v receptih dodaja manj kot navadnega sladkorja, jedem pa podari bogato aromo. Priporočljivo je, da ga jedem dodajamo, tam kjer je mogoče, po toplotni obdelavi oz. uporabimo nižje temperature peke.

V kolikor je med ustrezno skladiščen je njegov rok uporabe zelo dolg. Priporoča se uživanje medu iz lokalnega, domačega okolja, saj ima takšen med za nas večjo biološko vrednost. S kristaliziranim medom ni popolnoma nič narobe, in naj vas kristalizacija medu ne odvrne pri pokušanju in spoznavanju pestrosti okusov slovenskega medu.

Nataša Lilek, ČZS
Svetovalka za zagotavljanje varne hrane

Čelar · Objavljeno: 31 Dec 2019 05:15 Naslov sporočila: NASTANEK MEDU

Vir: spletna stran ČZS

Nastanek medu
30.12.2019

Med je naravna sladka snov, ki jo izdelajo čebele Apis mellifera. Lahko je tekoč, viskozen ali delno do popolnoma kristaliziran. Barva, okus, vonj in aroma medu se razlikujejo glede na rastlinski izvor. Ne sme vsebovati nobenih dodanih sestavin, biti mora brez neznačilnih primesi. Ne sme imeti tujega okusa ali vonja, ne sme začeti fermentirati, njegova stopnja kislosti ne sme biti umetno spremenjena. Ni mu dovoljeno odvzeti cvetnega prahu ali zanj značilnih sestavin.

Biokemijske lastnosti in kakovost medu so odvisni od izvora nektarja, zrelosti medu, klimatskih razmer, sezone, sestave tal ter načina in pogojev pridelave in shranjevanja kot tudi sposobnosti čebelarja.
Med sestavljajo ogljikovi hidrati, voda, sledi organskih kislin, encimi, aminokisline, pigmenti, pelod in vosek. Nekatere sestavine so posledica zorenja medu, nekatere dodajo čebele, izvor nekaterih pa so rastline. Med istega botaničnega porekla se razlikuje zaradi klimatskih razlik in zaradi geografskega porekla.

NASTANEK MEDU

Pašne čebele nabirajo nektar (medičino) in mano ter jo shranijo v mednem želodčku. Poln medni želodček tehta med 40 in 70 mg in lahko predstavlja 90 % mase čebele. Pašna čebela mora za poln želodček nektarja na dan obiskati do 1000 cvetov in opraviti okrog deset izletov.
Nektar najdejo čebele v cvetnih ali zunajcvetnih nektarijih na rastlini. Osnovni sestavini nektarja so voda in sladkorji, v manjši meri pa vsebuje tudi rudninske snovi, eterična olja, organske kisline, dušikove spojine, vitamine, barvne snovi, zrnca cvetnega prahu in snovi, ki privabljajo čebele in druge opraševalce. Delež sladkorja v nektarju se spreminja in znaša od 5 do 80 %, vode je lahko od 28 do 97 %. Čebele najraje nabirajo nektar s koncentracijo sladkorne raztopine med 30 in 50 %. Od sladkorjev so v nektarju zastopani saharoza, fruktoza in glukoza, pH nektarja je od 2,7 do 6,4.

Mano v glavnem sestavljajo sladkorji, ki se nahajajo v floemskem soku, najdemo pa tudi povsem nove sladkorje, ki so nastali iz floemskega soka pod vplivom prebavnih sokov sesajočih žuželk. Vsebuje saharozo, glukozo in fruktozo, pa tudi maltozo, trehalozo, melecitozo in višje ogljikovodike. Izločajo jo žuželke (listne uši, kaparji, medeči škržat), ki se hranijo s floemskimi sokovi dreves. V njihovem prebavnem traktu pride do pretvorbe sladkorjev in beljakovin rastlinskega soka z encimi. Organizem teh žuželk vsrka le majhen delež potrebnih snovi, predvsem sladkorjev (5‒10 %), preostanek pa ušica izloči v obliki sladke kapljice, ki jo imenujemo medena rosa ali mana. V obliki lepljivih kapljic jo najdemo na listih različnih dreves (jelke, smreke, macesna, hrasta, bora, kostanja, vrbe, bukve, lipe, javorja, jesena itd). V nasprotju z nektarjem je mana bogata z rudninskimi snovmi.

Pretvorba nektarja ali mane v med se začne v naravi, ko pašna čebela napolni želodček, in se konča v notranjosti panja. Čebele iz žlez izločajo encime in jih zmešajo z vsebino v mednem želodčku. Krmilna žleza izloča diastazo, α-glukozidazo in glukozo oksidazo, slinska pa α-glukozidazo in diastazo.

Ko se pašne čebele vrnejo v panj, oddajo vsebino panjskim čebelam, ki dokončajo proces zorenja medu. Vsebina, ki jo pašne čebele predajo panjskim čebelam, je že razredčena z izločki krmilne in slinske žleze. Manjši trdni delci, ki so prisotni v mednem želodčku, kot npr. zrnca peloda, se iz mednega želodčka filtrirajo in preidejo naprej v prebavni trakt, tako da je v vsebini za dve tretjini manj zrnc peloda kot v izvornem nektarju. Filtracija je učinkovitejša pri večjem pelodu in zato ga je v medu manj, še posebej, ker je večjega peloda manj že v cvetnem nektarju. Panjske čebele s posebnimi gibi iztiskajo nektar iz svojega mednega želodčka tako, da se v obliki kapljice prikaže vsakih pet do deset sekund na koncu rilčka. Nato se sladki sok nekaj sekund suši na toplem in sorazmerno suhem zraku, potem pa se vrne v medni želodček, od koder ponovno pripolzi na kratko osuševanje. To se dogaja 15 do 20 minut. V tem času izgubi okrog 50 % vode, koncentracija sladkorjev se poveča za 10 do 25 %. Čebele nato majhne kapljice napol zrelega medu odložijo v celice satja, v tem času se koncentracija sladkorja poveča za 2 do 8 %.

V enem do treh dneh se sestava nektarja zaradi delovanja encimov spremeni in zgosti. Zorenje medu je odvisno od moči družine in dnevnega donosa medu. Kadar je medenje obilno, čebele delno zrel med prenašajo med seboj ali pa ga takoj skladiščijo, kadar je medenje slabše, pa več čebel napol zrel med pred skladiščenjem v satje prenašajo med seboj. Več čebel ko sodeluje pri zorenju medu, več encimov bo imel. Zorenje je odvisno tudi od vsebnosti vode v napol zrelem medu, ki ga čebele odložijo v satje, ravni, do katerih čebele celice napolnijo z medom, prezračevanja panja, temperature in relativne vlažnosti. Tudi prestavljanje nektarja med celicami satja v panju je del procesa zorenja medu.

Med zorenjem se spreminja sestava medu, kar se najbolj odraža v sestavi sladkorjev v medu. Saharoza se razgrajuje v glukozo in fruktozo, nastajajo višji sladkorji. Spreminja se tudi gostota medu, shranjenega v celicah. V posamezni celici se med zorenjem medu gostota povečuje, zmanjšuje ali ostaja enaka, v celotnem satju pa se količina shranjenega medu in število polnih celic povečujeta. Čebele prestavljajo vsebino med celicami satja, predvsem iz tistih celic, kjer je nižja koncentracija sladkorja. V pokritih celicah je koncentracija sladkorja višja. Tudi znotraj posamezne celice, napolnjene z medom, je med nehomogen, kar kaže na to, da čebele v eno celico dodajo med različnega izvora.

Med zorenjem medu, kot vzporedni produkt delovanja encima glukoze oksidaze, nastaja tudi vodikov peroksid, ki preprečuje rast mikroorganizmov. Ko je med zrel, ga čebele pokrijejo z voščenimi pokrovci in shranijo kot zalogo hrane.

V panju obstaja delitev dela med panjskimi in pašnimi čebelami, ki je odvisna od starosti čebel in potreb v družini. Če je v panju dovolj čebel, lahko družina poveča donos medu tako, da panjske čebele postanejo pašne čebele. Če čebelar iztoči nezrel med, imajo panjske čebele manj dela in lahko prej postanejo pašne čebele, s čimer se poveča pašna aktivnost, kar predstavlja nelojalno konkurenco ustaljeni praksi, zato mora med skladno z direktivo o medu dozoreti v panju (Direktiva 2001/110/ES Sveta z dne 20. decembra o medu in Direktiva 2014/63/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja o spremembi Direktive o medu).

Čelar · Objavljeno: 12 Jan 2020 12:55 Naslov sporočila:

Vir: MMC RTV SLO

Nataša Rašl 08. 01. 2020

[b]Ekološki med ni vedno najboljša izbira

Na Zvezi potrošnikov Slovenije so pod drobnogled vzeli 11 različnih vzorcev medu[/b]

V Sloveniji je približno 10.000 čebelarjev, ki skupaj proizvedejo od 500 do 2500 ton medu na leto, odvisno od letine. Zadnja je bila zaradi slabših vremenskih razmer v času cvetenja in opraševanja ena slabših. Po podatkih Čebelarske zveze Slovenije so ga lani pridelali le 653 ton. Okrog kilogram medu na leto naj bi pojedel povprečen Slovenec, kar nas nas uvršča med največje evropske porabnike tega čebeljega pridelka. Po podatkih Zveze potrošnikov Slovenije večina potrošnikov med kupuje pri lokalnih čebelarjih, vendar, ker ga ne pridelamo toliko, kot ga porabimo, je na tržišču tudi veliko medu tujega porekla.

Na nedavnem testu ZPS so, kot je povedala Anja Bolha, med enajstimi različnimi vzorci medu ugotovili, da v Sloveniji jemo dober med. Vsi testirani vzorci so dobili najmanj povprečno oceno, večina dobro, med najboljšimi pa so bili prav vzorci slovenskega porekla.

Če na etiketi piše, da je v medu, ki ste ga kupili, mešanica pridelka čebel iz EU in čebel izven EU, to lahko pomeni, da je tistega iz EU zgolj za vzorec, večina tega medu pa je prepotovala več tisoč kilometrov.
“Proizvajalci lahko s tem prikrijejo, kakšna široka paleta medu je v tem izdelku.”

Ekološki med se lahko prideluje samo na posebej določenih območjih, ki ne smejo biti v bližini večjih cest, onesnaženih območij ali komunalnih odlagališč. V Sloveniji je približno 79 ekoloških čebelarjev. V njihovih panjih je lahko zgolj avtohtona kranjska čebela, voditi morajo posebne evidence in so strožje nadzorovani. Med vzorci ZPS so bili med ekološkimi izdelki zgolj tisti s tujim poreklom, ocenjeni pa so bili slabše, kot recimo neekološki med slovenskega porekla.

“Transportna pot je bila daljša, zato so bili parametri sestave slabši. Zato je v vsakem primeru najbolje, da kupimo med od blizu.”
Na dan naj bi zaužili največ tri do štiri čajne žličke, otroci po prvem letu starosti največ dve. Vendar ob pogoju, da s hrano in pijačami nismo zaužili dodatnih sladkorjev.

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli