Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Čelar · Nazadnje urejal/a Čelar 06 Feb 2015 17:38; skupaj popravljeno 1 krat

ROJENJE ČEBELJIH DRUŽIN

Rojenje je naravno razmnoževanje družin, pri čemer se čebelja družina razdeli na dva dela. Približno polovica čebel, včasih tudi več, se pridruži stari matici in si poišče novo domovanje ostale čebele pa ostanejo v panju in čakajo, da se iz pokritih matičkov izvali mlada matica in da se oplodi ter prične zalegati.

Kako pogosto čebele rojijo, je odvisno od več pogojev, eden je tudi vrsta ali pasma čebel. Sredi aprila prično pri nas čebelje družine graditi trotovsko satje, ki ga matica tudi takoizaleže. Čebele gradijo trotovsko satje na spodnjih delih satja v plodišču ali v praznem prostoru v panju. Čebelje družine rojijo takrat, ko so na višku razvoja. Čeprav troti neposredno ne vplivajo na pojav rojenja, je intenzivna reja trotov nekakšna predpriprava za nastanek rojilnega razpoloženja. V tem času postane družina zelo močna, saj se je do tedaj izleglo že nekaj generacij mladih čebel in matici že zmankuje prostora za zaleganjae. V panju je vedno več pokrite zalege v primerjavi z odkrito in vedno večmladih čebel krmilk, ki ne morejo opravljati svoje osnovne funkcije, krmljenja ličink. Ker se nagonsko intenzivno hranijo s cvetnim prahom, se jim prično povečevati jajčniki. Ta pojav imenujemo prikrito trotavost mladic in je osnovni vzrok rojenja čebel. Tedaj je v družini približno 40 do 60% čebel s povečanimi jajčniki. To pa povzroči pojav pravega rojilnega razpoloženja v čebelji družini, ki zelo vpliva na obnašanje in življenje čebel. Poleg nesorazmirja med odkrito in pokrito zalega, v korist pokrite, pa rojenje pospešujejo tudi drugi dejavniki; majhni panj, kjer matica nima prostora zalegati glede na njene sposobnosti, vreme, zelo plodna matica, izdatna pelodna paša in srednja ali slabša paša ter dedne lastnosti.

Prvi zanesljiv znak, da je družina prešla v rojilnorazpoloženje, je pojav metičnih nastavkov. To so večje, navzdol obrjenecelice, ki jih čebele zgradijo na spodnjem in stransih robovih satja. Ti nastavki imajo nabvznoter zavihane robove. Iz njih bodo čebele zgradile matičnike, ko bo matica zalegalana te nastavke. Matica zalega jajčeca v nastavke postopoma in razlika med prvim in zadnjim zaleženim nastavkojm je približno deset dni. Število matičnikov, ki jih matica zleže in čebele zgrade, je zelo odvisno od čebelje pasme. Zelo bogato krmijo ličinke v matičnikih, vedno manj pa matico in jo s tem prisilijo, da zmanjšuje zaleganje. Zato postaja vedno bolj vitka, sicer nebi mogla zleteti z rojem. Na dan rojenja pa se čebele, ki bodo zapustile panj skupaj s staro matico, najprej napijejo, ki jim služi kot rezerva, dokler si ne najdejo novega domovanja. Ko iz panja izleti več kot polovica čebel, izleti iz panja tudi matica. Roj se dvigne in leti za matico. Roj, ki izleti s staro matico, imenujemo roj prvec. Roj je zelo delaven in lahko zgradi veliko lepega satja, če najde pašo ali pa ga krmimo. Zgodnji roj lahko da enak odnos kot družina, ki je prezimila.

Roj prvec mora tehtati dva do tri kilograme, če pa tehta manj, od njega ne bo veliko koristi. V starem panju pa je po rojenju odtal izrojenec. Po sedmih dneh v matičnjaku dozori prva matica. Če družina ni več močna in če so tudi drugi vzroki- prekinitev paše, slabo vreme- se rojenje nebo nadaljevalo. V tem primeru bo matica, ki se bo prva izlegla, nagrizla matičnike. Kjer so ostale matice in le te uničila s pikom. Ko se mlada matica oplodi, je družina zoped v prvotnem stanju. Čebele jih hranijo v matičnikih skozi majhne luknjice. Zaradi tega se prične svobodna matica oglašati z značilnim glasom, pravimo, da poje, matice v matičnikih pa ji odgovarjajo, kar imenujemo kvakaje matic. Po približno desetih dneh zleti iz panja drugi roj, ki ga imenujemo drujec. V tem roju je noplojena matica, lahko pa jih je tudi več. Če jih ne odstranimo, se v roju vname hud boj in na koncu ostane ena sama, najmočnejša matica. Na podoben način lahko iz panja izleti še tretji, četrti in peti roj, vendar so ti roji tako majhni, da sploh niso pomembni.

Najbolj pogosti ukrepi za preprečevanje rojilnega rzpoloženja so: čebelam omogočimo čimvečjo gradnjo, satja, skrbimo, da imajo matice vedno dovolj prostora za zaleganja, čebelam nudimo izdatno pašo, vsako leto v proizvodnih panjih zrejamo menjamo matico, poleg tega pa z načrtnim ter dolgoročnim umetnim osemenjevanjem selekcioniramo družine na nerojivost.

Čelar

Proces rojenja:
Naravno razmnoževanje čebel, nabiralk medu, se dogaja z nagonom rojenja. V procesu rojenja se deli čebelja družina, ki se je pripravljena deliti samostojno in organsko v več enot: v prvi roj s staro matico in »naknadne roje« z mladimi, še ne oplojenimi maticami ter ostanek čebelje družine, ki ostane na starem mestu z zadnjo mlado matico, ki se izleže v starem satovju in s preostalo zalogo.

Pri procesu rojenja, ki traja skupaj okrogle tri tedne, spodbudijo najprej čebele delavke tiste čebelje družine, ki je v razpoloženju za rojenje, svojo matico, da zaleže jajčeca v posebne, za to pripravljene in preparirane celice. Te posebne celice se tudi po obliki razlikujejo od normalnih celic v katerih odraščajo delavke in troti. Namesto šesterokotnih celic vgrajenih v satovje, so celice za matice okrogle, po dolgem potegnjene celice, ki visijo na robu satovja z odprtino navzdol in so narejene posebej za matice.

Bodoče matice hranijo čebele krmilke izključno in obilno s krmno tekočino, matičnim mlečkom. Tega delajo s krmnimi žlezami čebele krmilke. Ličinke za čebele delavke dobijo od svojega tretjega dne naprej kot hrano samo še mešanico medu, cvetnega prahu in matičnega mlečka. Po 16 dneh se mlade matice rodijo. Razvoj čebel delavk traja 21 dni. Kot danes vemo, matice in čebele delavke ne nastajajo iz različnih jajčec. Različna oblika in položaj celice in bistveno drugačna nega in hrana, sta odločilni za to, da iz genetsko identičnih jajčec odrastejo tu matice in tam čebele delavke.

Vzgoja nadomestne matice
Čebelja družina ima poleti ca 30.000 do 40.000 čebel delavk toda samo eno edino matico. Ta nosi v sebi zalogo spermijev, s katero se lahko oplodijo jajčeca, ki jih zaleže. Samo iz oplojenih jajčec zrastejo čebele, ki lahko postanejo ali čebele delavke ali matice. Matica lahko zaleže poleti povprečno 2000 jajčec na dan.

Jajčniki čebel delavk so samo zasnovani. V posebnih situacijah sicer tudi čebele delavke lahko zaležejo jajčeca, toda iz teh se razvijejo lahko le troti. Normalno v zdravi družini hormonska atmosfere s feromoni matice preprečuje proizvodnjo jajčec čebel delavk. Če se matica, ki leže jajčeca, zaradi starostne slabosti, nesreče ali zaradi čebelarjevega dela izgubi, bi to pomenilo konec čebelje družine, če čebelja družina ne bi imela možnosti, ustvariti zasilno matico. Zasilna matica se razvije zaradi sprememb določenih faktorjev iz jajčeca, iz katerega naj bi zrasla čebela delavka. Spremembo razvoja čebele delavke v matico omogoča sprememba oblike celice, ki jo čebele spremenijo tako, da šesterokotno ležečo celico v satovju predelajo v okroglo, visečo celico. Odločilna je tudi sprememba nege in prehrane ličinke. Zasilna matica pa predstavlja v naravnem življenju čebel seveda samo izhod v sili, ki prepreči propad čebelje družine.

Umetna vzreja matic
V 19. stoletju odkrita vzreja zasilne matice v čebelji družini se uporablja za vzrejo in razmnoževanje od začetka 20. stoletja in je z umetno vzrejo matic vzrejo čebel revolucionarno spremenila. Postopek izgleda tako, da čebelar vzame čebelji družini matico in spravi s tem čebeljo družino v razpoloženje vzreje zasilne matice. Čez nekaj dni čebelar uniči celice za nadomestno matico in vloži ličinke čebel delavk iz čebelje družine, ki izpolnjuje njegove kriterije za selekcijo. Ličinke naj ne bi bile starejše od 4-5 dni (3 dni jajčece, 1-2 dni ličinka). Z žlico za prestavljanje ličink čebelar prestavi ličinke iz njihovih prvotnih šesterokotnih celic v umetno narejene okrogle celice. Čebelja družina brez matice nima druge izbire, kot da iz teh ličink vzredi matice. Ta umetna vzreja matic daje čebelarju možnost, da neodvisno od naravnega dogajanja v čebelji družini ob poljubnem času vzredi poljubno število matic enakega porekla.

Neodvisno od človekovih posegov doživi polnovredna matica starost tudi več kot štirih let, pri čemer je njen življenjski cikel podvržen naravnim procesom izgradnje in razgradnje. V modernem poklicnem čebelarskem obratu je v nasprotju s tem navada, da matice menjajo vsako leto. Ta mera naj bi zagotavljala maksimalni pridelek. Čebelje družine se v tem primeru odtujijo od njihovega naravnega življenjskega ritma in so v stalni pripravljenosti za nabiranje medu in v stanju stalne mladosti.

Dosledno nadaljevanje te prakse je razmnoževanje čebeljih družin po danes običajnih postopkih konvencionalnega čebelarjenja. Namesto da bi prepustil čebelji družini razmnoževanje v procesu rojenja, vzame čebelar– brez da upošteva naravni življenjski ritem čebel - enostavno nekaj satnic zalege skupaj s čebelami, ki na teh sedijo, jih premesti v nov panj in doda umetno vzrejeno matico. Tako oblikuje nove čebelje družine z montažo poljubnih posameznih delov.

Organsko ali mehansko?
Ko so bili čebelarji nad to novostjo še čisto navdušeni, je leta 1923 delavcem, ki so delali na izgradnji Goetheanuma in med katerimi je bilo precej čebelarjev, o metodi umetne vzreje matic govoril Rudolf Steiner. Postavil je tezo, da ta način vzreje vso vzrejo čebel v 50 do 100 letih lahko spravi v velike težav. To je utemeljil z besedami: » saj bodo pri tem mehanizirane določene sile, ki so doslej učinkovale v čebelji družini organsko. Ne bo več mogoče vzpostaviti tiste notranje povezanosti med kupljeno matico in čebelami delavkami, kot se vzpostavi, če je matica sama po naravi od tu.«
Kdor študira in pozna organsko dogajanje med procesom rojenja, lahko zazna, kako organizem čebeljega panja to dogajanje notranje fino usklajeno regulira. Ponavadi iz situacije obilja v maju se razvije razpoloženje za rojenje. Gradijo se celice za roje, počasi matica zleže vanje jajčeca in delavke oskrbujejo ličinke za matice. Razvije se nagon za rojenje, prvi roj odleti in približno čez teden dni sledijo še eden ali več rojev dokler preostanek čebelje družine tega ne zaustavi in vse matice, ki so preostale, razen zadnje, uniči. Če se situacija, na primer zaradi slabega vremena spremeni, lahko organizem nagon rojenja v vsakem stanju razvoja zaustavi in se mu v nadaljevanju lahko tudi popolnoma odpove.

Tehnični postopek umetne vzreje matic in razmnoževanja čebel, zahtevata od čebelarja točno načrtovanje. Biološko stanje čebeljih družin igra pri tem le podrejeno vlogo. Pri svojem vzrejnem delu mora čebelar opraviti vsak posamezen korak zelo točno, sicer vzreja ne uspe ali ne zadovoljivo. Kdor pozna potrebna dela ve da je treba »mehanično« to pomeni nujno nespremenljivo slediti tehničnim nujnostim. Pri organski vzreji je drugače. Čebelje družine ustvarjajo glede na določene zunanje in notranje vplive pogoje za razmnoževanje sledeč svojim naravnim ritmom.

Notranja povezanost čebelje družine, organizem čebel je moten, če umetno vzrejeno matico čebelji družini, ki ni sama ustvarjala zasilne matice, dodamo mehanično. Te matice tudi niso polnovredne, saj jih je čebelja družina vzrejala v stiski in so najmanj 4 do 5 od skupaj 16 dni razvoja odraščale kot čebele delavke.

Če gledamo na to in upoštevamo kar je povedal Dr. Steiner, nam postane tesno. Steinerjevo trditev lahko pozabimo, četudi je on za gotovo imel vpogled v način in cilje dela vzreje in selekcije in je lahko ocenil da bodo kratkoročni motivi maksimiranja pridelkov čebele v njihovi življenjski sposobnosti oslabile.

Na življenjske sposobnosti čebel pa ne glede na to vplivajo tudi razmere v okolju.
V zadnjih desetletjih čebelarjenje brez vse večje uporabe zdravil resnično ni več mogoče.

-------------------------------------------------
Zbrano iz nekaj virov ...

MAXI · Pridružen/-a: 25.08. 2015, 07:50 Prispevkov: 48

Zgodba o rojenju.

Odlomki iz knjige »Življenje čebel«, v Jos. Westrovem prevodu Maeterlickove knjige »La vie des abeilles« Priredil z dopolnitvami M. D. (MAXI)

Iz zimske otrplosti v opojno pomladno kipenje
O rojenju čebel se moramo pričeti pogovarjati že sredi zime, ko se prične daljšati dan in matica sredi tople zimske gruče zaleže prvo jajčece novih generacij čebel. Še nekaj ledeno mrzlih tednov in napoči tudi težko pričakovani prvi čistilni izlet, ki mu sledijo kaj kmalu tudi prinešeni prvi koški cvetnega prahu.

Čebelja družina v panju na satju živi kot čudovit organizem, ki ga sestavlja več desettisoč sestrskih čebel-delavk, stotinja trotov in matica, nepogrešljiva mati čebeljega rodu, nosilke njihovega življenja in obstoja.

Pisatelj Maeterlinck pričenja svojo pripoved o čebelah in rojenju takole:
"Hočem vam le preprosto pripovedovati o čebelicah, kakor govorimo o kakem znanem in nam ljubem predmetu...
Čebele našega panja so se otresle zimske otrplosti. Matica je začela leči jajčeca. Delavke že obiskujejo prve pomladanske cvetke. Kmalu zavlada vsepovsod pomlad: kašče in kleti v panju se polnijo z medom in cvetnim prahom; vsak dan se poraja na tisoče čebel. Zajetni trotje zapuščajo svoje prostorne celice in se dreve po satju; v družini nastaja vedno večje vrvenje."

Čebele našega rodu, ki jih imenujemo kranjske sivke imajo to lastnost, da prično zgodaj pomladi z burnim razvojem - silovitim razmnoževanjem, da lahko pričakajo številčne, to je nabiralno najbolj sposobne, tudi najzgodnejše, skromnejše kot mnogokje drugod in zaradi podnebnih razmer zelo negotove vire medičine. Kakor je ta lastnost hvalevredna za nabiranje medu, pa zna biti nevšečna za čebelarja, ko se bolj zgodaj, kot pri večini drugih čebeljih vrst sooča z neizogibno posledico razvoja družine na svojem vrhuncu, ki se prevesi v rojenje.

Rojna priprava
"Nekak nemir prevzame vso družino; tudi stara matica se vznemirja, ker sluti, da se ji pripravlja nova usoda. Neka neznana sila - "duh panja" - ji ogroža mir; kmalu bo morala zapustiti sedež svojega kraljestva, čeprav je vsa ta skupnost njeno delo, ona pa njegova vsebina."
Te neznane sile postajajo zlagoma človeku razpoznavne: skrite so v skrivnostnih izločkih čebeljih, predvsem matičnih žlez, v stiskah trum čebel-dojilj, ki jim zmanjkuje v celicah lačnih ust čebel-žrk, ki bi jih rade podojile; svoje dodaja še stiska s panjskim prostorom in vse večja, domala nevzdržna gneča čebel na satju. Del čebel s prisotno matico žene ta sila v prostovoljno izselitev, v nagon razmnoževanja družin, v cepitev družine.

"V našem panju se torej pripravlja rojenje, tista velika žrtev, ki jo zahtevajo bogovi tega naroda. Pokoreč se zahtevam tega "duha", ki se nam zdi nedoumen, se del čebel pripravlja, da ob določeni uri zapusti svoj rodni dom. Ne odhajajo v trenutku bojazni, tudi ne bežijo po prenagljenem sklepu iz domovja, ker ga je opustošila lakota, kuga ali vojna. Nikakor ne; svoj pobeg v tujino so že dolgo premišljevale in potrpežljivo pričakovale najugodnejšo uro. Čebele zapustijo svoj dom na višku blagostanja in sreče, ko se po napornem pomladanskem delu velikanska voščena zgradba ponaša s svojimi tisoči lepo urejenimi celicami, polnimi mladega medu in tistega mavričnega prahu, ki se imenuje "čebelji kruhek" in ki je za hrano žrkam".

Da družina domala nepovratno "sede na roj" kot pravijo čebelarji, nas zagotovo prepriča večje število zaleženih velikih matičnih celic-"matičnikov", ki jih zapazimo na spodnih in stranskih robovih satja.

Dan pred rojenjem
Znake, da bo družina prav v kratkem rojila čebelarji poznajo po tem, da so se čebele nenavadno umirile in se skoraj ne odzivajo na dražljaje s pihanjem v grozde in zavese čebel okoli gnezda in "bradami" čebel pred žrelom, ko bi se drugače z vsem besom zagnale v motilca njihovega kraljestva. Čebele na zunanjosti grozdov drže sprednje nožice privdignjene in jih stegujejo proti mimoidočim sestricam. Včasih se iz panja sliši kratko pred rojenjem nekoliko zadržani tenko cvileči klic stare matice, vedno pa odločno zateglo in ponavljajoče "petje" mladenke in "kvakanje" godnih matic v matičnikih pri rojih z mlado matico.

"Nikoli ni panj ličnejši kakor prav na dan pred usodno odpovedjo To je zanj ura brez primere, živahna, malce mrzlična in vendar vedra ura obilja in prešernosti.
Takoj ko je "duh" določil usodni trenutek rojenja, ga razglasi ob jutranjem svitu tistega dne, morda že dva ali tri dni prej, zakaj komaj je sonce popilo prvo jutranjo roso, že se zasliši ob panju nenavaden šum in nemir, o čigar pomenu se čebelar redkokdaj moti. Včasih opazi, kakor da se bojijo, obotavljajo, umikajo. Dogaja se celo, da se zlato-prosojni roj snuje več dni zapored, a brez vidnega razloga spet usahne. Ali se je pojavil v tem hipu na nebu kak oblaček, ki ga čebele vidijo, mi pa ne? Ali se je oglasilo v njih zavesti domotožje? Ali razpravljajo na burnem zborovanju o potrebnosti odhoda? Mi o tem prav tako malo vemo kakor o načinu, kako daje "duh panja" svoje odločbe množici na znanje.
Čeprav je gotovo, da se čebele med seboj sporazumevajo, ne vemo, ali to delajo po človeški navadi. To brnenje, vonjajoče po medu, to opojno šumenje lepih poletnih dni, ki je čebelarju v najslajšo zabavo, ta visoka pesem dela, ki se ob čebelnjaku dviga in zopet pojema, kdo ve, ali one vse to zaznavajo? Poznajo vso lestvico glasov, ki jih celo mi razločujemo: od najglobje sreče do jezne pretnje in gneva: poznajo slavospev matici, znane so jim pesmi o preobilju in psalmi bolesti. In mlade princesinje dvigajo v bojih in pokolih, ki se dogajajo med svatovskim izletom, zategnjen, trajnostnen bojni krik. Ali so to slučajni glasovi, ki ne motijo tišine njihove notranjosti? Zdi se, da se čebele prav nič ne menijo za ropot, ki ga delamo okoli panja, ker menda mislijo, da je tak ropot brez pomena, saj ne prihaja iz njihovega sveta. Verjetno pa je da tudi mi slišimo le neznaten del tega, kar si imajo one povedati, in da dajejo od sebe raznovrstne skladne glasove, ki jih naša čutila ne morejo zaznati. Vsekakor se morejo čebele med seboj sporazumeti z naravnost zagonetno naglico".

Rojni akt
Z rojenjem se po naravni poti razmnožujejo čebelje družine kot celostni organizmi. Razmnoževanje posamičnih bitij in sestavljenih organizmov, kot so čebelje družine, pa je temeljni zakon obstoja našega stvarstva. Čebelje družine si z rojenjem skušajo zagotoviti varnost pred izumrtjem in z njim osvajajo nova območja medenih virov za prehranjevanje.

"Rojni omami se čebele, kakor se zdi, ne morejo upreti. To je vdanost žrtve, morda podzavestne, a vsekakor od tajnega božanstva zaukazane, to je praznik medu, zmaga plemena in bodočnosti, to je njim edini dan veselja, razigranosti in pozabljenja, to je edina čebelja nedelja. Tudi je bržčas edini dan, da si utešijo lakoto in docela okusijo slast zaklada, ki so si ga nabrale. So kakor osvobojeni sužnji, nenadoma postavljeni v deželo obilice in svobode. Tako so pijane od veselja, da se nimajo več v oblasti. One, ki se nikdar po nepotrebnem ali neokretno ne zganejo, zdaj prihajajo in odhajajo, izletavajo in se vračajo, da svoje sestrice k pohodu bodre, da ogledavajo, ali je matica že pripravljena, da si svojo nestrpnost mamijo. Dvigajo se dokaj više kakor navadno; listje visokega drevja okoli čebelnjaka trepeče od njihovega brnenja. Ne poznajo več ne bojazni ne skrbi, niso več divje, malenkostne, nezaupljive, dražljive, nasilne, neugnane. Človek, njihov neznani gospodar, ki ga nikdar ne priznavajo in ki dobiva oblast nad njimi samo s tem, da se prilagaja njihovim delovnim navadam in spoštuje vse njihove zakone - ta človekse jim danes zlahka približa, lahko pretrga tisto šumečo, krožečo zlato-rumeno kopreno, s katero ga nežno zagrinjajo; lahko jih z roko prime in obere kakor jagode z grozda; zakaj tako so pohlevne in krotke kakor vršelo kačjih pastirjev ali nočnih metuljev. Danes se tope v sreči, čeprav ni nič več njihova last, zakaj trdno zaupajo v prihodnost, v vse se vdajajo, nikogar ne ranijo, samo da jih ne ločiš od njihove kraljice, nositeljice tiste lepe prihodnosti".
"Toda pravo znamenje še ni dano. V panju vlada nemir, kot ga še nismo videli, in nered, ki ga ne moremo pojasniti. Kadar se čebele vrnejo domov ob navadnem času, pozabijo, da imajo krila: vsaka je na setju skoraj nepremično, a vendar ne brez dela, ki je določen glede na pomen njenega opravka. Zdaj pa se kakor brezglave premikajo v strjenih skupinah gor in dol po navpičnih stenah kakor drhteče testo, ki ga gnete nevidna roka. V panju hitro narašča toplota, včasih se tako dvigne, da se začne voščena zgradba mehčati in gubati. Matica je kakor iz sebe in bega po površju šumeče gruče, ki se obrača in vrti okrog sebe. Ali s tem pospešuje ali zadržuje odhod? Ali ukazuje ali jih prosi milosti? Ali ona povzroča to zagonetno razburjenost ali ji podlega?"

Rojni izlet
Čebelarji danes običajno prav neradi vidijo, da jim čebele rojé. Roje bi še imeli, ker bi radi več čebeljih družin in se roji izkažejo za silno delavne. Ne bi jih pa radi imeli takrat, ko niso pri čebelah in ne bi jih ogrebali z visokih dreves. Namesto, da bi ob rojénju uživali, se počutijo kot poraženci, ker pač niso uspeli rojev preprečiti. Zgodi se pa, da imajo čebelarji zaželene roje in takrat uživajo skupaj z roječimi čebelami ta mogočni in čarobni dogodek. Iz panja se zasliši nenavadno šumenje, cvilenje, prasketanje in škrabljanje čebel, ki trgajo pokrovce medenih celic, da pridejo medene dote za pot v neznano, in godnih mladic, ki mrzlično grizejo pokrovce svojih zibelk.
"V trenutku, ko se da to znamenje, se, dejal bi, vsa mestna vrata hkrati z nenavadnim sunkom na stežaj odpro in siva množica se ulije ali, bolje rečeno, plane v togem, drhtečem, nepretrganem pramenu, ki se nato v zraku razlije in razširi v šumečo mrežo, stkano iz stotisoč prosojnih kril. Nekaj minut vihra ta mreža nad čebelnjakom, čudno šumeč kot prosojna svila, ki jo tisoč in tisoč gibkih prstov brez prestanka para in spet stika. Valuje semtertja, koleba kakor jadro radosti, ki ga nevidne roke v zraku sučejo, zvijajo in razvijajo od cvetk na zemlji gor do sinjega neba...
Končno se eno krilo povesi, drugo pa dvigne, in štirje, v soncu se kopajoči konci tega žarečega plašča se strnejo, da plovejo kakor čaroben prt pod nebom: roj se zopet dviga in razvija v smeri tja proti lipi, hruški ali vrbi, da bi tam znova vase zagrnil posvečeno nositeljico prihodnosti".

Roj na veji
Po tem, koliko je stara matica v roju lahko sklepamo, kako visoko in daleč od čebelnjaka se bo roj vsedel. Vsak normalni roj se takoj po izrojitvi iz panja in kratkem kroženju v bližini, zgruča okoli matice, ki se še nenavajena daljšega letenja spusti na priložnostni pristajalni predmet, najraje na drevesni del, ki je primerno dvignjen od tal. Če tega ni v bližini, pa zadoščajo v skrajni sili tudi drogovi ali pri poškodovani matici celo tla.

"Tam na veji se matica ustali, da je kakor zlat žebelj, na katerega se blagozvočni valčki čebel drug za drugim obešajo, da jo ovijejo kakor z biserno tkanino, iskrečo se od sijaja kril.
Nato vse utihne. Tisti bučni hrup in preteči prt, ki se je kazal, kakor da je stkan iz neštetih groženj in neskončne jeze, ta glušeča zlata toča, ki je prej neprestano grozila nad vso okolico: to vse se minuto pozneje spremeni v velik, krotek, miroljuben grozd, viseč na veji in sestoječ iz tisočev drobnih živih jagod, ki nepremično in potrpežljivo čakajo, da se vrnejo čebele izvidnice, ki so odletele iskat novo zavetišče".

Izvidnice (oglednice, iskalke)
Nujna sestavina vsakega roja so rojne izvidnice, ki imajo nalogo poiskati za roj primerno bivališče in nato poskrbeti, da roj brez ali s postanki v izbrano bivališče tudi pride. Tudi tu se izkaže neverjetna sposobnost čebel za opravljanje izredno zahtevnih nalog in medsebojno posredovanje informacij. Izvidnice iščejo novo domovanje že nekaj dni pred rojenjem, vsekakor pa takoj po izrojitvi. Kako preiskujejo in osvajajo izbrano domovanje, ki je lahko prazen panj, opazujemo že nekaj dni pred priletom roja ali samo nekaj ur pred vselitvijo.

Čebelar roj ugrebe
Če je čebelar natančno spremljal rojni akt, je lahko roja ujel še predno je izletel in se vsedel na vejo v pred žrelom nastavljeno vršo ali posebni lovilni panj, kot so to delali predvsem čebelarji kranjičarji, ki so bili zaradi nepremičnega satja v panjih obsojeni na čebelarjenje »na roje«. Sicer pa je roj ugrebel v ogrebalnik, ga za nekaj ur spravil v hladno klet in nato proti večeru stresel v pripravljen nov panj. Seveda, če je čebelar roja zapazil ali zvedel zanj od drugih ljudi, da je roj na veji in mu roj ni že po kratkem postanku zletel v neznano.

Vselitev v novo bivališče
Za ponoven dvig in let normalnega roja v novo bivališče morajo obstajati podobni vremenski pogoji kot za pričetek rojenja: toplo sončno vreme. Rojna gruča se spričo obilice soglasnih in dobro informiranih čebel-vodnic prične razpuščati in roj se dvigne nad krošnje dreves. Nato pa poleti naravnost v smeri izbranega bivališča po nevidni sledi čebel vodnic in upoštevajoč njihova za nas skrivnostna navodila. Izbrano bivališče je tik pred priletom roja skoraj opustelo. Sicer mnogoštevilne izvidnice so se vrnile k roju in so sedaj zaposlene kot čebele-vodnice. Nenadoma se prikažejo pred izbranim bivališčem prve rojne čebele in takoj nato se zasliši šum roja, ki privrši iz neba in napolni širšo okolico izbranega bivališča z nepopisnim prizorom in občutjem. Kot bi prihajalo samo kozmično življenje! Odvija se zrcalna, še bolj mogočna in nenavadna podoba izrojitve: najprej vstopajo v panj posamične rojne čebele, nato pa postopoma vse večje hiteče trume ki se vrtinčijo in bučno praše pred žrelom in jih vsrkava nov dom. Dokler zadnje ne vstopijo in takoj nato ne vzpostavijo vse svoje službe: stražarsko, čistilno, gradilno, nabiralno…

Vrste rojev
Ko smo ravno pri roju in smo ga spremljali od njegovega izvornega začetka do konca, se malo pomudimo še pri vprašanju, če so vsi roji enaki? Nikakor! Čebelarji ločimo najprej »naravne« roje, ki so izleteli iz panja od rojev, ki jih »umetno« naredi čebelar kar v čebelnjaku, ali pred njim. Ker smo v naši pripovedi samo pri običajnem, naravnem, iz panja izletelem roju, poglejmo samo tega, kako se lahko razlikuje.

Naravni roji z matico
Najbolj običajen je prvec s staro matico, ki smo ga opisali v naši zgodbi.
Lahko se zgodi, da prvi roj zakasni zaradi daljšega obdobja slabega vremena in se že izleže mlada matica, ki umori staro. Takrat pride do roja prveca z mlado matico.
Za prvecem lahko sledi v močni družini po izleženju prve ali naslednje mlade matice drujec, za njim, v še vedno dovolj čebelni, to je močni ali živalni družini tretjec ali trekovec oziroma tretjak in pri najbolj močnih, rojivih družinah celo še četrti in peti roj, do popolnega izčrpanja rojne družine, sedaj izrojenca.
Močni zgodnji roji lahko ponovno dosežejo razvojni višek še v rojnem obdobju, ki traja pri nas od konca aprila do srede ali konca julija, torej okoli tri mesece. V takem primeru se lahko družina odloči za ponovno rojenje in da roje vnuke.

Naravni roji brez matice in njihova čudaštva
Obstajajo pa v skupini naravnih rojev še nekaj posebnih primerov, pri katerih je glavna značilnost, da so med rojenjem izgubili matico, ali da matica zaradi od čebelarja vstavljene ovire na ali v panj sploh ni mogla odleteti iz panja z rojem.
Če matica ni sposobna leteti zato, ker ima tako ali drugače poškodovana krila ali krilne mišice, pade pred panjskim žrelom na tla. Matico v izjemnih primerih med rojenjem v zraku lahko prestreže ptič ali sršen. Tedaj rojne čebele nekaj časa krožijo okoli čebelnjaka in iščejo matico. Ker je ne najdejo, ali pa spoznajo njeno nezmožnost letenja, se postopno vrnejo v rodni panj. Takim rojem bi morda lahko rekli roji povratniki?

