Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Čelar

Čebelje paše v Sloveniji

Kadar govorimo o dobri medeni letini, je to ponavadi takrat, ko obilno medi gozd oz. kadar se pojavlja mana na smreki ali jelki. Vendar pa imamo še vrsto rastlin, ki bolj ali manj intenzivno cvetijo vsako leto in ki zagotavljajo dokaj redno čebeljo pašo. Na njihovih cvetovih nabirajo čebele nektar in cvetni prah.

Vrbe so nedvomno prve, ki privabijo že konec marca ob lepem sončnem vremenu trume nabiralk. Med njimi je najpomembnejša bela vrba, saj zraste v pravo drevo in lahko v svoji krošnji gosti na tisoče čebel. Družine v tem času ponavadi še niso povsem razvite, zato paša na njej pospeši zaleganje matic. Vrbe so dvodomne rastline, kar pomeni,da imajo nekatera drevesa oz. grmi samo moške, druga pa ženske cvetove. Prvi nudijo obiskovalkam pretežno pelod, druga pa medičino.

Vrbam sledijo divje češnje in nekoliko kasneje hruške in jablane. Na Goriškem je bilo nekdaj toliko češenj, da so čebelarji občasno točili češnjev med. Ker je ta drevesna vrsta zanimiva tudi v lesni industriji, ponekod gozdarji sadijo divje češnje na gozdne parcele, zato postaja bera na tej rastlini vedno bolj pomembna.

Nekaj podobnega velja za gorski ali beli javor. Zadnja leta čebelarji točijo čist javorjev med, delež te drevesne vrste v gozdovih pa se povečuje. Po eni strani zato, ker je veliko povpraševanje po njegovem lesu in ga gozdarji pospešujejo, po drugi strani pa zamenjuje jelko na gozdnih rastiščih. Slednja marsikje umira zaradi kislega dežja, gorski javor pa je proti onesnaževanju okolja izredno odporen. Ne pojavlja se v strjenih sestojih kakor na primer bukva ampak le posamično, vendar v nekaterih predelih Slovenije več kakor v drugih. Od tod tudi krajevna imena kakor Javorniki, Javorje in podobno.
V aprilu cvete na gnojenih travnikih regrat. V sosednji Italiji in v Nemčiji točijo čist regratov med. Pri nas je za enkrat bolj pomemben kot razvojna paša. Pač pa bi lahko točili med na oljni ogrščici ali repici, kakor jo čebelarji običajno imenujejo, če bi jo sejali na večjih površinah.

V prvi polovici maja se razcvete na Primorskem, malo zatem pa še v Prekmurju, robinija ali neprava akacija. To je ena najbolj medovitih rastlin, kar jih je pri nas, saj donosi 5 in več kilogramov na dan niso nobena redkost, če je le vreme ugodno. Zgodnje pomladanske pozebe negativno vplivajo na njeno kasnejše medenje, čeprav rastlina na videz ni bila prizadeta. Čebele v dobrih vremenskih razmerah napolnijo medišča v enem tednu. Madžari so vzgojili selekcije, ki cvetejo nekoliko kasneje in tudi medijo bolje od navadne robinije. Škoda,da pri nas niso kaj dosti razširjene.

Naj pomembnejša poletna paša je pri nas na lipi in pravem kostanju. Prva je v večjih sestojih zastopana v dolini Soče in na Kočevskem, drugi pa v Posavju, na Gorjancih in na Štajerskem. Marsikje sta obe drevesni vrsti mešani, zato je med po končanem cvetenju bolj ali manj grenak, kar zavisi od deleža kostanjevega nektarja. Za čebelarstvo je pomembnejša malo listna lipa od veliko listne. Paša na obeh rastlinah je zaradi ustaljenega vremena konec junija dokaj zanesljiva in ponekod obilna.

Po končanem cvetenju lipe začne poletna vročina s sušo, ko presahnejo pašni viri. Samo na močvirnih travnikih in planinskih pašnikih še vedno kaj cvete. Čebelarji krmijo, da bi matice ne prenehale zalegati, v avgustu pa že dopolnjujejo zimske zaloge. V septembru, če je dovolj toplo, obiskujejo čebele cvetoči bršljan, ki postreže z medičino in cvetnim prahom. Sezona je tako končana in čebele so pripravljene na zimski počitek.
Franc Šivic

Čelar

Izkoriščanje čebeljih paš
dr. Janko Božič, Oddelek za biologijo, Biotehniška fakulteta Ljubljana

Čebelarska opravila in pojavljanje čebeljih paš

Vsak čebelar, ki želi izkoristiti pašo, mora zato pripraviti čebele. Priprave se praktično začno že v jeseni, ko zazimljamo čebele. Ne glede na pojav prvih paš, moramo zazimiti živalne in številne družine. Ne le, da take družine lažje prežive zimo, v spomlad pridejo številneješe in bolj zdrave. Z njimi lahko računamo že na prvih pašah. Le redki čebelarji v Sloveniji se zavedajo, še manj pa to skuša uresničiti, da bi imeli pripravljene čebele že za medenj divje češnje in javorjev. Večina čebelarjev spusti to pašo, ker se na njej razvijajo čebele. V kolikor ne znamo uspešno krotiti rojenja, je morda to še v redu. Pogosto se namreč zgodi, da neizkušenemu čebelarju čebele nato izrojijo tik pred akacijevo pašo, ki pa je ponavadi le obilnejša od paše na divji češnji in javorjih. Seveda si pa vsak čebelar želi izkoristiti čim več paš. To pa je mogoče s pravilno uporabo protirojilnih ukrepov.

Pri nas je še vedno najbolj v navadi prestavljanje pokrite zalege in narejanje rezervnih družin, v svetu in tudi pri nas pa se poleg enostavnega širjenja velikosti panja čedalje bolj uveljavlja večmatični sistem. Ne glede na uporabljeno tehnologijo in vloženo delo moramo za čim večje donose paziti, da imamo v času paše čim večjo množico pašnih čebel, poleg tega pa še dobre matice, prisotno odkrito zalego in dovolj prostora v panju. Vse skupaj pripomore k večjim prinosom medu. Če upoštevamo, da razvoj čebel traja 21 dni in da je največ pašnih čebel starih okoli tri tedne, potem moramo omogočiti čim večeje zaleganje 40 dni pred pašo. Veliko paš se pri nas že naravno razporeja v ciklih blizu 40 dni, seveda pa v kolikor narava zataji, moramo čebelam pomagati z dražilnim krmljenjem. Krmljenje ima poleg zagotovitve stalnega dodtoka hrane v panj še dodaten učinek na čebele. Pašne čebele bodo še bolj iskale morebitne vire v naravi in tako še temeljiteje pobrale nektar, ki ga je vedno nekaj na razpolago.

Kako čebele izkoriščajo pašne vire ?

Ko se določamo o stojišču za čebelnjak, je pomembno, da poleg poznavanja razširjenosti medonosnih rastlin, poznamo kako čebele izkoriščajo pašne vire. Najprej si poskušajmo predstaviti čebelo, ki išče novo pašo. Iz opazovanj pred panji poznamo, da čebele, ki iščejo pašo, krožijo pred panji in iščejo pravo smer za iskanje. Glede na to, da imajo čebele dobro razvit vid, verjetno hitro opazijo večje cvetoče površin. Čebel alhko na 100 m opazijo cvetoče drevo ali večji cvetoč grm, na 200 m mora biti že viliko drevo polno cvetja ali pa primerljiva njiva. Na razdalji 500m in več pa lahko opazijo le večje cvetoče sestoje. Poleg iskanja z vidom, lahko čebele uporabijo vonj. Pogosto čebele spoznajo vonje dobrih paš že v panju (o tem sem govoril v opisu plesnega sporazumevanja) in nato zunaj panja iščejo znane vonje. Vonji paš se ne razširjajo v vse strani enako. Ponavadi jih nosijo vetrovi. To pa pomeni, da čebele lahko hitreje najdejo priveterne paše kot odveterne. Ob obilnejšem medenju posameznih sestojev čebel vspostavijo prave letalne koridorje, ki so lahko tudi v veliko pomoč pri iskanju paše.

Pri izbiri stojišča je pomembno tudi to, da so se čebele sposobne pomikati za pašo. To je pogost pojav ob gorskih grebenih zardi višinskih razlik vrazvoju rastlinja. V kolikor imajo čebele na voljo rahel vzgonski veter, potem nekoliko večja razdalja ne pomeni bistveno večje porabe energije za prinešeni nektar.

Čebelarji se pogosto srečajo s težavo, da čebele ne primejo mane. Možna sta dva razloga. Prvič, da mana ni dovolj dobra in drugič, da čebele ne najdejo mane. Iskanje mane je za čebele silno težko. Nimajo na razpolago cvetočih krošenj in močnih vonjav. Ko enkrat najdejo pašo, se lahko naučijo tudi najmanjših znakov v okolju, ki so prisotni na krajih s primerno mano. Iskanje mane lahko pospešimo z dražilnim krmljenjem. V sladkorno razstopino lahko stremo še nekaj vejic nabranih pod medečimi drevesi. Tako bodo čebele vsaj deloma usmerjene v iskanje. Nekateri čebelarji imajona stojišču, kamor imajo namen prepeljati čebele, postavljen kakšen panj za izvidnico. Že navajene čebele se tako vletijo v pripeljane panje.

Kartiranje medonosnih rastlin

Z navadnim ogledom terena v času cvetenja lahko dobimo površno oceno o količini paše na nekem kraju. To lahko zadostuje, da si izberemo okvirno lokacijo za stojišče. V kolikor želimo natančnejšo oceno površine posameznih medonosnih rastlin pa moramo razširjenost in pogostost primerno vrisati v karto. V kolikor to delamo za posamezno stojišče, potem moramo podrobno vrisati površine v obsegu enega kilometra. Pri preračunavanju površin je koristno posebej oceniti površine znotraj kroga 500 m in ostalega dela do 1km. Čebele namreč dobro iskoristijo pašo do 500 m, nato pa je izkoristek čedalje slabši. Za tovrstno kartiranje so najprimernejše topografske karte v merilu 1:5000. V kolikor želimo kartirati večje površine pa so primerna tudi manj natančna merila. Površine posameznih medonosnih dreves najlažje ocenimo v času cvetenja. S karto se postavimo na nasprotna pobočja, še bolje pa je, če je na voljo kakšen stolp na vzpetine, lahko pa nam priskoči na pomoč kdo z motornim zmajem ali pa balonarv in nam poslika cvetoče sestoje. Nekoliko težeje je ločeno kartiranje smreke in jelke. Za natančnejšo oceno deleža posameznega iglavca, se je potrebno napotiti v gozd. V karto je koristno vrisati tudi posamezne kmetijske površine, še zlasti travnike.

Izbira stojišč

Ko že malo bolje poznamo pašo v kraju, kamor bi želeli postaviti svoj čebelnjak, se lahko že dokončno odločimo o sami lokaciji. Za postavitev čebelnjaka pa ni dovolj le poznavanje paš, ampak je še pomebneje poznavanje mikroklime in reliefa. Čebelnjak mora stati na lokaciji, ki je nekoliko toplejša od bližnje okolice, vendar ne na močni pripeki. Najbolj primerne so zatišne ovale na prisojni legi z nekaj manjšimi listavci, najbolje s sadnim drevjem. Izogibajte se sliv in drugega trnastega drevja v bližini čebelnjaka. Ogrebanje rojev z bodečih vej je lahko zelo neprijetno. Z izbrane lokacije morajo imeti čebele čimlažji dostop do najpomebnejših paš v okolici. Čebele bodo najhitreje našle pašo, če jo bodo lahko opazile že med kroženjem izpred čebelnjaka. Pomebno je tudi, da v okolici čebelnjaka ne pihajo premočni vetrovi, ker le ti ovirajo čebele pri letenju. V sezoni se lahko čebele bolj uletavajo v odveterne panje, v zimskem času pa jih veter zbije v sneg. Veliko začetnikov se sprašuje, kako obrniti čebelnjak. Največkrat izkušeni čebelarji priporočajo usmeritev proti soncu ob 11 uri. Upoštevati morate geografsko uro ali pa preprosto usmerite čebelnjak za 15 stopinj proti vzhodu od južne smeri. Nekatere prisegajo v nekoliko bolj vzhodno usmeritev, da se čebele podajo na pašo že s prvimi sončnimi žarki, drugi pa raje usmerijo čebele proti zahodu, da ne bi prezgodaj letele na pašo, ko v naravi še ni pravega medenja. Pri usmerjanju čebelnjaka se moramo zavedati, da lahko na ta način zajamemo več ali manj sončnih žarkov, ki ogrevajo panje, po drugi strani pa moramo paziti tudi na lokalne zančilnosti, da ne usmerjamo čebele v večje ovire.

Fenogram medenja

Fenogram je grafičen prikaz poteka medenja skozi leto. Lahko se zadovoljimo s prikazom glavnih medonosnih rastlin. Pašo ocenimo glede na razpoložljivo površino, kakor tudi glede na izdatnost rastline. Za vsakdanjo rabo je dovolj, da prikažemo pašo s kategorijami kot so: ni paše, slaba, dobra, zelo dobra in odlična paša. Ponavadi imamo čebelarji fenograme v glavi, še bolje je, da si ga narišemo na papir. Fenogram nam daje osnovne usmeritve pri načrtovanju glavnih ukrepov pri čebelah.

Sajenje in setev medonosnih rastlin

Če imamo malo čebel na stojišču, lahko s sajenjem in setvijo medonosnih ratlin bistveno izboljšamo pašne pogoje. Seveda moramo računati, da posajena drevesa in grmi rabijo nekaj let, da sploh začno cveteti in mediti. Če želimo takoj izboljšati pašne razmere, se lahko odločimo za setev medonosnih rastlin. Imamo kar nekaj zelo medovitih kulturnih rastlin: oljna repica, sončnica, facelija in ajda. V kolikor sejemo le zaradi čebel, potem je najboljša odločitev facelija, drugače pa moramo upoštevati še drugo gospodarsko plat sajenja medonosnih kulturnih rastlin.

Prevažanje čebel na pašo

Tovrstna usmeritev čebelarjev je kar pogosta v drugih alpskih državah. Pri nas so včasih čebelarji bolj iskoriščali visokogorje. V poletnih mesecih so nosili panje na hrbtih v planine. Ker je malo možnih dostopov v visokogorje z vozili, to pašo težko izkoristimo. V kolikor že ni mogoče s traktorji pripeljati čebele na same visokogorske planine, jih pa lhko vsaj pripeljo v njihovo neposredno bližino v kako ozko alpsko dolino. Tako se lahko čebele pasejo po bližnjih pobočjih.

Čelar

Medovite rastline v spomladanskem času in njihov pomen za čebele

Pomad je čas, ko narava zopet oživi. Čeprav se meteorološka pomlad začne šele 21. marca pa narava znake novega življenja lahko pokaže že dosti prej. Odvisno od lege, podnebja in nadmorske višine se najzgodnejše medovite rastline začnejo prebujati že konec januarja vsekakor pa februarja. Na splošno je veljalo, da je februarja še sneg in narava povečini še miruje. V zadnjih letih pa opažamo, da se podnebje spreminja in skorajda ni več zim kot smo jih poznali včasih. Vegetacija v naravi pa seveda sledi vremenu in če je dovolj toplo in če je kaj sončnih dni februarja že opazimo kako se narava prebuja. Vzporedno z razvojem rastlin v naravi se prebujajo in razvijajo tudi čebele.

Prvi znanilci pomladi so črni teloh (Heliborus nigra), spomladanska resa (Erica carnea), črna jelša (Alnus glutinosa), navadna leska (Corylus avellana), pravi žafran (Crocus sativus), zvončki (Galanthus nivalis in Leucojum vernum), trobentice (Primula vulgaris), rastline gozdne podrasti in druge. Zanimivo je, da sta črna jelša in navadna leska vetrocvetki, kar pomeni da za svoj obstoj nista odvisni od opraševalcev. Vseeno pa ju čebele ob lepem vremenu rade obiskujejo saj dajeta prvi cvetni prah.

Paša na prvih znanilkah pomladi, kjer je najpomembnejši ravno cvetni prah stimulira matico k zaleganju vedno večjega števila jajčec, čebele pa k vzreji zalege. Cvetni prah zgodaj spomladi je najbolj pomemben saj je to glavni in edini vir beljakovin za čebeljo družino. Vnos nektarja je zaželjen, saj tako dobi čebelja družina tudi vodo, ki jo potrebuje za vzrejo zalege, ni pa toliko nujen saj mora biti medenih zalog v panju še dovolj.

Prve bogate medovite rastline

Ko se ozračje segreje nad 15°C in noči niso več toliko hladne, kar se zgodi navadno konec meseca marca se narava dodobra prebudi. Z njo se dodobra prebudijo tudi čebele. Pojavita se paša na divji češnji (Prunus avium) in regratu (Traxacum officinale), ki sta prvi bolj izdatni medoviti rastlini za zgodnjo spomladansko pašo. V panjih je v tem času že precej zalege in moč čebelje družine raste sorazmerno z razvojem rastlin v naravi. In ker se prva gospodarsko bolj pomembna paša prične kakšen mesec za pašo na češnji in regratu, vidimo kako pomembne so prve spomladanske paše za čebele. Pomembne so predvsem za razvoj čebel in bi jih lahko imenovali tudi razvojne paše. V tem času se menjajo generacije zimskih in poletnih čebel in se številčno toliko okrepijo, da lahko izkoristijo prvo glavno pašo, ki je pri nas navadno na akaciji (Robinija pseudoakacija).

Spomladi je torej ključno, da je v okolici stojišča čebelnjaka dovolj zgoraj navedenih znanilcev pomladi. Paša na teh cvetlicah omogoči čebelam razvoj, kar je glavni pogoj za maksimalno izkoriščanje glavnih paš ki sledijo.

Tujerodne vrste rastlin

Čebelarji in tisti, ki radi opazujejo čebele ter bi jim na ta način želeli pomagati lahko na svojih vrtovih v tem zgodnje spomladanskem času zasajajo medovite rastline. Medovite rastline so tiste rastline, ki s svojimi izločki, tu imamo v mislih nektar ali medičino ter cvetni prah, privabljajo čebele. Prav zanimivo jih je opazovati kako hitijo nabirati in kako oprašujejo naše rastline. Pri tem pa velja omeniti, da se Slovenski čebelarji zelo zavzemajo za sajenje avtohtonih medovitih rastlin, torej tistih, ki so pri nas že stoletja in so prilagojene na naše klimatske razmere. V zadnjih letih smo priča precej sicer zelo medovitim ampak za naše okolje škodljivim tujerodnim rastlinam, ki so postale invazivne. Pobegnile so iz naših vrtov in se neusmiljeno in nekontrolirano širijo v naravi, pri tem pa izpodrinjajo avtohtone rastline in jim jemljejo življenjski prostor.

Ob naselitvi tujih vrst se v naravi vzpostavljajo nova razmerja, katerih izid je velikokrat popolna uganka. Sprva so vplivi majhni, komaj opazni in neizmerljivi, ko pa jih zaznamo, smo vojno že izgubili. Vrsto, ki se je prilagodila na novo okolje in se v njem razmnožuje, je skoraj nemogoče odstraniti. Od tujerodnih invazivk so za čebele zanimive predvsem zlata rozga (Solidago canadensis), orjaška zlata rozga (Solidago gigantea), žlezava nedotika (Impatiens glandulifera), amorfa (Amorpha fruticosa), pelinolistna ambrozija (Ambrosia artemisiifolia) in japonski dresnik (Fallopia japonica). Torej upoštevamo tudi to in za čebele sadimo le avtohtone rastline, če se poslužujemo sajenja tujerodnih pa pazimo da niso na seznamu invazivnih.

Čebele in rastline so tesno povezane druge z drugimi tudi njihov obstoj je odvisen drug od drugega. Mi se lahko le potrudimo, da s svojimi dejanji ne podremo ravnovesja v naravi in ga skušamo ohraniti.

Čelar

Čebelje paše in vloga čebel v naravi
Janez Gregori, muzejski svetovalec, Prirodoslovni muzej Slovenije, kustodiat za vretenč[/i[i]]arje

Pri spolnem razmnoževanju rastlin cvetnic mora priti cvetni prah iz prašnikov, moških spolnih organov, na brazdo pestiča, ženskega dela cveta, od koder požene pelodna cevka vse do plodnice, kjer se jajčna celica oplodi. Pri vetrocvetkah opravi prenos veter, vendar je to za rastlino zelo 'potratno', saj mora proizvesti velike količine cvetnega prahu, ki je sestavljen tudi iz dragocenih beljakovin. Med evolucijo so se številne rastline prilagodile, tako da so cvetni prah začele prenašati žuželke - razvile so se žužkocvetke. Uspešne so bile tiste, ki so lahko privabile žuželke, za to pa so morale razviti določene organe, cvetove, in vse kar je z njimi povezano.

Velika večina žužkocvetk je razvila vabljiva, raznobarvna cvetna odevala. Posebne žleze v cvetu izločajo dišave, ki žuželke privabljajo, v cvetovih pa so medovniki (nektariji), v katerih žuželke čaka nagrada, medičina. Navadni kopitnik (Asarum europaeum) z bližnjim sorodstvom je ubral svojo pot: njihovi preprosti cvetovi imajo za človeka neprijeten vonj, privabljajo pa muhe in hrošče, ki omogočijo oprašitev.

Zgradba cvetov je taka, da žuželka, ki obišče cvet, hkrati prenese cvetni prah do brazde pestiča. Iskanju hrane v cvetovih so se prilagodile tudi čebele. Med predstavnike družine čebel, ki živijo pri nas, sodijo številne vrste čebel samotark, čmrlji in seveda medonosna čebela - to je čebela, ki jo gojimo. Beljakovinska hrana čebel je cvetni prah, ki ga v domovanje nosijo v koških na zadnjem paru nog (od tod ime obnožina), vir sladkorjev pa je medičina, ki jo nekatere vrste kasneje povečini predelajo v med in ga primerno skladiščijo. Sladkorji v medičini so fruktoza (sadni sladkor), glukoza (grozdni sladkor) in saharoza (trsni sladkor), odstotek posameznega pa zavisi od vrste rastline. Med, nabran na cvetovih, imenujemo cvetlični med.

Vir sladkorjev pa je lahko tudi nekaj drugega. Zlasti na drevju živijo predstavniki reda kljunatih žuželk (Rhynchota), drobnih rastlinskih ušic in kaparjev. Kljunček zabodejo v lubje dreves in drugih rastlin, da pridejo do sitastih celic (floema), po katerih se pretakajo rastlinski sokovi. Soka jim ni treba sesati, saj jim zaradi tlaka v celicah (turgorja) kar sam sili v usta. Žuželka del hranil porabi zase, višek pa izloča v obliki kristalno čistih kapljic, ki se imenujejo mana. Izločanje je včasih tako silovito, da je pod drevjem nešteto kapljic. Mana vsebuje saharozo, pa tudi sestavljene sladkorje, kot na primer melecitozo, ki jih čebele težje ali sploh ne prebavljajo. Mana je bogata z različnimi minerali. Čebele mano nabirajo in jo predelajo v med, ki mu pravimo gozdni.

Družina medonosne čebele v enem letu potrebuje kar 15 do 20 kg cvetnega prahu in okoli 60 kg medu. Obiskati mora ogromno število cvetov, ki jih opraši in razvijejo se plodovi ter semena. Lahko si predstavljamo izredni pomen čebel za naravne ekosisteme, številne sadne vrste drevja in različne žužkocvetne poljščine. V denarju je vrednost opraševanja bistveno večja od vrednosti pridelanega medu in drugih čebeljih pridelkov.

Slovenija je geografsko zelo razgibana dežela, posledica tega pa je zelo raznovrstno rastlinstvo, ki se združuje v različne rastlinske združbe ali fitocenoze. Fitogeografsko delimo Slovenijo na šest območij - od submediteranskega, subpanonskega, preddinarskega in dinarskega, do predalpskega in alpskega. Rastlinstvo je odvisno od številnih dejavnikov na rastišču. Geološka podlaga (tla) so različna, od lahkih peščenih do težkih ilovnatih, sestavine nudijo različne hranilne snovi oziroma kemične elemente, ki jih rastline nujno potrebujejo za življenje. Razlikujejo se podnebne razmere, od katerih je odvisna količina padavin (dežja ali snega), vetrovi, število sončnih dni in seveda temperatura. Rastline iste vrste lahko v nižinah cvetijo mesec ali dva pred tistimi, ki rastejo v gorah. Ko na Gorenjskem češnje cvetijo, jih na Primorskem že zobajo. Zato so za čebelarje zelo pomembni fenološki podatki, to so zapiski, kdaj cvetijo določene rastline v določenem kraju, saj je od njih odvisna čebelja paša in z njo potek čebelarjenja.

Pri nas je kar okoli tisoč vrst rastlin, na katerih čebele nabirajo medičino in cvetni prah. Pretežno so domorodne (avtohtone), tiste, ki so bile k nam zanesene, pa so alohtone. Količina nabranega cvetnega prahu in medičine se pri posameznih vrstah rastlin razlikuje. Zgodaj spomladi, ko čebelam zmanjkuje zalog hrane, je dobrodošel vsak cvet, kasneje pa se osredotočijo na rastline, ki dajejo z najmanj vloženega truda največ.

Zgodaj spomladi je velika potreba po cvetnem prahu, ki ga čebele najdejo zlasti na leski (Coryllus avellana), ki je sicer vetrocvetka in ne izloča medičine. Najboljše zgodnjepomladanske paše so na resju (Erica carnea), ki raste na revnih tleh z apnenčasto podlago. Včasih so celo izsekavali gozdove, da so pridobili čebelja pasišča na resju. Zlasti ob vodah rastejo številne vrste vrb (Salix spp.), ki zgodaj spomladi dajejo veliko cvetnega prahu, pa tudi nekaj medičine. Gozdna podrast je polna raznovrstnega cvetja, na kisli podlagi rastejo borovnice (Vaccinium myrtillus), ki dajejo obilo medičine, predvsem na gozdnih posekah pa se razrastejo malinjaki (Rubus idaeus), ki čebelam dajejo dolgotrajno pašo. Tudi v grmiščih je nekaj paše, zgodaj spomladi zlasti na drenu (Cornus mas), kasneje pa je dolgotrajna paša na krhliki (Frangula alnus).

Številne zeli nudijo travniško pašo, ki navadno ni prav bogata, je pa dolgotrajna, saj na travnikih vedno nekaj cveti. Najprej travnike prekrije navadni regrat (Taraxacum officinale), kasneje pa npr. travniška kadulja (Salvia pratensis) in številne vrste detelj, med katerimi je najbolj medeča Trifolium repens, plazeča detelja, ki ji navadno rečemo bela detelja. Porašča travnate površine, ki jih pogosto kosimo ali so popašene. Zlasti na kraških gmajnah in skalnatih pobočjih dajeta bogato jesensko pašo kraški (Saturea montana) in pritlikavi šetraj (S. subspicata), ki sta med čebelarji bolj poznana kot žepek.

Omenimo pomembno pašo na številnih predstavnikih iz rodu sliv (Prunus). Najbolj razširjene v Sloveniji so češnje (P. avium), od katerih najbolj medijo divje rastoče (P. a. var, sylvestris). V Primorju je med prvimi cvetočimi drevesi mandljevec (P. dulcis), zlasti za kraške gmajne, svetle gozdičke in grmovnata pobočja pa je značilna rešeljika (P. mahaleb). V grmiščih in na gozdnih robovih dobijo čebele dobro pašo na črnem trnu (P. spinosa).
Veliko je drevesnih vrst, ki nudijo čebelam obilno pašo. V posameznih letih na sončnih grmovnatih pobočjih in v svetlih gozdovih obilno cveti mali jesen (Fraxinus ornus). Pomembna je paša na robiniji (Robinia pseudacacia), med čebelarji bolj znani kot akacija, ki maja najprej zacveti na Primorskem, malo kasneje pa še v Prekmurju, tako da čebelarji prevozniki lahko izkoristijo kar dve paši. Dobro medi tudi v Beli Krajini in drugih nižinskih predelih. Robinija je pri nas alohtona vrsta, ki so jo že v 17. stoletju prinesli iz Severne Amerike. Spomladi je vse bolj pomembna paša na javorjih (Acer spp.), zlasti na ostrolistem (A. platanoides) in belem ali gorskem (A. pseudoplatanus), ki dajejo obilo medičine, na njih pa se lahko nadaljuje tudi manina paša, če se ustrezne listne ušice dovolj namnožijo.

V bolj nižinskih predelih so ponekod dobre paše na lipi (Tilia platyphyllos) in lipovcu (T. cordata), ki dobro medita zlasti v Soški dolini. Zadnja pomembna paša na drevesnih vrstah je na pravem kostanju (Castanea sativa), ki raste na zakisani podlagi. Poleg medičine dobijo čebele na njem tudi obilico cvetnega prahu, kar pomembno prispeva k pospešenemu zaleganju matic. Čebelarji računajo zlasti na pašo v okolici Kresnic in Litije.

Med kmetijskimi rastlinami, ki jih čebele oprašujejo in na njih dobijo dobro pašo, v prvi vrsti omenimo navadno ajdo (Fagopyrum esculentum), ki so jo k nam prinesli v prvi polovici 15. stoletja. Kot bogata poletna paša je bila za čebelarje tako pomembna, da so ji prilagodili način čebelarjenja. Z zmanjšanjem prostornine panjev so dosegli večjo rojivost in povečali število družin, poleti vse skupaj odpeljali na ajdova pasišča, jeseni pa višek prodali trgovcem. Pomembna poletna paša so sončnice (Helianthus annuus). Nekatera leta tudi pri nas zasejejo velike njivske površine z repno ogrščico (Brassica napus napus = B. n. oleifera), ki daje odlično zgodnjo pašo, žal pa zaradi uporabe škropiv večkrat pride do zastrupitev čebel.

Med alohtonimi vrstami omenimo facelijo (Phacelia tanacetifolia), ponekod zelo medečo rastlino, ki jo sejejo kot čebeljo pašo. Pri nas se vse bolj, predvsem ob rekah, širita kanadska rozga (Solidago canadensis), prinesena iz Severne Amerike, ter žlezava nedotika (Impatiens glandulifera), ki je doma na Himalaji in v Indiji. Obe vrsti sta ponekod že prava nadloga, ki pa čebelam pa predstavlja odlično poletno pašo.

Kar 58 odstotkov površine Slovenije pokrivajo gozdovi, ki nudijo pomembne manine ali gozdne paše zlasti na iglavcih. Na smreki sta najpomembnejša proizvajalca mane mali kapar (Physokermes hemycryphus) in rdečerjava puhasta smrekova ušica (Cinara pilicornis), ki v letih, ko se primerno namnožita, nudita odlično pašo, med pa je vrhunske kakovosti. Na jelki je najpomembnejša zelena hojeva ušica (Cinara pectinatae), ki začne izločati mano julija, paša pa se lahko zavleče v jesen. Hojev med je vrhunske kakovosti.

Manina paša na listavcih je pomembna bolj lokalno, predvsem na hrastu. Pri nas ga je več vrst, najpogostejši je dob (Quercus robur), ki raste predvsem v nižinah, v rečnih dolinah. Hrastova mana, ki jo izločajo tako kaparji kot ušice, se najpogosteje pojavlja v ravninah ob Savi, v Beli krajini, pa tudi v okolici Sežane. Mane se pojavljajo tudi na večini drugih listavcev, zlasti na lipi in javorjih. Ob izrednih izločanjih mane čebelarji pravimo, da medi »vsak kol«. Nekatere mane se v satju takoj strdijo in jih ni mogoče iztoč iti.

Čelar

Čebelje paše

Čebele nabirajo v naravi sladke tekočine, cvetni prah (v čebelarstvu imenovan obnožina), drevesne smole in vodo. Glavna vira sladkih tekočin so medičina in mana. Medičino ali nektar izločajo cvetovi večine cvetnic, katere oprašujejo žuželke, med njimi je najbolj pomembna za opraševanje ravno medonosna čebela. Mano pa izločajo listne ušice, kaparji in nekateri škržati.

V jesenskem času nabirajo sladke tekočine tudi na poškodovanem sadju in grozdju,ki pa ni najboljši za prehrano čebel. Cvetni prah nabirajo čebele tudi na cvetovih, ki ne izločajo medičine (leska, koruza in nekatere trave).
Medeče rastline pomembne za izločanje medičine in cvetnega prahu

Črni teloh - je razširjen po vsej Sloveniji in nudi čebelam prvo medičino in cvetni prah.

Navadna leska - raste kot grmovnica,je vetrocvetka in nudi čebelam zgodaj spomladi veliko cvetnega prahu.

Pomladanski žafran - ima vijolične cvetove, cveti od februarja do maja in nudi čebelam medičino in cvetni prah. Raste od nižin do planinskih pašnikov,kjer ga je največ,vendar po planinah nima večjega pomena za čebele.

Spomladanska resa - raste po gozdovih,skalnih pobočjih in v ruševju, na prisojnih legah ga je največ. Raste od nižine do alpinskega pasu,cveti v nižinah že februarja v najvišjih legah pa se zavleče cvetenje v pozno pomlad. V krajih z veliko resja je spomladi pomemben pašni vir cvetnega prahu in medičine, je pomembna razvojna paša.

Vrbe - Pri nas raste veliko število vrb,med njimi je najpomembnejša iva, rastejo ob rečnih bregovih, obronkih gozdov in posekah in nudijo čebelam zgodaj spomladi obilo cvetnega prahu in medičine,so grmovnice in tudi drevesa. Večina vrb raste ob bregovih Savinje in Drete, v času njihovega cvetenja so bregovi omenjenih rek odeti v lepo rumeno in zelenkasto barvo. Vrbe so dvodomne rastline, kar pomeni,da se moška drevesa odenejo v rumeno barvo in dajejo v glavnem cvetni prah,ženska drevesa pa so zelenkasta in njihovi cvetovi izločajo le medičino. V območjih z veliko vrbinja dajejo vrbe čebelam obilo cvetnega prahu in medičine( lahko tudi prva točenja).

Regrat - je razširjen po vseh gnojenih travnikih,ki ob cvetenju kar porumenijo. Nudi čebelam obilo obnožine in tudi medičine. Regrat ima tendenco širjenja, zlasti v nižinskih,močno zagnojenih travnikih.

Javor - javorjev je več vrst,vsi so dobro medeče rastline in cvetijo koncem aprila in v začetku maja. Za čebele je najpomembnejši beli ali gorski javor,katerega tudi gozdarji vse bolj priporočajo in se tudi vse več sadi na posekah. Na javorju se pojavijo tudi ušice istočasno s cvetenjem javorja,tako na njem čebele nabirajo tudi manin med.

Mali jesen - raste na sončnih, grmovnih pobočjih in svetlih gozdovih. Cveti skoraj hkrati z javorji in dobro medi.

Borovnica- raste v zakisanih gozdovih,je dobra medeča rastlina, ki daje tudi cvetni prah.

Divja češnja - raste v svetlih listnatih gozdovih in na obronkih le teh. Cveti v drugi polovici aprila in maja, je zelo dobro medonosno drevo. V času njihovega cvetenja že lahko dajemo močnim družinam v gradnjo prvo satje, je indikator dobrega spomladanskega razvoja čebeljih družin. Ob ugodnem vremenu in močnih družinah lahko pričakujemo prvo točenje.

Sadno drevje - tudi gojene sorte češenj cvetijo v tem času,kakor tudi drugo sadno drevje (marelice, breskve,slive, jablane, hruške), ki pa za čebele niso posebej zanimivi glede donosov medu ali obnožine, so pa čebele najpomembnejši opraševalec le teh.

Robinija ali akacija - ni avtohtona drevesna vrsta pri nas, omenimo jo le zaradi tega, ker izloča največ medičine med vsemi medonosnimi drevesnimi vrstami in medenje le redko zataji. Najbolj znana rastišča akacije so na Goriškem in v Pomurju. Zelo pomembna je za prevaževalce.

Lipa in lipovec - rasteta v listnatih gozdovih po vsej Sloveniji. Sajena je tudi po parkih in drevoredih. Lipa cveti v juniju malo za akacijo, lipovec nekoliko kasneje, cvetenje se lahko zavleče v začetek cvetenja pravega kostanja.

Pravi kostanj - raste po zakisanih gozdovih po vsej Sloveniji,cveti v juniju in juliju, cvetenje sovpada v medenje male lekanije na smreki (o tem kasneje). Ob ugodnem vremenu nudi kostanj čebelam obilo cvetnega prahu in medičine. Cvetenje se običajno zavleče na tri tedne. Kostanjev med je grenak zaradi veliko cvetnega prahu,grenkemu okusu se moramo privaditi, ki pa vseeno privablja nekatere kupce.

Travniška paša - je bila nekoč ob ekstenzivni rabi travinja ena od pomembnih paš v našem prostoru. Danes ob intenzivnem kmetijstvu nima travnik nobene vloge za čebele, nabirajo še medičino in cvetni prah le v višje ležečih pašnikih in košenicah.

Gozdni robovi - ob njih rastejo za čebele pomembne grmovnice,ki cvetijo že od zgodnje pomladi pa vse do jeseni (črni trn, robide, maline …).

Rečni bregovi - in poplavna področja nudijo čebelam bogato pašo čez poletje in v zgodnjo jesen (zlata rozga) in drugo.

Ajda - nekoč pomemben strniščni posevek, čebele so nabrale potrebno zimsko zalogo medu,danes nima več tiste namembnosti, tudi medi ne več tako kot nekoč (nove sorte, gnojenje). Vendar ajda zopet pridobiva na pomembnosti, cveti pa v drugi polovici avgusta do sredine septembra.

Navadni bršljan - v toplejših krajih ga je veliko po drevju ob rečnih bregovih in svetlih gozdovih. Pomemben je zaradi poznega cvetenja v septembru in oktobru, čebele na njem nabirajo cvetni prah in medičino. Težave pa povzroča,ker med kristalizira že v satju in za prezimovanje ni primeren. Temu se izognejo čebelarji tako,da v času medenja bršljana krmijo čebele z malimi količinami redke sladkorne raztopine.

Sončnice - zaradi manjših zasajenih količin sončnice bistveno ne vplivajo na donos medu a so lahko kljub temu za čebele odličen dodatek na koncu čebelarske sezone v mesecu avgustu.

Čelar

Presenetljiva odkritja o slovenskih čebelah
Anton Komat/revija Zarja
29.02.2016

Imamo preveč panjev?

Pustimo ob strani med in čebelarje, pa tudi še en butast ekonomističen pogled (ki je, mimogrede, glavni vzvod medenega škandala): med kot blago in čebelarji kot ponudniki tega blaga na trgu. Posvetimo se raje čebeli. Naj bo končno ona v srčiki dogajanja. Zapustimo že enkrat nevaren antropocentrični idiotizem, ki nam prinaša toliko zla in kaotičnih posledic, ter spregovorimo o življenju čebele. Kranjska čebela, sivka, Apis mellifera carnica, sicer uživa v Sloveniji najvišje pravno varstvo, vendar bolj na papirju in v besedah. Žalostno, vendar resnično.

Biolog dr. Franc Potočnik mi je januarja 2016 poslal nekaj svojih študij o kranjski čebeli in pazljivo sem jih prebral. Kajti Franci ni zgolj običajen dr. biologije, temveč sila pronicljiv um, ki vidi stvari, ki jih drugi ne opazijo ali pa jih gledajo in nočejo videti. Ker bi bilo že govoriti, kaj šele pisati o njih preveč tvegano za njihovo kariero. No, ker Franci ne sodi med konformiste, je po uveljavljeni slovenski navadi večkrat dobil »pomoč od zgoraj«. Kogar štrli ven, je nujno treba potlačiti dol, da ne vznemirja oblasti in konformistične večine.

Dr. Potočnik se je lotil teme z naslovom »Možni vplivi gostote čebeljih družin na pridelavo medu, zdravstveno stanje čebel ter prostoživeče vrste opraševalcev, s poudarkom na razmere v Sloveniji«. Naj povzamem njegove ugotovitve.

Čebele moramo ekosistemsko obravnavati skupaj s prostoživečimi opraševalci. Že tu se zatakne. Prostoživečih opraševalcev, med katere spadajo čebele samotarke, čmrlji, metulji in muhe trepetalke, naj bi bilo v Sloveniji več kot tisoč vrst. To je zgolj groba ocena, saj nimamo vseh temeljnih taksonomskih raziskav (opisa vrst) niti ekoloških študij, ki bi obravnavale njihovo pojavnost in življenje. Nič ne vemo o prostoru in njegovi nosilni kapaciteti za opraševalce, ki se iz leta v leto spreminja. Pri čebelah vemo, da letni donos medu na panj zelo variira, ker je odvisen od števila panjev ter sprememb pašnih in vremenskih razmer. Od njih je odvisna pridelava medu, od najmanj tisoč ton (leta 2012) do največ 2500 ton (leta 2001).

V povprečju imamo v Sloveniji 150.000 panjev s povprečnim pridelkom 12 kg medu na panj, kar tudi niha – od 6 do 16 kg. Če naše stanje primerjamo z drugimi državami EU, dobimo presenetljiv uvid. Pri nas imamo 8,24 panja/ km2, pred nami so zgolj Malta, Madžarska in Grčija. Grški in malteški podatki so pretirani, zato nam ostane zgolj rekorderka Madžarska z 11,71 panja/km2. Toda Madžari premorejo kar dve tretjini vseh akacijevih gozdov v EU, zato se z njimi ne moremo primerjati.

Presenetljivo je dejstvo, da države EU, ki imajo od dva- do trikrat manj panjev/km2, pridelajo: Italija in Hrvaška 1,78-krat več, Avstrija pa 1,34-krat več medu na panj kot Slovenija.

Še nekaj pomembnega, letni donos medu/km2 je pri nas med najvišjimi v Evropi, kar pa še zdaleč ne velja za donos na panj. Očitno je v igri velik pritisk na pašne vire, in to daje misliti, da je nosilna kapaciteta okolja za čebele v Sloveniji že dosežena, če ne celo presežena.

Skratka da nastaja problem medvrstne tekmovalnosti čebel s prostoživečimi opraševalci in znotrajvrstne med čebelami za vire hrane. Posledica sta relativno pomanjkanje hrane in stres čebel, ki se kaže v zmanjšani odpornosti proti boleznim in parazitom ter povečanju zimskih izgub.[b] »Ali ni 150.000 sedanjih panjev za Slovenijo preveč, da ne govorim o ciljnih 220.000 panjih?« se sprašuje dr. Potočnik, kar marsikomu zveni heretično.[/b]

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli