 |
Slovenski ljubiteljski čebelarji
slovenska čebela, tehnologija čebelarjenja, zdravstveno varstvo, čebelji izdelki, varovanje okolja, organiziranost čebelarjev, vloga čebele v naravnem prostoru, odnos družbe do ohranitve čebele
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
Čelar
Administrator foruma
Pridružen/-a: 29.03. 2010, 07:24
Prispevkov: 812
|
 Objavljeno: 27 Okt 2010 19:21 Naslov sporočila: NEKAJ OSNOVNIH INFORMACIJ O MEDU |
 |
|
Kaj bi morali vsi potrošniki vedeti o medu !
Med je naravno živilo, ki ga iz nektarja ali rastlinske mane proizvajajo medonosne čebele
(Apis mellifera). Nektar ali medičina je sladek sok, izloček cvetov večine rastlin, ki jih
oprašujejo žuželke. Po večini je sestavljen iz vode in sladkorja, med katerimi so najpogostejši
glukoza, fruktoza in saharoza. V majhnih količinah vsebuje nektar tudi številne druge
sladkorje, mineralne snovi, eterična olja, organske kisline, barvne snovi in zrnca cvetnega
prahu.
Od vrste rastlin, na katerih se čebele pasejo, je odvisna vrsta medu. Tonajpogosteje določimo s pomočjo kemičnih analiz in na podlagi senzoričnih lastnosti. Ten analize pa ne zagotavljajo 100 odstotne točnosti opredelitve oziroma deklariranja medu, zato se za natančnejšo opredelitev vrste medu in določitev geografskega porekla medu uporablja metoda pelodne analize medu ali melisopalinologija. Metoda temelji na prepoznavanju in določevanju vrstne zastopanosti pelodnih zrn v medu s pomočjo mikroskopiranja. Melisopalinologija je dopolnilna metoda kemičnih in senzoričnih analiz pri deklariranju vrste medu.
Mana je naraven, sladek, lepljiv sok, ki ga izločajo drevesne ušice, škržati in kaparji.
Mana je sicer živalski izloček, vendar ni produkt presnove ušic, škržatov in kaparjev, temveč
ostanek drevesnih sokov. V panju čebele medičino ali mano obdelajo, zgostijo, ji premešajo
izločke svojih žlez in jo nato shranijo v celice satja. Tako nastane med. Med pokrijejo z
voščenimi pokrovčki, ki jih mora čebelar pred točenjem medu odstraniti. Iz satja med
iztočimo s centrifugiranjem, temu procesu rečemo točenje medu. Sledi le še pakiranje v
primerno embalažo, v kateri ga v ustreznih razmerah lahko skladiščimo tudi več let. Medu, ki
je namenjen za promet, ni dovoljeno dodati nobene snovi, prav tako pa mu tudi ni dovoljeno
odvzeti zanj značilnih sestavin
Za določanje značilnih sestavin v medu se uporabljajo različne metode in analize. Pelodna
analiza medu ali melisopalinologija je ena izmed metod, s katero določamo vrsto medu. K
natančni določitvi pripomorejo tudi fizikalno-kemijske in senzorične lastnosti.
Kaj vsebuje med?
Med vsebuje največ ogljikovih hidratov, nekaj vode in majhne količine številnih drugih
substanc.
Ogljikovi hidrati ali sladkorji
V medu sta najpomembnejša sladkorja glukoza in fruktoza, skupaj sestavljata veliko količino
ogljikovih hidratov. Poleg teh dveh sladkorjev vsebuje med še številne druge sladkorje,
različne disaharide in trisaharide.
Delež in navzočnost posameznih sladkorjev v medu sta odvisna od izvora medu. S
senzoričnega in fizikalnega stališča je pomembno predvsem razmerje glukoza : fruktoza. To
razmerje nam skupaj z razmerjem voda : glukoza pomaga predvidevati, kako hitro bo med
kristaliziral. Med, ki vsebuje majhno količino glukoze in veliko fruktoze, bo ostal dlje časa
tekoč.
Med pa v svoji sestavi skriva tudi majhne količine kislin, ki vplivajo na okus medu. V medu
so: jabolčna, vinska, jantarna, citronska, ocetna, oksalna, mravljična, mlečna in druge kisline.
Med vsebuje še majhne količine beljakovin in aminokislin, ki delno izvirajo iz paše, delno
pa jih čebele same proizvedejo, to velja za aminokislino PROLIN. (Prolin je pomemben pri ugotavljanju ponarejenosti medu.)
V medu so tudi zelo majhne količine aromatskih snovi, ki medu dajejo tipičen vonj in okus.
Zasledimo jih lahko le v sledovih, čeprav je njihovo število zelo veliko. Pri pregrevanju medu
se del aromatskih snovi izgubi.
Mineralne snovi in vitamine najdemo v medu v majhnih količinah. Manin med vsebuje več
mineralov, najpomembnejši med njimi je kalij.
Naravne strupe v medu je mogoče najti v nekaterih tujih državah, vendar pa med iz Srednje
Evrope teh strupenih snovi ne vsebuje.
Zaradi visoke koncentracije sladkorjev se mikroorganizmi v medu tako rekoč ne morejo
razmnoževati. Če med vsebuje hude gnilobe, to za človeka ni nevarno, ne sme pa biti
dostopen čebelam zaradi nevarnosti okužbe.
Kvasovke se v medu razmnožijo, če ta vsebuje večjo količino vode. Tak med se skisa,
pokvari in ni primeren niti za ljudi niti za čebele.
Nečistoče v medu izvirajo iz onesnaženega okolja ali iz kmetijske dejavnosti. Med v okolju
ogrožajo težke kovine (svinec, kadmij) in radioaktivno sevanje. Tudi v čebelarstvu se
uporabljajo različna sredstva, katerih ostanki lahko preko voska preidejo v med
Značilnosti medu
Kristalizacija ali strjevanje medu je pojav, pri katerem nastanejo in rastejo kristali. To je
naraven pojav, ki se zgodi prej ali slej, ne povzroča pa nobenih kemičnih sprememb medu.
Dejavniki, ki vplivajo na kristaliziranje medu, so: količina vode, temperatura in čas
shranjevanja, vsebnost sladkorja, postopki pridobivanja medu in prisotnost kristalizacijskih
jeder. Glede na izvor medu lahko kristalizacija poteka različno dolgo. Med, ki je izpostavljen
večjim temperaturnim spremembam, je še bolj nagnjen k temu pojavu. Medove, ki hitro
kristalizirajo, je bolje uporabljati v kristalizirani obliki, ker jih moramo sicer najprej segrevati,
s tem pa se zmanjšuje njihova kakovost
Higroskopnost medu je značilnost medu, da vsrka vlago oz. vodo iz zraka, s tem pa se
razredči. Vsebnost vlage v medu je pomembna zaradi fermentacije medu, saj je med, ki
vsebuje več kot 21 % vode, bolj podvržen fermentaciji. Optimalni pogoji skladiščenja medu
so pri temperaturi do 20 °C in pri 60 % relativni vlagi
Optične lastnosti medu so sposobnosti medu vrtenja polarizirane svetlobe v levo ali desno.
Na splošno velja, da je med nektarja levosučen, med iz mane pa desnosučen; desnosučen je
tudi potvorjen med
Senzorične lastnosti medu
Senzorične lastnosti, za porabnike prvo merilo kakovosti medu, odločilno vplivajo na njegovo
sprejemljivost. Pri ugotavljanju senzoričnih lastnosti medu v medu ugotavljamo barvo, okus,
vonj in aromo medu.
Barva medu je zelo različna in značilna za posamezne vrste tega živila. Med lepe barve je
zelo vabljiv, saj ga ne jemo samo z usti, temveč tudi z očmi. Barva medu je rastlinskega
izvora. Barva je zelo odvisna od količine beljakovin, aminokislin in drugih spojin, ki
vsebujejo dušik. Kolikor več je teh v medu, toliko temnejše barve je. Temno barvo medu je
mogoče povzročiti umetno, tako da med segrevamo. Počasi pa lahko med potemni zaradi
previsoke temperature pri segrevanju ali če reagira z drugimi snovmi. V nekaterih primerih se
lahko med ob previsokih temperaturah tudi delno razbarva, zlasti če je izpostavljen
neposredni sončni svetlobi. Paleta barv medu je zelo raznolika, od svetlih in jasno presojnih
pa do temnih, rjavih in skoraj črnih. Medovi lucerne, sladke detelje, ogrščice in akacije so
svetli. Za odtenek temnejši so medovi sadnega drevja, bele detelje in rožmarina, zlato rumen
je regratov med. Med temne medove pa spadajo ajdov, resin, kostanjev, smrekov, hojev in
hrastov
Okus medu je sladek, vendar niso vse vrste enako sladke, ker je v njih razmerje med
sladkorji, kislinami in rudninskimi snovmi različno. Človek živila spoznava tudi po okusu in
jih tako razlikuje. Ljudje lahko razlikujemo štiri vrste okusa: sladkega, kislega, grenkega in
slanega. Pri določanju okusa so pomembni tudi tipalni občutki, ki jih zaznavamo s kožo,
ustnicami, jezikom, dlesnijo in nebom v ustih. Mehanske učinke medu (tekočnost medu,
trdnost) zaznamo s tipanjem. Različne kakovosti okusa jezik zaznava z različno
intenzivnostjo, zato manjše količine grenkega zaznavamo slabše, kot nekaj sladkega
Vonj medu izhaja iz aromatičnih sestavin nektarja oziroma mane posameznih rastlin. Vonj je
odvisen od tipa medu in od prisotnosti alkoholov, eteričnih olj, aromatskih kislin in
karbonilne spojine
Aroma je skupna zaznava vonja in okusa, ki se nam oblikuje v ustih. Vrsto medu je mogoče
pri nekaterih medovih precej zanesljivo ugotoviti po vonju in okusu. Nekatere snovi, ki dajejo
njegovo aromo, so skupne vsem vrstam, nekatere pa izvirajo od določenih rastlin in jih
najdemo le v nekaterih vrstah medu. V medu pa najdemo tudi veliko organskih spojin, ki
prispevajo k njegovi aromi. Po svojih funkcionalnih skupinah te aromatične snovi spadajo med ogljikovodike, alkohole, karbonilne spojine, organske kisline in estre. Aromatične
dišavne snovi so zelo hlapne in hitro hlapijo na visokih temperaturah. Danes se v medu že loči
kar dvesto aromatičnih spojin.
Fizikalno-kemijske lastnosti medu
Električna prevodnost je parameter, ki daje koristno informacijo o kakovosti medu. Odvisna
je od vsebnosti mineralnih soli, organskih kislin, proteinov in drugih kompleksnejših snovi,
kot so sladkorji in polioli. Uporabna je za prepoznavanje botaničnega izvora medu, zlasti za
razlikovanje med medom iz mane in nektarja. Po pravilniku o medu (2004) mora biti
električna prevodnost medu iz nektarja – izjema je kostanjev med – enaka ali manjša od 0,8
mS/cm, električna prevodnost medu iz mane in kostanjevega medu pa večja od 0,8 mS/cm
Vsebnost vode v medu je zelo pomembno merilo kakovosti medu. Vsebnost vode ni odvisna
od botaničnega ali geografskega izvora, je pa merilo, ki značilno vpliva na senzorično
kakovost in fizikalno-kemijske parametre medu. Čim manjša je vsebnost vode, tem bolj je
med viskozen, gost in tudi obstojen, saj je v takih razmerah onemogočeno delovanje kvasovk,
s tem pa je onemogočena tudi fermentacija. Vsebnost vode je odvisna od vrste in
intenzivnosti paše, podnebnih razmer, predvsem v obdobju cvetenja oziroma medenja rastlin,
od vrste panja in dela čebelarjev
Kisline v medu precej prispevajo k okusu medu in obstojnosti ter antibakterijskem delovanju.
Med vsebuje različne organske (ocetna, maslena, citronska, mravljična, mlečna, jabolčna,
oksalna, fumarna...) in tudi anorganske kisline. Med iz mane vsebuje več mineralnih snovi,
zato je vrednost pH višja in je manj kislega okusa. Kislost medu je pomembno merilo za
ugotavljanje pristnosti medu. Po navadi je pH vrednost med 3,2 in 5,5. Manjša kislost (pH je
večji od 6,0) kaže na ponarejanje medu.
Mikroskopske lastnosti medu
Poleg prej naštetih lastnosti medu so za določanje vrste medu zelo pomembne tudi
mikroskopske lastnosti.
Pod mikroskopske lastnosti medu razumemo določevanje vrstne prisotnosti cvetnega prahu in
elementov mane v medu. Veda, ki se ukvarja s preučevanjem mikroskopskih lastnosti medu,
je melisopalinologija.
Analiza cvetnega prahu ali melisopalinologija je pomembna za kontrolo kvalitete medu. Med
vedno vsebuje znatno količino zrn cvetnega prahu različnega izvora in elemente mane, kot so
spore alg in gliv. Ti elementi izvirajo iz rastlinskih vrst, ki jih pri nabiranju medičine ali mane
čebele obiskujejo. Prisotnost teh elementov v medu nudi odlično informacijo, od kod med
izvira. Melisopalinologija je zato uporabna za določevaje in kontroliranje geografskega
porekla medu in je dopolnitev senzoričnih in fizikalno-kemijskih analiz.
Prepoznavanje pelodnih zrn temelji na obliki in velikosti peloda. Pelodna zrna so po večini
jajčaste in okrogle oblike in merijo od 2 do 250 μm. Površina zrnc je tako značilne oblike, da
lahko po njej razlikujemo pelod posameznih družin, rodov in vrst rastlin. Pri zrnih peloda
najpogosteje opazimo bodičasto, mrežasto ali progasto površino, včasih pa tudi drugačne
strukture. Zrnca ločimo po velikosti, obliki, pa tudi po številu, legi, velikosti in obliki odprtin.
V zunanji steni zrnca se velikokrat nahajajo odprtine, najpogosteje so v obliki podolgovate
čolničaste odprtine ali v obliki okrogle odprtine.
Da govorimo o vrsti medu, mora ta vsebovati 45 % zrnc peloda te vrste. Izjeme so lahko
akacijev, lipov ter regratov med, ki vsebujejo precej manj cvetnega prahu posamezne vrste.
Nasprotno pa mora kostanj vsebovati 90 % cvetnega prahu, da ga lahko poimenujemo
kostanjev med.
Cvetlični in gozdni med nista vrstna medova, to pomeni, da v medu ne prevladuje le pelod
ene vrste rastline. Zato tudi v medu ni cvetnega prahu, ki bi ga med moral vsebovati, da bi ga
lahko označili po tej rastlini.
Medovi iz mane vsebujejo manj peloda kot nektarni, saj čebele osnovne surovine ne nabirajo
na cvetovih rastlin. Zato pri smrekovem ter hojevem medu ne preverjamo prisotnosti cvetnega
prahu teh dveh rastlin. Na sploh je pelod iglavcev redko prisoten v medu. V medovih iz mane
zasledimo več elementov mane, kot so hife gliv, alge, ki so sestavni del mane.
Malo zastopan pelod je pelod kadulje (Salvia sp.), robinja (Robinia sp.) in lipe (Tilia sp.).
Tudi ko med ne vsebuje več kot 45 % cvetnega prahu ene izmed omenjenih rastlin, ga
vendarle poimenujemo po njej, seveda če tudi senzorične in fizikalno-kemijske lastnosti, kot
sta električna prevodnost in vsebnost vode, ustrezajo vrsti medu.
Vzrok za različno količino peloda v medu sta število prašnikov v rastlini in zgradba cveta.
Kostanj proizvaja velike količine peloda, zato je njegov nektar izpostavljen vnosu peloda.
Nazadnje urejal/a Čelar 08 Feb 2015 08:17; skupaj popravljeno 1 krat |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
Čelar
Administrator foruma
Pridružen/-a: 29.03. 2010, 07:24
Prispevkov: 812
|
| Objavljeno: 27 Sep 2013 08:57 Naslov sporočila: |
|
|
Gozdni ali Manin med
Kostanj
Gozdni med ali med iz mane izvira iz medene rose oziroma mane. Mano izločajo kljunate žuželke - listne uši, škržati in kaparji potem ko vsrkajo rastlinski sok listavcev in iglavcev in ga delno predelajo. Tako kot cvetlični med, gozdni med zmeraj nosi ime po rastlini na kateri so čebele nabirale mano. Sorte gozdnega medu - kostanjev, hojev, smrekov in mnogi drugi so zelo cenjene. Gozdni med je v primerjavi s cvetličnim medom temnejše barve in manj sladkega okusa vendar ima bolj intenzivno aromo in vonj po smoli, lesu listavcev oziroma iglavcev in zeliščih. Kot cvetlični tudi gozdni med slovi po mnogih zdravilnih učinkih, medtem ko so španski raziskovalci (IMIDRA) odkrili, da med iz mane vsebuje več antioksidantov kot med iz nektarja.
Kostanjev med je zagotovo eden izmed najbolj priljubljenih vrst gozdnega medu. Visoka vsebnost kostanjevega cvetnega prahu mu daje značilno grenko aromo ter dodatno vrednost, ker zaradi bogate vsebnosti cvetnega prahu vsebuje več vitaminov in mineralov v primerjavi z ostalimi vrstami medu. Priporoča se za odpravljanje težav z nespečnostjo, blagodejno pa naj bi vplival tudi na jetra, prebavila, sečila in srce. Kostanjev med je rjavo jantarne barve, kristaliziran pa je rjav in debelozrnat.
Smreka
Smrekov med je rdečerjave barve, ima vonj po smoli, aroma pa zelo spominja na sirup smrekovih vršičkov. Je bogat z vitamini in minerali in ima blagodejen učinek na dihala. Pomirja suh kašelj in lajša simptome prehlada in gripe.
Hoja
Hojev med je sivo-rjave barve z zelenkastim odtenkom. Ima značilen vonj in aromo po smoli, karameli in svežem lesu iglavcev. Znan je po blagodejnih učinekih na dihala, v ljudskem zdravilstvu pa se tudi priporoča za slabokrvnost. Hojev med kristalizira relativno počasi.
Drugo
Poleg omenjenih vrst medu, ki ga čebele pridelujejo iz mane poznamo še hrastov med, javorjev med, škržatov med in nekatere druge, ki pa so v Sloveniji zelo redki. Lipov med pa je po izvoru lahko tako med iz nektarja kot med iz mane.
Kadar ni mogoče določiti mana katere rastline prevladuje v medu, slednji nosi ime gozdni ali manin med. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Čelar
Administrator foruma
Pridružen/-a: 29.03. 2010, 07:24
Prispevkov: 812
|
| Objavljeno: 13 Dec 2018 14:40 Naslov sporočila: Vrsta medu nas včasih preseneti |
|
|
Vir: spletna stran ČZS
Vrsta medu nas včasih preseneti
13.12.2018
Pašne čebele nabirajo nektar (medičino) in mano ter jo shranijo v mednem želodčku. Poln medni želodček tehta med 40 in 70 mg in lahko predstavlja 90 % mase čebele. Da nabere poln želodček nektarja, pašna čebele obišče do 1000 cvetov in opravi okrog deset izletov na dan.
Nektar po večini sestavljata voda in sladkorji, v manjši meri pa tudi rudninske snovi, eterična olja, organske kisline, dušikove spojine, vitamine, barvne snovi, zrnca cvetnega prahu in snovi, ki privabljajo čebele in druge opraševalce. Od sladkorjev so v nektarju zastopani saharoza, fruktoza in glukoza. Mano v glavnem sestavljajo sladkorji, ki se nahajajo v floemskem soku, ki ga sesajo kaparji in ušice, najdemo pa tudi povsem nove sladkorje, ki so nastali iz floemskega soka pod vplivom prebavnih sokov sesajočih žuželk. Vsebuje saharozo, glukozo in fruktozo, pa tudi maltozo, trehalozo, melecitozo, in višje ogljikovodike. V nasprotju z nektarjem je mana bogata z rudninskimi snovmi.
Vode je v nektarju od 28 do 97 %, sladkorja od 5 do 80 %. Čebele najraje nabirajo nektar s koncentracijo sladkorne raztopine med 30 in 50 %. Pri krmljenju družin s 30 % sladkorno raztopino, so v satju zaznali samo 10 % shranjene osnovne surovine, pri krmljenju s 70 % sladkorno raztopino pa bistveno več. Lahko da čebele raztopine nižje koncentracije več zaužijejo, višje pa shranijo v satje, kar pa je verjetno odvisno tudi od količine že shranjenega medu v družini, okoljskih vplivov (količina paše) in fizioloških ter genetskih dejavnikov delavk.
Zorenje medu
Pretvorba nektarja ali mane v med se začne v naravi, ko pašna čebela napolni želodček, in se konča v notranjosti panja, traja pa od enega do enajst dni. Čebele iz žlez izločajo encime in jih zmešajo z vsebino v mednem želodčku. Krmilna žleza izloča diastazo, invertazo in glukozo oksidazo, slinska pa invertazo in diastazo. Ko se pašne čebele vrnejo v panj, vsebino oddajo panjskim čebelam, ki dokončajo proces zorenja medu. Vsebina, ki jo pašne čebele predajo panjskim čebelam, je že razredčena z izločki krmilne in slinske žleze.
Panjske čebele s posebnimi gibi iztiskajo nektar iz svojega mednega želodčka tako, da se v obliki kapljice prikaže vsakih pet do deset sekund na koncu rilčka. Nato se sladki sok nekaj sekund suši na toplem sorazmerno suhem zraku, potem pa se vrne v medni želodček od koder ponovno pripolzi na kratko osuševanje. To se dogaja 15 do 20 minut. V tem času izgubi okrog 50 % vode, koncentracija sladkorja se poveča za deset do 25 %. Čebele nato majhne kapljice na pol zrelega medu odložijo v celice satja,v tem času se koncentracija sladkorja poveča za dva do osem odstotkov.
Med procesom zorenja medu se gostota medu shranjenega v celicah spreminja.
V posamezni celic se med zorenjem medu gostota povečuje, zmanjšuje ali ostaja ista, v satju kot celota pa se količina shranjenega medu in število polnih celic povečuje. Čebele vsebino celic po satju prestavljajo med celicami, predvsem iz tistih celic, kjer je nižja koncentracija sladkorja. V pokritih celicah je koncentracija sladkorja višja. Tudi znotraj posamezne celice napolnjene z medom je nehomogen med, kar kaže na to, da čebele v eno celico dodajo med različnega izvora.
Čebelarji pogosto pravijo, da so družine peljali npr. na hojevo pašo, ki je tudi obilno medila, natočeni med pa ni samo hojevega izvora. Pred hojevo pašo panji seveda niso bili popolnoma izpraznjeni, vsaj v plodišču ostaja zaloga medu in zaradi prestavljanja medu po panju, se lahko v hojevem medu znajde tudi med prejšnje paše (npr. lipov).
Zorenje medu je odvisno od moči družine in dnevnega donosa medu. [/b
]Kadar je medenje obilno, čebele deloma zrel med prenašajo med seboj ali pa takoj skladiščijo, kadar je medenje slabše pa čebele na pol zrel med pred skladiščenjem v satje, prenašajo med večimi čebelami. Več čebel ko sodeluje pri zorenju, več encimov bo med imel. Akacijevi medovi imajo najnižjo vsebnost encimov, saj je za to pašo značilno obilno medenje.
[b] Določanje vrste medu
Medovi se med seboj zelo razlikujejo, ne samo med vrstami, ampak tudi znotraj vrst medu obstajajo velike razlike, tudi zato ker čebele medičine ali mane ne naberejo samo na eni rastlini, ampak vedno na večih. Kadar prevladujejo lastnosti ene rastline, ga lahko označimo po tej rastlini. Najpogostejše vrste medu v Sloveniji so: akacijev, lipov, smrekov, kostanjev, hojev, tudi med oljne ogrščice. Kadar čebele nabirajo medičino in ne prevladujejo lastnosti ene rastline govorimo o cvetličnem medu, kadar pa mano pa tak med označimo kot gozdni med. Da med označimo po določeni vrsti morajo tako njegove senzorične, fizikalno-kemijske (električna prevodnost) kot tudi mikroskopske (pelod) ustrezati za posamezno vrsto medu.
Če vrste medu ne poznamo, lahko med označimo samo kot MED. V primeru prodaje medu kot Slovenski med z zaščiteno geografsko označbo, mora biti vrsta medu vedno označena. Določitev vrste medu ni vedno enostavno, čebelarji se lahko po pomoč vedno obrnejo na svetovalce javne svetovalne službe v čebelarstvu. Čebelarji so včasih presenečeni, ker menijo, da so glede na pašne razmere točili kostanjev med, laboratorijska analiza pa pokaže lipov med. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
Powered by phpBB © 2001, 2002 phpBB Group||Style by yellow
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
