 |
Slovenski ljubiteljski čebelarji
slovenska čebela, tehnologija čebelarjenja, zdravstveno varstvo, čebelji izdelki, varovanje okolja, organiziranost čebelarjev, vloga čebele v naravnem prostoru, odnos družbe do ohranitve čebele
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
Čelar
Administrator foruma
Pridružen/-a: 29.03. 2010, 07:24
Prispevkov: 812
|
 Objavljeno: 29 Dec 2016 07:02 Naslov sporočila: SOŽITJE PREVOZNIKOV IN STACIONARNIH ČEBELARJEV V PRAKSI |
 |
|
Vir: spletna stran ČZS
Določanje števila čebeljih družin po posameznih območjih
V preteklem mesecu je Čebelarska zveza Slovenije obiskala večje število čebelarski društev po Sloveniji. Obiske smo izvajali z namenom reševanja morebitnih težav, ki se pojavljajo ob organizaciji in vodenju pašnih redov na območju posameznega društva. Pri večih srečanjih se je pojavilo vprašanje kako se določa števila čebeljih družin po posameznem območju. Zato sem se odločil in v spodnjem članku na kratko opisal in razložil odgovor na prej omenjeno vprašanje.
Sedaj v času, ko naše čebele mirujejo in so stisnjene v zimsko gručo je čas, da se pripravimo na prihodnje čebelarsko leto. Ker je čebelarstvo ena od panog kmetijstva tudi nam narava narekuje potek dela. Nič ne moremo z gotovostjo načrtovati, lahko izdelamo okvirne načrte, ki jih bomo dopolnjevali in izvajali, ko in če nam bo narava to dopuščala. Za nas čebelarje prevoznike je pomembno, da načrtujemo kam bomo čebele tekom leta peljali na čebeljo pašo. Vedno je priporočljivo imeti rezervo za pašo na drugi lokaciji, saj se nam kaj hitro lahko zgodi, da prvotni načrt splava po vodi.
Prav tako kot pri vseh živih bitjih je tudi pri čebelah boj za obstanek na prvem mestu. Razmnoževanje je tisto, ki omogoča obstoj. Čebele pa za svoje delovanje potrebujejo hrano. Vsi dobro vemo, do so edini vir hrane za čebele rastline, ki izločajo nektar in s tem privabljajo čebele v svoje cvetove. Čebele nektar in mano skladiščijo v svojih panjih, kar s pridom izkoriščamo čebelarji za pridelavo medu.
Težko najdemo kraj, kjer bi bilo dovolj paše od pomladi do jeseni. V večini primerov je spomladanski razvoj s pomladansko pašo dober. Poletne in jesenske paše pa so dobre le v posameznih območji kjer raste veliko medovitih rastlin, ki pod določenimi pogoji obilno medijo. Prevažanje čebel na pašo je že staro opravilo, ki so ga izvajali že čebelarji pred mnogo leti. Najstarejši zapis o prevažanju čebel najdemo pri Petru Pavlu Glavarju iz leta 1768. Za prevoz čebel so imeli za to prirejene vozove, ki so jih vlekli voli ali konji. Kasneje so na bolj oddaljena pasišča panje vozili z vlakom. Prihod prvih avtomobilov in tovornih vozil pa je olajšalo prevoz čebel in izkoriščanje paš po vsej Sloveniji in tudi sosednih državah. Slovenski čebelarji imamo stoletja tradicije prevozov in premeščanja čebel. V tem času se je razvilo veliko pravil in odnosov med čebelarji, prebivalci in čebelarji ter odnosov do lastnikov prostora in do oblasti. Pravila so bila nekoč ustna, danes pa so napisana v zakonu, ki ureja živinorejo, pravilniku o katastru čebelje paše, čebelarskem pašnem redu in programu napovedi medenja, pravilniku, ki ureja označevanje čebelnjakov in stojišč, ter v skladu s predpisi, ki določajo ukrepe za ugotavljanje, zatiranje, obveščanje in preprečevanje bolezni čebel. Omenjeni zakon in pravilnike morajo poznati vsi, ki izvajajo pašni red in vsi čebelarji, ki izkoriščajo čebeljo pašo.
Paša čebel na območju Republike Slovenije se izvaja v skladu s pravilnikom o katastru čebelje paše, čebelarskem pašnem redu in programu napovedi medenja.
Razlogi za premik čebel so predvsem naslednji:
izkoriščanje razvojne in medonosne paše,
premik čebel na stojišče za prezimovanje,
umik čebel pred nevarnostjo kužnih bolezni ali zastrupitev,
umik čebel pred elementarno nevarnostjo (požar, voda, plaz ...),
pojav nadlegovanja in vznemirjanja čebel (medved, gradnja ...),
prodaja čebel itn.
Omejili se bomo predvsem na prvo alinejo, izkoriščanje medonosne in razvojne paše v Sloveniji. Za izkoriščanje medonosne paše v Sloveniji pa je potrebno poznati in upoštevati čebelarski pašni red. Skupaj s katastrom čebeljih paš, prometu s čebelami in programom napovedi medenja so bili izdelani čebelarski pašni redi za območje večine čebelarskih društev v Sloveniji.
Nekatere drevesne vrste medijo izdatneje kot druge. Te vrste so robinja, lipa, jelka, za njimi je kostanj, nato smreka, rdeči bor, javor, češnja, hrast in mali jesen. Območja z bolj medovitimi drevesi lahko sprejmejo večje število čebeljih družin na hektar površine.
Če je medovita rastlina v tem primeru lipa zastopana v 10 % na hektar gozda lahko na to območje pripeljemo na pašo tri čebelje družine. V primeru, da je lipe na hektar gozda 20 % pa lahko postavimo 3,9 čebelje družine.
Zakaj tako nizka številka? Logično bi bilo, da če je pri 10 % 3 čebelje družine, da je pri 20 % 6 čebeljih družin! Vendar ni tako. Na podlagi strokovnih razprav čebelarskih strokovnjakov je bil oblikovan sklep, da zaradi dvakratnega, trikratnega ali večkratnega deleža določene medovite drevesne vrste, kot je njen minimalni delež v gozdu, pri katerem je že smiselno organizirat prevoz čebel na čebeljo pašo, ni mogoče pričakovati prav tolikokrat večje zmogljivosti pasišča.
V naravi so številni dejavniki, ki vplivajo na potek dogajanj. Vedno se pojavi kateri, ki omeji povečanje zmogljivosti pridelave. Čeprav se povečuje število medovitih dreves se njihova proizvodnja upočasnjuje. Lipa v našem primeru doseže število 7,6 čebeljih družin po hektaru gozda pri zastopanosti od 30 % do 50 % v hektaru gozdnega sestoja. Pri pokritosti lipe nad 75 % na hektar gozdne površine pa lahko pasemo 13 čebeljih družin.
Število čebeljih družin na hektar gozdne površine je še manjše pri drevesnih vrstah, ki proizvajajo mano (jelka, smreka, rdeči bor). Paša na mani zmanjša donos cvetnega prahu v panj, zato se odnos med deležem drevesne vrste, ki medi in donosom medu še zmanjšuje. Število čebel na hektar posamezne rastline, ki medi in proizvaja mano je posledično manjše. Vzemimo za primer jelko. Pri zastopanosti 10 % jelke v enemu hektaru gozdne površine lahko pasemo tri čebelje družine. Enako kot pri paši na lipi. Pri zastopanosti od 30 % do 50 % je dovoljeno število čebeljih družin 6. Za skoraj dve družini manj kot pri lipi. Kadar je pokritost z jelko višja od 75 % na hektar gozda lahko pasemo 9 čebeljih družin, kar je za 4 čebelje družine manj kot pri paši na lipi.
Na podlagi tega je bilo odločeno, da odnos med deležem drevesne vrste v gozdnem sestoju in zmogljivostjo pasišča, izraženo s številom čebeljih družin na hektar, določijo z dvema krivuljama. S krivuljo za drevesne vrste, na katerih čebele nabirajo medičino, ter z močneje ukrivljeno krivuljo za drevesno vrsto, na katerih čebele nabirajo mano.
******
Lepo napisano in obrazloženo. Težava je le v tem, da je v praksi veliko kaj zelo drugače. Mali stacionarni čebelarji bodo morali biti veliko bolj pozorni kaj se jim v ožjem in tudi širšem pašnem okolju dogaja in kdo iz lokalnega območja omogoča anarhijo ter s tem posledično tudi konflikte, ki jo spremljajo. Tisto pogosti krat uporabljeno načelo, da ko medi imamo vsi zadosti, je namreč zelo relativno in velja za zelo omejeno število pašnih območij oziroma paš.
Najhuje pa je s padalci, to je čebelarji prevozniki, ki se kar naenkrat od nekod pojavijo, postavijo svojo enoto in potem izginejo in jih kar več dni ni mogoče dobiti pri čebelah. Največ krat so ti "padalci" celo dogovorjeni s kakšnim lokalnim samopašnim čebelarjem, ki si lasti pravila in sam določa kaj je prav in kaj ne. Pogosto pa gre celo za "trgovino" s pašnimi mesti med samimi prevozniki, ki si tako medsebojno delajo usluge in jih pri tem interesi ter koristi malih stacionarnih lokalnih čebelarjev niti ne zanimajo posej veliko.
Še posebej s stališča zdravstvenega varstva čebel je nujno, da množica malih lokalnih čebelarjev veliko bolj pozorno spremlja kaj se jim v pašnem prostoru dogaja. Huda gniloba in varoja sta tisti nadlogi, ki se še posebej uspešno širita prav na način in kot posledica nereda na tem področju. Čemu na eni strani veliko govorjenja o varoji in sredstvih za njeno zatiranje in ob tem neprestani napadi na NVI, ko potem na drugi strani čebelarji sami zaradi agresivnega obnašanja posameznih čebelarjev prevoznikov, bolezni neprestano razširjamo in jih prevažamo po celotni državi. Dokler se bomo tako obnašali lahko kar mirno pozabimo na uspešno obvladovanje zajedavca varoje ali hude gnilobe, da omenim le najbolj neprijetni bolezni in ki se ju vsak čebelar tudi najbolj boji.
Torej, mali ljubiteljski čebelarji, čas je, da ste bolj pozorni kaj se vam v pašnem prostoru dogaja in da ostro ukrepate proti prevoznim nasilnežem in predvsem proti vašim lokalnim bahatim ter koristolovnim čebelarskim mešetarjem. ki veliko od tega omogočajo predvsem zaradi svojih osebnih koristi. |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
Powered by phpBB © 2001, 2002 phpBB Group||Style by yellow
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