V posebnem primeru, ko matica zaradi umetno vstavljene ovire – matične rešetke ali posebne naprave »lesice« - pred žrelom ali v panju ne more poleteti z rojem, se zgodi podobno: rojne čebele nekaj časa krožijo okoli čebelnjaka in se nato vrnejo v rodni panj.
Ker pa samo z vrnitvijo rojnih čebel ni ustavljen v družini rojni proces, take družine še nekaj dni neuspešno ponavljajo rojne poskuse do stanja, ko je v panju ostala zadnja izležena mlada matica in ni več zaleženih matičnikov. Zadnji taki roji brez matic pa lahko postanejo posebni čudaki: proti vsem običajem in pričakovanjem se ne vrnejo nikoli več v rodni panj, niti ne odlete v izbrano bivališče, temveč obstanejo in ostajajo brezmatični »trotovci« kot prilepljeni na mestu prvega rojnega zgručanja, običajno na drevesu v neposredni bližini čebelnjaka. Takim umetno in ponavljajoče izzvanim rojem brez matic bi morda pristajalo novopečeno ime »obsedeli roji«? Krivdo za tako nenavadno obnašanje čebel v obsedelem roju, naj bi nosile čebele-trotovke, ki se ob daljši odsotnosti prave matice v družini, usposobijo s pomočjo posebnega prehranjevanja z matičnim mlečkom, za prevzem nekaterih, nikoli pa bistvenih funkcij prave matice.

Ni pa gotovo, da ne bi čebele, če bi se poskus z omenjeno lesico dalj časa izvajal, končno pričele to nepriliko pojmovati in jo po svoje preprečevati. Saj so že marsikak drug poskus bistro spregledale in se ž njim prav iznajdljivo okoristile. To velja n. pr. O poskusu s premičnim satjem. Še poučnejši pa je tisti izredni poskus z umetnim satjem iz stisnjenega voska, kjer so celice naznačene le s tankim tlorisom iz voska; čebele takoj razumejo njih smotrnost in jih skrbno nadalje zgrade v popolne celice, ne da bi pri tem zaman trošile gradivo in delo.
Ta primer dopušča domnevo, da bi se čebele nekega dne zavedale, zakaj jim matica ne more skozi omenjeno lesico slediti.

Pisatelj Maeterlinck je bil preroški, vsekakor pa bistroumen. Res so se rojne čebele tega zavedle in po daljšem času, celo treh let, opustile vračanje v panj k matici, ki ne more iz njega, ter »obsedele« na drevesu v jalovem upanju, da bodo same lahko vzredile novo matico…

Epilog
Ozrimo se še enkrat na očarljive podobe in prisluhnimo ponovno ob koncu besedam učenjaka, ki nam je umetniško odstiral zavese v življenju čebel:
»Čebele prikazujejo v organizaciji svoje družine in v osnutku svojega domovanja neko stopnjo razumnosti (inteligence), ki nas tem bolj preseneča, čim natančneje jo motrimo. Nravnost (morala) čebelje družine je v nekem oziru vzornejša kot v človeški družbi: nesebična požrtvovalnost in zavest ter izvrševanje dolžnosti so pri delavkah do popolnosti razvite lastnosti; vse njih življenje je zgolj stroga služba in neprestano žrtvovanje v prid čebeljega rodu. Toda ta morala je enostranska, ker se mora zaradi nje vsaka posamezna čebela odreči svobodi in individualni sreči. Sicer pa je panj naravnost vzorno urejeno občestvo socialnega sožitja tisočev bitij okoli matice…«.

»Poleg velikih vidnih pojavov njih udejstvovanja in urejenosti njih domovanja vemo presneto malo o teh bajnih hčerkah boga Aristaja (tudi zaščitnika čebel). Čim dalje se z njimi pečaš, tem bolj se zavedaš, da še zdaleka nisi prodrl v globino njih resničnega bistva«.

Tu pa smo pri samem bistvu človekovega odnosa do čebel in vsega drugega. Neznansko nas privlači in celo obseda odkrivanje neznanega in reševanje ugank. Ko pa najdemo rešitev, nas ta sicer zadovolji, ne pa poteši. Želimo si novih in novih ugank. In teh najdemo neizčrpno ko opazujemo in razmišljamo o skrivnostih življenja naših priljubljenih čebel.
***

VIRI
• Belgijski leposlovni pisatelj in mnogostransko izobražen mislec, Nobelov nagrajenec svetovnega slovesa Maurice Maeterlinck je podaril človeštvu knjigo : "Življenje čebel", 1901, ki je "pesniško navdahnjen opis čebeljega življenja, prepleten z modrimi razmišljanji o smotrni urejenosti čebelje države", kot pravi Josip Wester v predgovoru k slovenskem prevodu in priredbi te knjige, 1929. Največ priznanja in slave je avtorju prinesla prav ta knjiga.
• Anton Janša: "Pogovor o čebelnih rojih", (prevod in dopolnitve: Peter Pavel Glavar, 1776, jezikovno posodobil: Stane Mihelič), v knjigi: "Ob 200-letnici pisane besede o slovenskem čebelarstvu", Martin Mencej, 1976. ( str. 107: Kako poteka rojenje: Kadar se roj ravno odtrga iz panja, uderejo čebele v naglici iz njega, druga čez drugo hiti ven, tekajo skozi žrelo, kakor da bi jih kdo usipal, druga prehiteva drugo in se prekucujejo, zakaj vsaka hoče biti prva, tako da je žrelo zanje premajhno...").
• Sodobno čebelarstvo-teoretični in praktični del, 1955, (str. 171, ..."Brezglavo se mečejo v zrak in s silno brzino švigajo sem ter tja. Njih let riše v nebesno modrino temnikaste vijuge, ki se prepletajo in spletajo v mrežasto tančico. Tančica plahuta nad vrhovi dreves, se zgrinja in razgrinja, postaja manjša in gostejša..."

Čelar

Vir: spletna stran ČZS

Preprečevanje rojenja
25.05.2018

V preteklosti, ko so slovenski čebelarji čebelarili še v kranjičih je bilo rojenje čebeljih družin zaželeno, saj so z roji povečevali njihovo število. Z več roji so pridelali več medu, čebelje družine pa so tudi prodajali po deželi in v tujino. Z razvojem čebelarjenja v sodobnih panjih z večjo prostornino in z ciljem pridelave večjih količin medu, pa je postalo rojenje za čebelarja neželen dogodek, saj rojilno razpoloženje poruši harmonijo in delavno vnemo v panju. Ob neustreznem ukrepanju, sta v gospodarskem smislu tako roj kot izrojenec, za tekočo čebelarsko sezono pozabljena. V primeru dobre paše in zgodnjega rojenja, lahko iz izrojenca še iztočimo nekaj medu, roj pa večinoma vso energijo in zaloge hrane usmeri v izdelavo satja, gospodarsko pa ga izkoristimo šele naslednjo sezono. Lovljenje rojev je tudi zamudno in velikokrat nevarno delo, saj roj pogosto sede v težko dostopne vrhove dreves, na nedostopne veje in druga nedostopna mesta. Dostikrat se zgodi, da čebelarja ni v bližini čebelnjaka in roj do njegovega prihoda, že zapusti okolico čebelnjaka in odleti proč.

Za čebele je rojenje naravni način razmnoževanja in razvoja, kjer se družina razdeli na dva dela, od katerih eden skupaj s staro matico zapusti panj. Eden izmed glavnih razlogov za rojenje je premajhna prostornina panja, saj družini zmanjka prostora za normalni razvoj, matici pa za zaleganje. Rojenju se izognemo tako, da ostranimo vzroke za nastanek rojilnega razpoloženja. Družine redno pregledujemo pri pregledih pa smo pozorni na znake, kot so zmanjšana izdelava (predvsem gradilnega) satja, velika gostota čebel v panju, zmanjšani donosi in v zadnji fazi tudi prisotnost matičnikov.

Čebelja družina potrebuje za normalen razvoj panj, v katerem ima na voljo dovolj prostora, zato je ena izmed najučinkovitejših metod preprečevanja rojenja tudi povečevanje prostora v panju. Pri čebelarjenju v nakladnih panjih je to preprosto, saj jih lahko poljubno povečujemo in zmanjšujemo. V AŽ panjih pa je povečevanje prostornine skoraj nemogoče. Omejenost z prostorom lahko delno zmanjšamo z uporabo trietažnih panjev in panjev, na sistem 11+3. Da bi omogočili izdelavo satnic in nemoteno zaleganje matice, čebelarji v klasičnih AŽ panjih satje prevešajo, kar pa ima ob neustreznem ravnanju, negativen vpliv na kakovost medu. Takšno satje je večinoma večkrat zaleženo, lahko vsebuje ostanke kemičnih sredstev za zatiranje varoje, zaloge zimske hrane in ostanke levitev zalege. Če sate prevešamo jih ustrezno označimo in ne točimo medu iz satov v katerih je bila zalega ali zimske zaloge hrane.

Mlade čebele, katerih naloga je krmljenje zalege in gradnja satja, zaposlimo tako, da v panj redno dodajamo satne osnove in izrezujemo gradilni sat s trotovsko zalego. Čebele bodo zgradile satje v katerega bo matica zalegla jajčeca. Poleg zmanjševanja rojilnega razpoloženja, z uporabo gradilnega sata pridobivmao vosek in omejujemo število varoj v panju, pri pregledu gradilnega sata pa izvemo veliko o stanju čebelje družine.

Manj možnosti za nastanek rojenja je v družinah, v katerih je prisotna mlada, najboljše letošnja matica, ter če v panju ni starega satja. Poskrbimo za redno menjavo satja in matic, saj z mlado matico izboljšamo tudi lastnosti in donose družine. Ker je rojenje genetsko pogojena lastnost, pri odbiri čebeljih družin izločamo matice, ki so bolj nagnjene k rojenju. Če matico pristrižemo bomo preprečili, da bi matica odletela skupaj z rojem. Matici prirežemo tretjino enega krila, posledično ne more leteti in pade na tla pred panjem. Čebele, ki so rojile se ali vrnejo nazaj v panj, ali pa se roj oblikuje na tleh, kjer je rokovanje z njim lažje.

Rojilno razpoloženje v panju uspešno zmanjšujemo tudi z odvzemanjem satov pokrite zalege in zalege tik pred izleganjem, ki jih uporabimo za izdelavo narejencev. Veliko čebelarjev pa se še vedno poslužuje zamudne metode ročnega podiranja matičnjakov, s katero se rojilnega razpoloženja ne zmanjša, pač pa se samo rojenje le prestavi za nekaj dni. Ko so v matičnikih že prisotne ličinke matic oblite z matičnim mlečkom, rojenje prepreči le še pojav intenzivne paše ali pa odvzem matice in dela zalege, ter preureditev satov panju, v katerem se pusti en pokrit matičnjak. Izvajanje ukrepov za preprečevanje rojenja vedno združujemo z drugimi ukrepi in tako istočasno zmanjšujemo število varoj, pridobivamo vosek in nove čebelje družine.

Simon Golob, JSSČ

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli