Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Čelar

Prispevek k zgodovini slovenskega čebelarstva

Najstarejši prikaz človekovega odnosa do čebel je nastal pred 20 do 30 tisoč leti v Pajkovi jami pri Bicarpi v španski pokrajini Valenciji. Prastara risba prikazuje dve osebi pri ropanju čebeljega gnezda. Visita na nekakšni vrvi oziroma vzpenjavki, čebelarn odvzemata med, pri tem pa si pomagata z dimom. Podobno čebelarijo marsikje še danes.

Od popolnega ropanja čebeljih gnezd do gozdnega čebelarjenja pot ni bila dolga. Človek je kmalu spoznal, da je mnogo ugodneje čebele le delno oropati in jim pustiti ravno toliko hrane, da preživijo naslednjo zimo. S tem naslednje leto odpade naporno iskanje novih čebeljih družin na težko dostopnih mestih. Sledil je naslednji korak – človek je čebeljim rojem nastavil urejene votline in jih tako privabil na še lažje dostopna mesta. To pa je bilo že pravo gozdno čebelarjenje. Čebelarji so se že morali dogovoriti, kje bodo čebelarili, da si ne bodo medsebojno hodili v zelje. Opisani način čebelarjenja je bil predvsem značilen za slovanska plemena in se je z naselitvijo naših prednikov razširil tudi na ozemlje sedanje Slovenije. V srednjem veku je bilo čebelarstvo zelo cenjeno, ker je bil med najcenejše sladilo, vosek pa so ljudje uporabljali za razsvetljavo. V 18. in 19. stoletju je gozdno čebelarstvo polagoma zamrlo, čebelarjenje zraven doma je postalo donosnejše.

Čebelarji na domu so najprej čebelarili v duplih, ki so jih izsekali iz dreves. Pozneje so tako duplo že ročno izdolbli z orodjem in izdelali korita, klade in polklade. Sprva so tako urejena bivališča postavljali pokonci, kasneje pa so jih položili po dolgem in jih začeli nalagati v skladanice. Sledila so polkrožno izdolbena korita z ravno podnico. Spredaj in zadaj so namestili panjsko končnico z odprtino za izlet čebel. To pa je bil že pravi čebelji panj, predhodnik kranjiča. Izdolbena korita so se uporabljala zelo dolgo, najmanj od leta 1240 pa do začetka tega stoletja. Z razvojem žagarstva v 14. stoletju se je kmalu pojavil panj iz desk, na Slovenskem imenovan tudi kranjič.

V skladanicah panjev pa sta se pojavili nepričakovani težavi – ropanje in zaletavanje čebel. Tudi propad družin zaradi brezmatičnosti je bil pogost pojav. Čebelarji so kmalu spoznali, da dobra označitev čelne panjske končnice lahko povečini reši nastale probleme. Od tod pa do slikanja panjskih končnic na Slovenskem pa je bil le kratek korak. Prve poslikane končnice so se pojavile v drugi polovici 18. stoletja. V 19. stoletju se je umetnost slikanja končnic na Slovenskem močno razširila in potem v začetku 20. stoletja z izumiranjem kranjičev polagoma zamrla. V času uporabe panjev s poslikanimi panjskimi končnicami ni skoraj nihče pretirano mislil na morebitno umetniško vrednost končnic, nanje smo postali pozorni šele v novejšem času. K sreči nam je uspelo rešiti velik del panjskih končnic z res veliko umetniško vrednostjo in jih vključiti v muzejske zbirke, predvsem v Čebelarski muzej v Radovljici, ki deluje od leta 1960.

Poleg panjskih končnic je naše čebelarstvo zaznamoval tudi čebelnjak, uljnjak.

V primerjavi z drugimi narodi so naši predniki poleg funkcionalnosti poskrbeli tudi za zunanji videz zaščitene skladovnice kranjičev. Sčasoma so se na Slovenskem izoblikovali trije tipi čebelnjakov – alpski, celinski in kraški. Prva dva sta bila v celoti lesena, tretji pa je bil zidan. Stari čebelnjaki na Slovenskem so neizčrpen vir pri preučevanju zgodovine našega stavbarstva, ki doslej zagotovo še ni bilo zadovoljivo obravnavano.

Uporaba čebeljih pridelkov

Omenili smo že, da je bil med pred pojavom sladkorja najcenejše in včasih edino sladilo. Še bolj je bil cenjen kot zdravilo. Med so uživali še posebej v prazničnem času. Že od srednjega veka so ga uporabljali za izdelavo medenega peciva – lecta, ki je bilo med našimi predniki zelo priljubljeno. V naši narodni zapuščini imamo več kot sto različnih lesenih modelov, številni od njih so prave rezbarske mojstrovine. Konec 19. stoletja pa so se pojavili enostavnejši pločevinasti modeli. Pečene kruhke so potem dodatno okrasili z raznobarvnimi črtami, kmalu so se pojavile tudi tiskane okrasne nalepke.
Nemajhen del pridelanega medu so naši predniki uporabili za izdelavo medice. Medeno satje so gnetli v topli vodi toliko časa, da se je med raztopil. Raztopino so precedili in tako izločili voščine. Zanimiv je preskus gostote raztopine – sveže kokošje jajce je moralo plavati dva prsta pod površino. Raztopino so potem kuhali, da se je primerno zgostila, precedili skozi platnen prt, spravili v sode in postavili na toplo. Po nekaj dneh vrenja je bila medica gotova. Zanimivo je, da se je žganje iz medu pojavilo šele v 19. stoletju, v tem obdobju so začeli izdelovati tudi medeni liker.

Čebelji vosek je bil dolgo zelo cenjen pridelek in že od časov Karantanije pomembno izvozno blago. V cerkvah je bil nujno potreben za bogoslužje, verniki so ga uporabljali za kupovanje odpustkov. Voščene sveče so bile najimenitnejše za razsvetljavo. Vosek so uporabljali tudi pri pečatenju pomembnejših listin in relikvij, za izdelovanje podob, za poslikavanje pirhov in kot sestavino voščenih kitov. Vosek ni bil poceni – njegova vrednost je bila najmanj petkratnik cene medu. Kljub majhnim razpoložljivim količinam je bilo za naše prednike pomembno pridobivanje voska in trženje z njim.

Slovensko čebelarstvo v 18. stoletju

V tem obdobju so slovensko čebelarstvo zaznamovali predvsem trije veliki možje: Anton Janša, Peter Pavel Glavar in Janez Anton Scopoli.

ANTON JANŠA (1734-1773).

Sredi 18. stoletja so bili čebelarji dežele Kranjske zelo razgledani. Ljudje so poznali marsikatero skrivnost iz čebeljega življenja in se niso niti zavedali, da so v znanju vodilni v svetu.
Ni čudno, da je iz tega okolja izšel čebelar, na katerega smo Slovenci ponosni še danes, to je bil prvi učitelj čebelarstva na Dunaju Anton Janša z Breznice pri Žirovnici.
Anton Janša je odšel na Dunaj z bratom Lovrencem, da bi se izučil risarske obrti v bakrorezni šoli. Kot zavzet čebelar pa je kmalu zašel v čebelarsko druščino in tam pokazal ves svoj talent. Prijavil se je na razpis za prosto mesto čebelarja pri Nižjeavstrijski kmetijski družbi leta 1769 in bil sprejet največ po zaslugi rojaka Petra Pavla Glavarja. Naslednje leto je bil Anton Janša imenovan za učitelja čebelarstva na čebelarski šoli na Dunaju. V borih treh letih ustvarjalnega dela je postal nesmrten z dvema knjigama, in sicer z Razpravo o rojenju, ki je izšla leta 1771, in s Popolnim naukom o čebelarstvu, ki je izšla po njegovi smrti, leta 1774. Obe knjigi sta prinesli v tedanje svetovno čebelarsko znanje veliko novosti in ovrgli precej tedanjih krivih naukov.

PETER PAVEL GLAVAR (1721-1784)

se je kot duhovnik veliko ukvarjal tudi s kmetijstvom in čebelarstvom. Bil je močno dejaven pri Kmetijski družbi v Ljubljani, kjer je bil vnet zagovornik čebelarstva in preprostih čebelarjev. S svojim odgovorom na predlog dunajske vlade za izboljšanje čebelarstva v c. kr. deželah je posredno močno vplival na svojega rojaka Antona Janša. Zanimivo je, da je kot ocenjevalec članka ljubljanskega kirurga Humla o odkritju, da se matica res plemeni zunaj domačega panja, k besedilu pripisal »z več troti in ne le z enim.. S to trditvijo je prehitel ostali svet za več kot dvesto let. V letih od 1776 do 1778 je prevedel v slovenščino Janševo Razpravo 0 rojenju, jo deloma dopolnil, vendar je Kmetijska družba v Ljubljani ni izdala. Dve leti pozneje je na lastno pobudo ustanovil čebelarsko šolo na Lanšprežu in organiziral prvo vaško zadrugo.

JANEZ ANTON SCOPOLI (1723-1788)

je bil sodobnik Petra Pavla Glavarja in verjetno tudi njegov dober znanec iz Kmetijske družbe v Ljubljani. V delu Entomologia Carniolica je prvi sporočil svetu, da se matica oplodi s troti zunaj domačega panja. Bil je v pisnih stikih z enim največjih raziskovalcev vseh časov Carlom v. Linnejem (1707-1778). Nasploh pa v njegovih spisih zasledimo precej besedila, ki ga lahko najdemo tudi pri Petru Pavlu Glavarju.

Prvo slovensko čebelarsko knjigo smo dobili Slovenci leta 1792 s prevodom druge Janševe knjige z naslovom Popolnoma podvuzhenje sa vsse zhebellarje, ki ga je pripravil štajerski čebelar JANEZ GOLIČNIK (1737-1807), župnik iz Griž pri Žalcu.

Osemnajsto stoletje zaznamuje tudi ustanovitev prvega čebelarskega društva. 14. aprila 1781 so se organizatorji zbrali v cerkveni hiši na Rodinah (pri Žirovnici) in ustanovili Čebelarsko bratovščino. To je bilo prvo slovensko čebelarsko društvo, ki je imelo svoj sedež, svoje vodstvo, popisane člane (397 članov), pobrano članarino in svoja pravila. Bratovščino pa so kmalu razpustili z državnim odlokom.

Čebelarstvo v 19. in prvi polovici 20. stoletja

Devetnajsto stoletje je bilo za čebelarstvo prelomno. V tem času so se pojavili panj s premičnim satjem, satnice, točilo, matične rešetke, kadilnik in druga drobna oprema, ki je precej olajšala oskrbo čebel in čebelarjenje na med.

Poleg vseh novosti je nastala nova zvrst čebelarjenja — zreja rojev in čebeljih družin za prodajo. Trgovina s čebelami se je postopoma preoblikovala v trgovino z maticami.

Prve čebele je iz dežele Kranjske poslal baron Rotschi.itz iz Višnje Gore v rojstni Dortmund v Nemčiji v letu 1857. Izkušnje so bile nadvse spodbudne. Trgovina s kranjsko čebelo se je v dobrih dveh desetletjih močno razmahnila in dosegla vrhunec na prelomu devetnajstega in dvajsetega stoletja. Poleg najvidnejših trgovcev barona Emila Ravenegga Rotschiitza, Mihaela Ambrožiča iz Mojstrane in Jana Strgarja z Bitenj pri Bohinju je Anton Žnideršič leta 1901 objavil še imena 21 trgovcev, ki so se ukvarjali tudi z izvozom čebel.

Ponudba čebel je bila na moč pestra, vse bolj je prevladovala trgovina za vsako ceno — ne glede na kakovost. Kmalu se je pojavila prepoved uvoza čebel v Združene države Amerike, sledila je prepoved uvoza čebel v Nemčijo. Z nastankom kraljevine SHS in v kasnejši Jugoslaviji se je v slovenskem čebelarstvu vse bolj uveljavljal panj s premičnim satjem, AŽ-panj. Naenkrat ni bil več glavni cilj čebelarjenja roj, temveč med. Tega pa v letih od 1921 do 1929 ni manjkalo. Podatki pričajo, da je bilo celo desetletje v primerjavi s poznejšim obdobjem zelo medeno, saj so čebelarji iztočili več kot 22 kg na opazovalni panj.

Kljub vsemu je sedem desetletij trajajoče obdobje intenzivnega izvoza čebel pred medenim desetletjem označeno kot zlato obdobje našega čebelarstva. Kranjska čebela je postala druga najbolj razširjena čebelja pasma na svetu, v Evropi celo vodilna. Podatki o skupnem številu izvoženih čebeljih družin in matic niso znani, iz dosegljivih virov lahko ocenimo, da je v obdobju 1857-1920 preseglo število 150.000. Trgovina s čebelami pa je imela za nas še eno zelo ugodno posledico. V številnih deželah so domače avtohtone čebele z vnašanjem novih pasem izginile, pri nas pa se je vse do današnjih dni ohranila čista avtohtona kranjska čebela.

Organiziranost čebelarjev

Leta 1873 se je v Ljubljani zbrala skupina čebelarjev in po zgledu moravskih čebelarjev ustanovila dvojezično Kranjsko društvo za umno čebelarstvo. Prvi predsednik novo ustanovljenega društva je bil baron Emil Ravenegg Rotschutz. Društvo je začelo za svoje slovenske člane izdajati glasilo Slovenska čebela, za nemške pa Kreiner Biene. Oba mesečnika je urejal Jožef Jerič (1823-1888), župnik iz Dobovca nad Trbovljami.
Leta 1875 se je društvo preimenovalo v Slovensko društvo za umno čebelarstvo, predsednik pa je postal dotedanji podpredsednik Jožef Jerič. Število članov se je gibalo okoli 200, rednih plačnikov članarine je bilo komaj polovica. Glasilo Slovenska čebela je izhajalo deloma v skrčenem obsegu in z velikimi zamudami do konca leta 1882, društvo pa je neopazno prenehalo delovati nekaj let pozneje.

Na pobudo Janeza Modica (1846-1889) so se leta 1883 zbrali gorenjski čebelarji in sadjarji na Lescah in ustanovili Čebelarsko in sadjerejsko društvo za Kranjsko s sedežem na Jesenicah. Društvo je pomagalo svojim članom pri prodaji in nakupu čebel, medu, voska in sadja po primerni ceni, svetovalo pri čebelarjenju ter oskrbovalo čebelarje s panji in sadnimi sadikami po znižani ceni. Že naslednje leto je priredilo na Lescah čebelarsko in sadjarsko razstavo ter jo povezalo s praznovanjem 150-letnice rojstva mojstra Antona Janša in z odkritjem spominske plošče na njegovi rojstni hiši na Breznici.
Društvo je ves čas svojega obstoja (do julija 1889) izdajalo glasilo, mesečnik Slovenski čebelar sadjerejec. Urejal ga je učitelj na Dovjem Franjo Jeglič (1856-1935). Skrb za pospeševanje čebelarstva je čez nekaj let spet prešla na Kmetijsko družbo v Ljubljani. Ta je bila po zaslugi njenega ravnatelja Gustava Pirca učinkovitejša od do tedaj propadlih društev.

Ustanovni občni zbor Slovenskega osrednjega čebelarskega društva za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko s sedežem v Ljubljani je bil 24. januarja 1898 v pisarni Kmetijske družbe. Društvo je takoj pričelo izdajati svoje glasilo Slovenski čebelar, ki izhaja še danes. Uredništvo je prevzel učitelj v Šmartnem pod Šmarno goro Frančišek Rojina (1867-1944), ki je to delo opravljal 21 let.

Zanimivo je, da je Čebelarska zveza Slovenije izdala v prvi polovici svojega obstoja le troje strokovnih del, in sicer prevode obeh Janševih knjig, leta 1934 knjigo o Antonu Janšu, ki jo je napisal profesor Stane Mihelič, in leta 1935 Jugovo knjigo Praktični čebelar.

Leta 1935 je CDS kupilo na Slovenski cesti (tedanji Tyrševi) pritlično hišo ter v njej uredilo svoje pisarne in trgovsko poslovalnico za čebelarske potrebščine (čebelarno). Nakup je omogočil denar, ki se je od leta 1921 s prostovoljnimi prispevki nabral v Skladu kamnov za čebelarski dom, in deloma tudi na dolg.

Knjigo Fr. Lackmayerja (1863-1946) Urn-ni čebelar je izdala Mohorjeva družba v Celovcu, in to v veliki nakladi 84.389 izvodov, tako da je prišla skoraj v vsako slovensko hišo. V drugi, nekoliko skrajšani izdaji, ki je izšla leta 1922, je pisec upošteval novejše pridobitve in tudi AŽ-panj.

Avtor: dr. Janez Poklukar

Čelar · Objavljeno: 24 Sep 2016 06:11 Naslov sporočila:

Kratka zgodovina čebelarstva

Zgodovina čebelarstva sega v čas po zadnji ledeni dobi. Takrat so nastale podvrste – pasme medonosne čebele. Prve dokaze o ukvarjanju s čebelami najdemo na jamskih slikah, ki datirajo več kot 10.000 let pred našim štetjem. Človeku je bil med posladek, zato je iznašel različne načine, kako priti do medu, kar so pravzaprav začetki čebelarstva. Sčasoma ljudje čebel niso več uničevali, da bi prišli do medu, pač pa so odvzeli le del sladkih zalog. Pravo čebelarstvo se je razvilo s prenosom čebel iz njihovega doma, gozda, v bližino človekovih bivališč. S tem so čebele postale spremljevalec ljudi, ki so jih odnesli s sabo na novo osvojena ozemlja. Čebelarstvo se je razvijalo skupaj z naprednimi civilizacijami, večinoma v mediteranskem krogu (Egipt, Grčija, Rim). Tu so nastali tudi prvi panji, ki jih je naredil človek. Osnovni material je bilo blato, včasih tudi glina. Panji so bili valjaste oblike, uporabljali so jih v ležečem položaju. Ti panji so že omogočali odvzem medu in voska brez ubijanja čebel. Podobne panje so uporabljali tudi v antični Grčiji.

V naših krajih je čebelarstvo ubralo drugačno pot, ki ji je botrovala naselitev Slovanov. Za Slovane je bil značilen poseben odnos do čebel. Slovanski panji so bili drevesni panji oziroma drevesna dupla, v katera so se naseljevale čebele. Panje so čebelarji postavljali po gozdu, kar štejemo za začetke pašnega reda. Tak način gozdnega čebelarjenja se je obdržal približno do 18. stoletja. Vseskozi ga je od postavitve prvih žag v 13. stoletju izpodrivalo čebelarjenje v panjih iz žaganega lesa. Tako je prišlo do razvoja »kranjiča« – majhnega panja, ki je omogočal zlaganje v skladovnice, namestitev v čebelnjake in prevoze na pašo. Majhni panji so bili idealni za pridobivanje čebeljih rojev, ki so jih trgovci prodajali po svetu. Trgovina s čebelami je dobro uspevala do konca prve svetovne vojne, delno uspevala v kraljevini Jugoslaviji in zamrla po drugi svetovni vojni.
Pomembni predniki čebelarstva v zgodovini Slovencev

Anton JANŠA (20. 5. 1734 – 13. 9. 1773)

Anton JANŠA je bil rojen v vasi Breznica pri Žirovnici na Gorenjskem. Od vsega najraje opravljal dela pri čebelah. Postal je izjemen poznavalec življenja čebel in čebelarskih opravil. Leta 1770 je cesarica Marija Terezija Antona Janšo imenovala za učitelja čebelarstva na novo ustanovljeni čebelarski šoli na Dunaju. Postal je prvi cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva na svetu. V šoli je učil teoretični in praktični pouk, bil potujoči učitelj in razvil veliko ekonomsko čebelarstvo s tristo panji. Za lažje poučevanje je napisal dve knjigi, najprej leta 1771 »Pogovor o čebelnih rojih« in tik pred smrtjo še knjigo »Popolni nauk o čebelarstvu«, ki je izšla po njegovi smrti. Knjiga je izšla v nemščini, v slovenščino jo je leta 1792 prevedel Janez Goličnik, takrat pa je bila tudi natisnjena.

Peter Pavel GLAVAR (2. 5. 1721 – 24. 1. 1784)

Peter Pavel GLAVAR je prvi čebelarski pisec in učitelj kmetijstva ter čebelarstva v Sloveniji. Učil in pisal je v slovenskem jeziku. Je prvi Slovenec, ki je v domačem jeziku širil gospodarski pouk. S svojim delom v Komendi in Lanšperžu se v kulturni, gospodarski in socialni zgodovini uvršča med prve izobražence, ki so dosledno uveljavljali slovenski jezik in slovensko slovstvo. Kot visoko izobraženi profesor in magister bogoslovja in modroslovja je opravljal duhovniški poklic. Spomin in hvaležnost do tega velikega moža ohranjajo prijateljske njegove znamenite besede: »Gledam grdo, srce imam toplo«.

Janez Anton SCOPOLI (1723 -1788)

Janeza Antona SCOPOLIJA štejemo za sodobnika P. P. Glavarja. Scopoli je v delu Entomologije prvi sporočil, da se matica oplodi s troti zunaj domačega panja.

Anton ŽNIDARŠIČ, konstruktor AŽ panja (13. 3. 1874 – 21. 12. 1947)

Anton ŽNIDARŠIČ, kmetovalec, čebelar in podjetnik iz Ilirske Bistrice, je postal osrednja osebnost slovenskega čebelarstva v 20. stoletju. Najprej je z marljivostjo in primernim gospodarjenjem rešil domačo kmetijo iz zadolženosti. Pri tem je že kot mladenič izbrusil svoj podjetniški duh in nadaljeval z graditvijo tovarne. Postal je pomemben podjetnik in finančni strokovnjak ter velik čebelar prevoznik in čebelarski podjetnik. V letu 1901 je ustanovil opazovalno službo medenja, v zimi 1902/1903 pa je skonstruiral svoj AŽ panj. Panj je po preizkušanju leta 1907 predstavil čebelarski javnosti. Leta 1925 je izdal čebelarsko knjigo »Naš panj«.

Peter DAJNKO, avtor prve knjige o čebelarstvu, napisane v slovenščini (23.4. 1787 – 22. 2. 1873)

Peter DAJNKO se je rodil 23. aprila 1787 v Črešnjevcih pri Gornji Radgoni, umrl pa je 22. februarja 1873 v Veliki Nedelji. Izhaja iz kmečke družine, gimnazijo je obiskoval v Mariboru, teologijo je študiral v Gradcu in bil leta 1813 posvečen v duhovnika. Kot župnik, dekan in okrožni šolski nadzornik je služboval v Gornji Radgoni in pri Veliki Nedelji. Velja za najbolj plodovitega štajerskega pisca tedanje dobe. Napisal je poljudno strokovni čebelarski priročnik »Čelarstvo« iz leta 1831. Letošnji čebelarski praznik je bil meseca maja v Gornji Radgoni posvečen njegovemu spominu in delu. Njegov znameniti rek se glasi: »Čele so mojo bogastvo ino veselje«.

Ivan Jurančič (1861 – 1935)

Ivan JURANČIČ je ustanavljal čebelarske podružnice. Od leta 1902, ko je končal šolo za čebelarske učitelje na Dunaju, je do leta 1932 na vzhodu Slovenije prirejal čebelarske shode in tečaje, na katerih je poučeval čebelarstvo. Objavljal je članke v Slovenskem čebelarju in sadjerejcu in Slovenskem čebelarju. Jurančič je zgodovinsko pomemben tudi za šmarske čebelarje, saj je eden izmed tečajev leta 1902 potekal tudi v Šmarju pri Jelšah.

Čelar · Objavljeno: 24 Sep 2016 06:32 Naslov sporočila:

Kratek pregled čebelarske zgodovine do 21. stoletja
Janez Gregori, muzejski svetovalec, Prirodoslovni muzej Slovenije, kustodiat za vretenčarje

Čebele so bile za človeka že od nekdaj zelo pomembne. Med je bil, poleg sadja, življenjsko pomembna sladka hrana, uporabljal pa se je v medicini za oskrbovanje ran. Omeniti je treba vosek, ki se je uporabljal predvsem za razsvetljavo, pa tudi v druge namene. Prvi dokazi, da se je človek zanimal za čebele, so številne slike na skalnih stenah, predvsem v votlinah Evrope in Afrike (na primer znana votlina La Araña, Pajkova votlina v Španiji). Takrat je ropal njihova gnezda, sčasoma pa je ugotovil, da lahko pride do medu, ne da bi čebele pri tem uničil. Še več: spoznal je, da od čebelje družine, ki je ne uniči, lahko ponovno pridobi med. Počasi je od lovca na čebele in med postajal čebelar in začel čebele gojiti. Sprememba pa je zahtevala veliko časa.

Predniki Slovencev, ki so se naselili proti koncu 6. in v začetku 7. stoletja, so poseljevali trikrat večje ozemlje od današnje Slovenije. Raztezalo se je proti zahodu in severu, do Furlanske nižine in Karnijskih Alp, Visokih Tur in na severu vse do Donave. Da so bili tam naseljeni predniki Slovencev, pričajo nekatera ohranjena krajevna imena (npr. Wendenau, Wimpossing, Windberg, Winden, Windekreut, Windmühle), v neposredni bližini teh naselij pa so bila ponekod, po krajevnih imenih sodeč (npr. Zeilhofen, Zeidelbach, Zeidelhub, Zeitlau), čebelarska naselja z razvitim gozdnim čebelarjenjem (Zeidler pomeni v bavarščini gozdnega čebelarja, Zeidelweide gozdna čebelja pasišča, zeideln čebelariti, Zeidelhof pa njihove dvore). Krajevna imena govorijo, da so bili tam obširni lipovi gozdovi (npr. Lindach, Lindarn, Lindenau, Linden, Lindenloh, Linding). Slovani na splošno so bili mojstri gozdnega čebelarjenja na ogromnih prostranstvih severne in vzhodne Evrope. Razvito je bilo v predelih z velikimi lipovimi gozdovi, ki so nudili čebelam bujno pašo. Tudi v novih alpskih pokrajinah so se predniki Slovencev pričeli marljivo ukvarjati s čebelarstvom.

Kako je bilo videti gozdno čebelarjenje? V gozdu so izbrali primerno debela debla in v višini kakih pet metrov vanje izdolbli duplo, ki so ga zaprli s primerno, pokončno nameščeno deščico. Tako visoko od tal so bile čebele varne pred nepridipravi in sladkosnedi, kot je medved. Čebel v dupla niso naseljevali. Čakali so, da so jih same naselile, ali pa so jih vabili, tako da so dupla namazali s prijetno dišečimi mazili iz zelišč. Drevesa so označevali z različnimi znaki, ki so določala lastništvo. Pravila so urejala pravice in omejitve gozdnih čebelarjev. Koliko je bilo gozdno čebelarjenje razširjeno pri nas, nimamo podatkov.

Stara poročila govorijo o velikih količinah medu, ki so ga Karantanci, med drugim, izvažali, kar posredno pomeni, da so tudi množično čebelarili. To dovoljuje sklep, da se naši predniki niso učili čebelarjenja pri bavarskih sosedih, ampak so še naprej čebelarili kot v svoji pradomovini. Kjer so bile razmere ugodne, so z gozdnim čebelarjenjem nadaljevali, drugod pa so gojili čebele pri domu v položnih ali pokončnih kladah, odrezanih duplih, ki so imela na eni strani primerno odprtino za izlet čebel. Kasneje so panje izdolbli iz debel in nastala so tako imenovana korita, na vrhu zaprta s primerno desko.

dobi, ko so nastala zemljiška gospostva, si je fevdalec lastil pravico do gozda in gmotnih koristi od čebelarjenja v njem. Krčenje gozdov v dolinah zaradi pridobivanja polj je čebelarje prisililo, da so vse bolj čebelarili pri domu. Urbarji slovenskega ozemlja od 13. stoletja dalje govorijo o dajatvah v medu in vosku, pa tudi o dajatvah v čebeljih panjih, kar pomeni, da so takrat čebelarili ob domu. Ponekod je zemljiška gospoda podpirala čebelarstvo tudi tako, da je popuščala pri drugih dajatvah podložnikov in s tem olajševala čebelarjenje. Ponekod je bil med glavna dajatev od kmetij.

Potreba po medu in vosku je naraščala - med je bil edino sladilo, iz voska pa so izdelovali sveče, zlasti za cerkve in samostane. Pa še nekaj: iz medu so v velikih količinah pripravljali medico. Številni ohranjeni zapisi kažejo, da je na Slovenskem vse bolj cvetela trgovina z medom in voskom, ki so ju tu pridelovali. V 15. in 16. stoletju se je na našem ozemlju kot poljščina vse bolj uveljavljala ajda, ki je kmalu postala glavna jesenska čebelja paša. Iz naših krajev so med in vosek izvažali v primorska mesta, blago pa je šlo tudi na Koroško in naprej v nemške dežele, zlasti na Bavarsko.

O velikih količinah medu, ki so ga v 17. stoletju izvažali s Kranjske, poroča Janez Vajkard Valvasor (1641-1693) v svoji znameniti Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689. Glede medenega pridelka Valvasor pravi, da se ga »mnogo razpošlje v druge dežele in ga gre zlasti na Solnograško vsako leto veliko tisoč stotov. Koliko medu se v Kranjski deželi pridela in čez potrebo pridela, je dovolj razvidno iz tega, ker je tako poceni: za funt medu se da na Kranjskem dva krajcarja in še tudi manj. Vendar porabi tudi Kranjska sama mnogo medu za kuhanje medice, kajti pozimi se dobi medica skoro pri vseh velikih vaseh in jo ljudje prav radi pijo, ker je dobra in sladka«.

J. V. Valvasor nam je v Slavi zapustil tudi dragoceni zapis o čebelarjenju pri nas v 17. stoletju. Čebele uvršča v poglavje, v katerem obravnava »vsakovrstno golazen in gomazen, kakor so osa, čemerl, seršen, kobilca, matul, komar, paig« itd. V nemškem besedilu je zapisal tudi kranjsko ime Zhebela, »ki se je tu goji od sile mnogo, ker marsikaterega vrlega gospodarja tudi obogati, če mu da Bog svoj blagoslov«. Na kratko opisuje, kako so v njegovem času Kranjci ravnali s čebelami, in pravi da je »tu v deželi videti posebne hišice za čebele«. Čebelarili so v podolžnih, iz desk zbitih panjih ali v izvotljenih drevesnih deblih. Čebele so jim rojile tri do štirikrat. Ker so zgodnji roji lahko rojili še isto leto, je dobil čebelar iz ene družine celo do sedem rojev - včasih pa od katerega komaj enega ali celo nobenega.

Želja po napredku čebelarstva je zahtevala posodobitev panjev. Korita so počasi zamenjavali panji, zbiti iz desk, imenovani truge. Na to spremembo so brez dvoma vplivale prve vodne žage, ki se na Slovenskem omenjajo že v 14. stoletju. S takimi panji je bilo veliko lažje ravnati. Prezimovali so jih v zavetiščih, spomladi večinoma vozili v resje, jeseni pa na ajdovo pašo. Pokazala pa se je tudi njihova slabost - bili so občutljivejši na vremenske razmere, mokroto in velika nihanja temperature. Zato so začeli postavljati čebelnjake, ki so na Kranjskem sčasoma dobili obliko, ki je še danes značilna zlasti za gorenjske in tudi dolenjske čebelnjake. V nekaterih slovenskih pokrajinah, kjer je primanjkovalo lesa ali so bili močnejši tuji vplivi, so se uveljavili pleteni koši. Narejeni so bili iz šibja in zunaj premazani z mešanico ilovice in kravjeka ali pleteni iz slame.

Sredi 18. stoletja je bilo čebelarstvo na ozemlju današnje Slovenije dobro razvito zlasti na Koroškem in v severozahodnem delu Kranjske. Na Notranjskem je razvoj ovirala močna burja, na Dolenjskem, Primorskem in Štajerskem pa ni bilo razširjeno.

Na veleposestvih graščakov, samostanov in posvetne duhovščine se je čebeloreja svobodno razvijala in prinašala lepe dohodke, večji razmah čebelarstva na kmetih pa so ovirale gospodarske, socialne in kulturne razmere. Čebelarsko pravo je bilo urejeno v razmerju fevdalnega gospoda do podložnikov. Posebnih zakonov ali drugih državnih uredb, ki bi ščitile kmetsko čebelorejo in ji morda nudile kake ugodnosti, iz tega časa nimamo. Starejše avstrijsko čebelarsko pravo pa, ki je prištevalo čebelo k divjadi (!) in jo imenovalo 'divji črv1, je bilo zastarelo in deloma pozabljeno. Kjer pa se je še obdržalo, je čebelarstvu na kmetih naredilo več škode kot koristi. Gospoda, ki je imela edina pravico do lova in po tem pravu tudi do čebeloreje, jo je prepuščala podložnikom le proti odškodnini. Običajno je moral podložnik-čebelar dajati gospodarju desetino pridelka medu in voska in celo desetino od števila panjev.

Kultura na našem podeželju in drugod po Avstriji je bila še na zelo nizki razvojni stopnji. Duh razsvetljenstva, ki se je začel širiti z Dunaja z nastopom vlade Marije Terezije v šestdesetih letih 18. stoletja, še ni zajel in potegnil za seboj slovenskega kmeta. Vlada je po deželah sicer ustanavljala kmetijske družbe; prvo na Koroškem leta 1964, v Ljubljani pa leta 1767. Gospodje, ki so načelovali tem družbam, po večini niti niso znali slovenskega jezika in so ostali gluhi za stiske kmečkega prebivalstva.

Uspešno čebelarjenje je že od nekdaj temeljilo na dobrem poznavanju čebel, domiselni tehniki čebelarjenja, ki so jo pogojevale pašne razmere, in nenazadnje tudi na naši kranjski čebeli z odlič nimi lastnostmi, ki so uspehe omogočale. Za napredek čebelarstva imajo izreden pomen možje, ki so z žarom človeške veličine učili neukega kmeta, kako umno čebelariti, obenem pa ponesli svoje bogato znanje o čebelah in čebelarjenju v širni svet.
Največja imena tega časa so Peter Pavel Glavar (1721-1784), velečebelar, duhovnik in graščak na gradu Lanšprež pri Mirni na Dolenjskem, Janez Goličnik (1737-1807), narodni gospodar, čebelar in prevajalec, Anton Janša (1734-1773), čebelar, čebelarski učitelj in ljudski slikar z Breznice na Gorenjskem, in Joannes Antonius Scopoli (1723-1788), naravoslovec, zdravnik v Idriji, doma iz mesteca Cavalese na južnem Tirolskem.
začetku leta 1768 je poslala Nižjeavstrijska ekonomska družba cesarici Predlog za izboljšanje čebelarstva v c. kr. dednih deželah. Vlada je predlog takoj izročila v presojo odborom kmetijskih družb, med njimi tudi Kmetijski družbi v Ljubljani. V njem se čebeloreja poudarja kot pomembna kmetijska panoga, ki bi ji lahko posvečali veliko več pozornosti. Vsebuje tudi nasvete za tak način čebelarjenja, ki bi prinesel čim več koristi.

Kmetijska družba v Ljubljani je predlog izročila članu Petru Pavlu Glavarju, da ga preuči in posreduje o njem pisno mnenje. Prošnji Kmetijske družbe je ustregel in ji 7. julija 1768 izročil znamenito, obširno poročilo v nemškem jeziku Vorschlag-Beantwortung zur Verbesserung der Bienenzucht in denen K. und K. Erbländern (Odgovor na predlog za izboljšanje čebelarstva v c. kr. dednih deželah). V njem opisuje naš način čebelarjenja, čebelarske razmere pri nas, panje z nakladami, kako delamo umetne roje, način vzreje matic in plemenitev matic zunaj panja. Delo je odraz avtorjevega izrednega poznavanja čebel in čebelarjenja in hkrati podroben oris načina čebelarjenja pri nas v tistem obdobju, ki je bilo v marsičem bolj napredno od čebelarjenja v drugih avstrijskih deželah. Omenimo, da je bil P. P. Glavar izredna osebnost, ki se je - tako duhovno kot materialno razdajal na vse strani. Za osnovno šolstvo se je zavzemal še pred terezijansko reformo. Dunaju je že leta 1768 predlagal ustanovitev čebelarske šole in se ponudil za učitelja. Čebelarska šola na Lanšprežu je delovala že leta 1781.

Nižjeavstrijska kmetijska družba je leta 1769 iskala čebelarja in na to mesto se je prijavil Anton Janša. Naslednje leto ga je cesarica imenovala za učitelja čebelarstva na novo ustanovljeni č ebelarski šoli na Dunaju. Poleg poučevanja čebelarjenja se je Janša lotil pisanja učbenikov in v njih prikazal lastni način čebelarjenja, ki se je bistveno razlikoval od učenja drugih tedanjih čebelarskih piscev. Leta 1771 je izdal knjigo Abhandlug vom Schwärmen der Bienen (Pogovor o čebelnih rojih). Žal mu je prerana smrt leta 1773 preprečila, da bi videl, kako je leta 1775 zagledala luč sveta tudi njegova druga knjiga, Vollständige Lehre von der Bienenzucht (Popolni nauk o čebelarstvu), ki jo je prevedel Janez Goličnik in izdal leta 1792. Janševi knjižici sta doživeli številne izdaje in prevode ne le v Avstriji, ampak tudi na Čehoslovaškem in Poljskem.

Domnevno v zimskem času 1775/76 je P. P. Glavar v slovenščino prevedel Janševo knjigo Pogovor o čebelnih rojih in jo v veliki meri dopolnil. Poslal jo je Kmetijski družbi, vendar se je rokopis izgubil. Šele leta 1951 je bil rokopis ponovno odkrit in leta 1976 objavljen v knjigi Ob 200-letnici pisane besede o slovenskem čebelarstvu (jezikovno ga je posodobil prof. Stane Mihelič). Pogovori se od originalne Janševe nemške izdaje v marsičem razlikujejo.
Joannes Antonius Scopoli je leta 1763 v obsežni, latinsko napisani knjigi Entomologia Carniolica (Kranjsko žužkoslovje) opisal čebelo in jo tudi narisal. Prvi je sporočil čebelarskemu svetu, da se matica opraši s troti zunaj panja. Njegov spis Dissertatio de apibus (Razprava o čebelah), ki je izšel leta 1770, opisuje čebelarjenje na Kranjskem v tistem času.

Panji truge so se razvijali in se do določene mere poenotili. Tako z imenom gorenjski ali kmečki panj poimenujemo panj, ki so ga opisali P. P. Glavar, A. Janša in G. A. Scopoli. Vsi trije avtorji namreč opisujejo zelo podoben panj, kakršen je bil po Janševih besedah v drugi polovici 18. stoletja na Gorenjskem že splošno v rabi. Samo za informacijo povejmo mere takratnih panjev: dolžina 78 cm, širina 33,8 do 36,4 cm, višina v svetlobi pa 15,6 do 17,3 cm.

Gorenjski panj je razmeroma visok in na njem je dolgo temeljilo čebelarjenje v večini naših krajev. Šele v drugi polovici 19. stoletja je vse bolj cvetoča trgovina s čebeljimi družinami in roji narekovala manjši panj, kar je šlo na račun višine. Pri nižjem panju je namreč redkeje prihajalo do lomljenja satja, kar je bilo pri prevozih odloč ilnega pomena. Nastal je neke vrste trgovski panj z merami 70 cm dolžine, 30 cm širine (zunanje mere) in 13 cm višine v svetlobi. Tega panja se je prijelo ime kranjič.

Pomembno je, da sta tako Glavar kot Janša poznala način spreminjanja prostornine panja. Panji so namreč imeli na zgornji strani okrogle ali štirioglate odprtine - vehe (pri Glavarju 1 colo široke in 2 coli dolge), ki so bile normalno zaprte. Lahko pa so jih odprli in nanj naveznili naklado, prazen panj, ki so mu predhodno odstranili podnico. Precej razširjene so bile tudi polovične naklade (pri Janši višine 3 cole). Panje so povečevali tudi s podkladami (nanjo so naveznili normalno družino) ali prikladami, ki so jih pritrdili k panju z zadnje strani.

Poudariti je treba, da je bilo povečevanje prostornine pri nas poznano že pri koritih. Ohranjeno je poveznjeno korito, ki ima na zgornji strani tri štirioglate vehe, kar pomeni, da se je nanj lahko naložila naklada. To nam priča, da so bile pri nas naklade znane že veliko prej, preden so drugje v Evropi izumili panje z nastavki. Ta izum namreč sega šele v 18. stoletje.

Prav v času, ko je pri nas kot najboljši veljal gorenjski panj, so se pojavile poslikane panjske končnice na Gorenjskem, v manjši meri pa tudi na ozemlju Kranjske in slovenske Koroške, kjer se je ta panj širil hkrati z načinom čebelarjenja. Začetki slikanja segajo v 18. stoletje, višek je doseglo v letih 1820 do 1880, ko so se že začeli kazati znaki upadanja. Najstarejša poznana poslikana končnica nosi letnico 1758. Prav gotovo so končnice slikali tudi že pred tem, vendar se niso ohranile.

Na končnicah, ki so se ohranili, je največ prizorov nabožne narave ter šaljivih in zbadljivih vsebin, ki ponazarjajo moške in ženske slabosti: dolgi jeziki, nečimrnost, ljubosumnost, oblastnost, bojevitost, bojazljivost, pijančevanje in kartanje. Priljubljeni so bili tudi motivi, ki prikazujejo ljudske običaje in smešijo nekatere poklice: krojače, čevljarje, lovce

Način pobiranja medu je bil preprost: satje so izpodrezali in iz njega stisnili med. Večinoma so to počeli jeseni, ko so podirali družine, ki niso šle v prezimovanje, ali so močnim družinam izrezali del medenega satovja. Včasih so izpodrezovali spomladi, če je tehtnica pokazala, da so v satju še vedno velike zaloge medu. V teh časih se je veliko medu peljalo skozi Ljubljano, o čemer govorijo podatki ljubljanske cesarske in mestne tehtnice. V letih 1753 in 1754 so na cesarski tehtnici stehtali 593.976 funtov ali 332.626 kg medu, naslednji dve leti pa 747.469 funtov ali 418.526 kg.

Kadar govorimo o pašnih razmerah 18. stoletja, navadno dajemo prednost ajdi, pri tem pa pozabljamo na resje. Pred prihodom ajde v naše kraje je bila paša na resju najpomembnejša, kar potrjujejo tudi zgodovinski viri, ki omenjajo čebelje pašnike (Zeidelweide) na resju. Takrat prave jesenske paše niso poznali. S pojavom ajde so se pašne razmere korenito spremenile in temu primerno tudi način čebelarjenja. Ker so bile na Kranjskem že od nekdaj zgolj posamezne paše in še te navadno omejene na določeno območje, so bili čebelarji prisiljeni, da so čebele približali pašam. Razvilo se je prevažanje na paše. Ko je Janša prišel na Dunaj, je prevažanje vpeljal tudi tam in požel sijajne uspehe pri donosu medu.

Čebelarji so že v 18. stoletju čutili tudi potrebo po združevanju. Na Kranjskem so se povezali v društvo, ki se je imenovalo Čebelna bratovščina. Ustanovili so jo 22. aprila 1781 na Rodinah pri Radovljici, seznam članov pa obsega nič manj kot 395 imen iz 18 okoliških vasi. Vendar pa je bila bratovščina le kratkega veka. Ljubljansko deželno glavarstvo je 7. julija 1781 izdalo odlok, da je treba društvo nemudoma razpustiti. Tako je prvo slovensko društvo, ki je nosilo ime po čebeli, živelo borih deset tednov.
19. stoletju je tehnološki napredek zajel ves čebelarski svet, s tem pa se je spremenil tudi način čebelarjenja. Velik korak naprej pomeni iznajdba premičnega satnika, do katere je prišlo neodvisno na različnih koncih sveta. Satne letvice, na katere so čebele pritrjale posamezne sate, ki so tako postali premakljivi, je uporabljal že Ukrajinec Peter I. Prokopovič (1775-1850) v navadno trinadstropnih panjih. Leta 1845 je začel premične letvice v panjih uporabljati Poljak Jan Dzierdzion (1811-1906), August Berlepsch (18151877) in J. M. Ehrenfels (1767-1843) pa sta letvice zamenjala z okviri, staniki, in panji s takimi okviri v notranjosti so panji s premičnim satjem.

Satnik pa je terjal še druge iznajdbe. Nemcu J. Mehringu (1815-1878) je leta 1857 uspelo iz voska uliti prvo satnico, vmesno steno sata z osnutki celic na njej. Čeh Franc Hruška (1819-1888) je leta 1865 iznašel centrifugo, s pomočjo katere so čebelam lahko odvzemali med, ne da bi satje pri tem poškodovali, in ga praznega vračali v panj. Omenimo še iznajdbo matične rešetke, priprave v velikosti špranj, ki omogoča prehod samo čebelam, matici in trotom pa ne; z njo ločujemo plodišče od medišča. Iznajdbo
pripisujejo A. Hanemannu, ki jo je predstavil leta 1877, vendar pa je podobno leseno rešetko že veliko prej uporabljal Prokopovič.
Tehnološke novosti so kmalu prišle tudi k nam. Nekateri so premakljive letvice vdelali v že obstoječe panje in govorili o tako imenovanih dzierdzoniziranih panjih, kot je to storil tudi bohinjski župnik Luka Porenta (1823-1882), ki je tudi napisal knjigo Novi kranjski panj po Dierdzonovi osnovi (1876). Znan je njegov novi kranjski panj, ki ga je priporo čila tudi ljubljanska kmetijska družba in ga brezplačno delila šolam. Drugi so začeli izdelovati panje novih mer s premakljivimi letvicami. Znan je kobariški ali Pinčev panj I.

Pagliaruzzija (1820-1884) iz Kobarida, ki je imel premakljive letvice v dveh skupinah po devet. Naslednji korak je Sumperjev ali skočidolski panj J. Sumperja (1827-1888) iz Skočidol na Koroškem, ki je naš prvi panj s satniki v podolžni legi (na hladno stavbo).

Pri nas so se udomačili še nekateri drugi panji. V Mojstrani je čebelaril Mihael Ambrožič (1846-1904), eden največjih trgovcev s čebelami. Naredil je panj s satniki nemške in avstrijske normalne mere na toplo stavbo; razširil se je pod imenom Ambrožičev panj. Ponekod se je razširil dunajski panj, ki ga je propagiral zlasti potovalni učitelj J. Jurančič (1861-1935). Svoj panj je skonstruiral tudi E. Rothschuz Ravenegg (1836-1909), trgovec s čebelami in čebelarskimi potrebščinami, in ga imenoval društveni panj.

to obdobje segajo tudi začetki periodičnega čebelarskega tiska. Leta 1873 je bilo ustanovljeno Kranjsko čebelarsko društvo za umno čebelarstvo, katerega predsednik je postal E. Rothschutz. Istega leta je začela izhajati revija Slovenska čebela (izhajala do 1882), vzporedno pa tudi njena nemška inačica Krainer Biene (izhajala do konca 1775). Leta 1875 se je društvo preimenovalo v Slovensko društvo za umno čebelarstvo, vendar je leta 1882 prenehalo delovati. Naslednje leto je bilo ustanovljeno Čebelarsko in sadjarsko društvo za Kranjsko na Jesenicah, ki je začelo izdajati list Slovenski čebelar in sadjerejec. Oba sta ugasnila leta 1889. Novo obdobje se začne z letom 1898, ko je bilo ustanovljeno Slovensko čebelarsko društvo za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko s sedežem v Ljubljani. Izdajati je začelo glasilo Slovenski čebelar, ki izhaja še danes.

Omeniti velja trgovino s čebelami, ki se je sprva odvijala na čebelarskih sejmih. Čebele so kupovali medarji, za čebele v kranjičih pa se je odločalo tudi vse več izvoznikov. Začetnik izvažanja čebel v večjem obsegu je bil E. Rothschutz, ki je imel čebelarstvo v Podsmreki pri Višnji gori. Sledili so mu drugi, največji med njimi M. Ambrožič iz Mojstrane. Trgovina je cvetela tudi po zaslugi obsežnega oglašanja in sodelovanja na čebelarskih razstavah doma in predvsem v tujini. Vzporedno s trgovino se je začela tudi vzreja matic na posebnih vzrejališčih. Temelj vsega je bila naša čebela, kranjska čebela ali kranjska sivka.

20. stoletju se je čebelarski zagon nadaljeval. Prva leta stoletja je zaznamovalo živahno publicistično delovanje. Frančišek Rojina (1867-1944) je prevedel Janšev Popolni nauk (1906), Avgust Bukovec (1878-1965) pa Razpravo o rojenju (1906). Mohorjeva družba v Celovcu je poskrbela za pravo presenečenje - Umni čebelar avtorja Franca Lakmayerja (1863-1946) je leta 1908 izšel v kar 84.389 izvodih! V drugi, nekoliko skrajšani obliki, ki je izšla leta 1922, je Lakmayer upošteval novejše pridobitve, vključno z AŽ panjem.

Anton Žnideršič (1874-1947) je uvedel prvo opazovalno postajo (prvi poročili sta iz Podgorja pri Kamniku in Ilirske Bistrice), v Slovenskem čebelarju pa je leta 1910 prvič opisal svoj panj. Leta 1925 ga je predstavil v knjigi Naš panj. Jan Strgar (1881-1955) se je leta 1910 lotil vzreje in razpošiljanja matic in po smrti M. Ambrožiča postal naš največji izvoznik čebel. Skrbel je za učinkovito promocijo svoje dejavnosti. Bil je skoraj edini, ki je tudi kasneje, v obdobju med vojnama, razpošiljal naše čebele po skoraj vsem svetu.
Po prvi svetovni vojni je zanimanje za čebelarstvo znova močno naraslo. Zaradi povpraševanja po čebelarskem berilu so leta 1922 ponatisnili Rojinov prevod Janševega Popolnega nauka, z dodatkom Alberti-Žnideršičev (AŽ) panj in kako v njem čebelarimo. Leta 1934 sta izšla učbenik Fr. Donata Juga (1879-1952) Praktični čebelar in monografija Staneta Miheliča (1906-2005) Anton Janša, slovenski čebelar, prva in doslej tudi edina knjiga, ki se znanstveno ukvarja s slovensko čebelarsko zgodovino in pomembno čebelarsko osebnostjo.

Po drugi svetovni vojni si je čebelarstvo po opustošenju hitro opomoglo. Obnavljali so opazovalne postaje, do leta 1947 je bilo ustanovljenih 11 plemenilnih postaj, do leta 1948 pa jih je delovalo že 16. Vzrejo matic je usmerjala knjiga Josipa Verbiča (18691948) Vzrejajmo najboljše čebele (1947). Temeljno čebelarsko delo, ki še danes ni izgubilo svojega sijaja, je Sodobno čebelarstvo, ki je izšlo v dveh delih, teoretičnem (1955) in praktičnem (1958).

Bežno si še oglejmo, kako je bilo s panji. Slovenski prostor in še malo prek meja je v veliki meri zasedel AŽ panj, ki ga danes pri nas poznamo v raznih izvedbah, tako po številu satov kot po številu nadstropij. Nanj odpade 95 odstotkov vseh panjev od skupaj približno 170.000. Že pred drugo svetovno vojno se je na Štajerskem začel širiti Kirarjev panj, ki ga poznamo v treh velikostih in ima še danes številne zagovornike. Svojo pot so ubirali tudi nakladni panji, predvsem se je uveljavil LR panj, katerega zagovornik je bil zlasti dr. Jože Rihar (1914-2002), ki je slovensko čebelarsko stroko obogatil s kar nekaj temeljnimi knjigami: Vzrejajmo boljše čebele (1972), Čebelarjenje v nakladnem panju (1975), Varoza čebel (1999) itn.
Prikaz čebelarskega dogajanja pri nas je povzet v knjigi Od čebele do medu (1998), ki jo je uredil žal prezgodaj preminuli dr. Janez Poklukar (1960-2004).

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli