Slovenski ljubiteljski čebelarji Seznam forumov Slovenski ljubiteljski čebelarji
slovenska čebela, tehnologija čebelarjenja, zdravstveno varstvo, čebelji izdelki, varovanje okolja, organiziranost čebelarjev, vloga čebele v naravnem prostoru, odnos družbe do ohranitve čebele
 
 Pogosta vprašanjaPogosta vprašanja   IščiIšči   Seznam članovSeznam članov   Skupine uporabnikovSkupine uporabnikov   Registriraj seRegistriraj se 
 Tvoj profilTvoj profil   Zasebna sporočilaZasebna sporočila   PrijavaPrijava 




VIRUSI, BAKTERIJE

 
Objavi novo temo   Odgovori na to temo    Slovenski ljubiteljski čebelarji Seznam forumov -> Zdravstveno varstvo čebel
Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo  
Avtor Sporočilo
Čelar
Administrator foruma


Pridružen/-a: 29.03. 2010, 07:24
Prispevkov: 812

PrispevekObjavljeno: 14 Dec 2012 06:10    Naslov sporočila: VIRUSI, BAKTERIJE Odgovori s citatom

[size=18]Virusne okužbe[/size



Virusi so zelo preprosto sestavljeni mikroorganizmi, ki so pogosto vzrok hudih obolenj pri živalih in čebele niso pri tem nobena izjema. Sestavljeni so iz nukleinske kisline (DNK ali RNK), ki vsebuje informacije za patogenost, pomnoževanje in sestavljanje virusa, nukleinska kislina pa je obdana z zaščitnim ovojem. Po okužbi virus ''ugrabi'' okuženo celico in njene sestavine uporabi za izdelavo velikega števila kopij virusnih delcev, okuženo celico pa pri tem lahko uniči ali pa tudi ne. Z razvojem modernih mikrobioloških tehnik, predvsem molekularnih metod za diagnostiko virusnih povzročiteljev, je naraslo tudi zanimanje znanstvenikov za virusne bolezni čebel, katerih simptome so v preteklosti pogosto napačno tolmačili.

Pri virusni bolezni za razliko od bakterijske okužbe, kjer imamo na razpolago antibiotike, trenutno še nimamo podobno uporabnega zdravila za zdravljenje, tako da pri virusni okužbi igra pomembno vlogo naravna odpornost čebel, s pravilnimi ukrepi pa lahko preprečimo širjenje bolezni na preostale čebelje družine. Virusi se pri čebelah prenašajo na različne načine tako horizontalno (od čebele do čebele) kot vertikalno (od matice na potomce). Vertikalen prenos poteka od okužene matice na zalego, pogost prenašalec virusov pri horizontalnem načinu prenosa pa je tudi varoja, ki lahko prenaša virusne okužbe tudi med čebeljimi družinami.

Po svetu je bilo sedaj je pri čebelah ugotovljenih 19 različnih virusov, nekateri od teh so povezani s pojavom kliničnih znakov obolenja po okužbi, večina jih pa ne povzroča jasno zaznavnih znakov bolezni. Nekateri virusi lahko skupaj z drugimi patogenimi organizmi povzročijo, da propade celotna čebelja družina (http://en.wikipedia.org/wiki/Virus).

Virus kronične paralize čebel [angl. chronic bee paralyis virus - CBPV]

Virus kronične paralize čebel se prenaša skozi rane ali pa s hrano. Bolezen se, po do sedaj znanih podatkih, manifestira v dveh oblikah:
-v nekaj dneh po okužbi čebele niso sposobne letenja, se tresejo in plazijo pred panjem v velikem številu, njihova krila so neenakomerno razprta. Pogosto imajo dizenterijo in po okužbi umrejo v nekaj dneh.
-čebele izgledajo črne zaradi izgube dlačic. Čebele, ki stražijo pri vhodu, take čebele zavrnejo in jim preprečijo vstop v panj.

Okužba s izraženo sliko bolezni lahko prizadene tudi več kot 30% čebel delavk, virusna okužba pa lahko ostane prikrita preko zimskega obdobja (Berenyi O. in sod., 2006.). Večina okuženih čebel poleti umre, lahko tudi po več tisoč hkrati (Toplak I. in sod., 2010.)

Virus akutne paralize čebel (angl. acute bee paralysis virus - ABPV ali APV)

Virus je pogosto prisoten pri domnevno zdravih čebelah, vendar pa pri izražanju kliničnih znakov okužbe igra pomembno vlogo varoja, ki je pogosto prisotna skupaj z virusom pri nenadnem propadu čebeljih družin okuženih. V laboratoriju so okužene čebele kazale sledeče znake: tresenje, v roku 2.-4. dni paraliza trupa in kril, temu pa sledi smrt po 1.-2. dneh. V čebelji družini okužba poteka asimptomatsko s prenosom virusa od čebele do čebele. Virusne okužbe z ABPV pa so postale znatno bolj pomembne zaradi širjenja varoe v zadnjih desetletjih, saj je za pojav klinične oblike bolezni doza virusa veliko nižja, če varoja med sesanjem virus vbrizga direktno v hemolimfo čebele, kot če se čebela okuži preko hrane. Varoja tako služi kot vektor za prenos virusa, prisotnost varoje v večjem številu dodatno oslabi čebeljo družino in jo naredi bolj dovzetno tudi za druge virusne okužbe, kar se odraža s slabšo preživitveno sposobnostjo čebelje družine preko zime (Genersch E., Aubert M. 2010.).

Izraelski virus akutne paralize (angl. Israel acute paralysis virus - IAPV)

Virus je bil prvič opisan leta 2004 v Izraelu, kjer je bil odgovoren za hude izgube čebel pri tamkajšnjih čebelarjih. Znaki bolezni pri čebelah so podobni znakom ABPV- okuženim čebelam so se tresla krila, počasi pa je prevladala paraliza in so umirale zunaj panja. V Evropi je bil virus ugotovljen manj pogosto, v ZDA pa ga povezujejo s pojavom nenadnega propada čebeljih družin (angl. colony collapse disorder – CCD) (Maori E. in sod., 2007; Palacios G. in sod., 2008.).

Kašmirski virus (angl. Kashmir bee virus - KBV)

Kašmirski virus okužuje tako zalego, kot tudi odrasle čebele in naj bi bil po podatkih iz literature zelo virulenten, v panju pa so okužene čebele vseh stadijev od ličinke, pa do odrasle čebele. Odrasle čebele navadno umrejo nekaj dni po okužbi, medtem ko pa ličinke lahko preživijo okužbo in se razvijejo v navidezno zdrave odrasle čebele. Prenašalec okužbe so lahko okužene čebele, ki virus širijo preko stika z drugimi čebalami, prenaša pa se tudi z varojo na bube in odrasle čebel pa tudi iz varoje na varojo (Dainat B. in sod., 2008; http://www.agf.gov…kashmir.htm).

Virus črnega matičnika (angl. black queen cell virus - BQCV)

Ta virus je pogosto ugotovljen pri odraslih čebelah v klinično nezaznavni obliki bolezni, ekonomsko pa je pomemben pri vzreji matic, saj povzroča izgube zalege matic spomladi in zgodaj poleti. Simptomi obolenja so podobni kot pri virusu mešičkaste zalege. Okužene bube matic odmrejo in potemnijo, stene matičnjaka pa počrnijo (Berenyi O. in sod., 2006.).

Virus motnih kril (angl. cloudy wing virus - CWV)

Pri okužbi s tem virusom krila čebel izgubijo svojo prosojnost in postanejo motna, kar pa ni vedno zanesljiv pokazatelj virusne okužbe. Okužene čebele kmalu umrejo in družine z veliko okuženimi čebelami kmalu postanejo nedejavne ter kmalu propadejo. Čebele se lahko okužijo prek aerosola, na krajše razdalje, ugotovitev prisotnost virusa v odmrli zalegi družin, ker je prisotna tudi varoja pa kaže tudi na to, da je lahko varoja vektor za prenos okužbe tudi za ta virus (Anderson B. in sod., 2005.).

Virus mešičkaste zalege (angl. sacbrood virus - SBV)

Virus mešičkaste zalege primarno prizadene zalego, ki po okužbi odmre. Okužene ličinke se ne preobrazijo, levitvena tekočina pa agregira na integumentu in oblikuje nekakšen mešiček, po katerem je bolezen dobila ime. Ličinke spremenijo barvo od biserno bele do bledo rumene, po smrti pa se posušijo v temno rjavo, ladji podobno lusko. Virus je občasno prisoten tudi v odraslih čebelah v katerih se virus lahko razmnožuje, odrasle čebele pa niso vidno prizadete. Virus je najbolj pogosto ugotovljen spomladi, ko je v panjih veliko zalege (Berenyi O. in sod., 2006.).

Virus deformiranih kril (angl. deformed wing virus - DWV)

Virus deformiranih kril je najbolj pogosto ugotovljen pri čebelah, ki so istočasno okužene z varojo prek katere se okužijo z virusom, drug vir okužbe pa je preko hrane. Virus se razmnožuje počasi, bube v belookem stanju okužene z virusom pa se lahko razvijejo v odrasle čebele, ki imajo različno izražene deformacije na krilih. Večina okuženih čebel z virusom pa ne kaže simptomov. Tipični simptomi okužbe pa so deformirana krila, napihnjen zadek, paraliza in občutno skrajšana življenjska doba odrasle čebele. Ker virus zalege v nasprotju z npr. CBPV ne pomori, se lahko na okuženi zalegi razvijejo varoje, ki virus učinkovito nato širijo dalje (Lanzi G. in sod., 2006; Berenyi O. in sod., 2006. ).

Kakugo virus (angl. kakugo virus - KV)

Kakugo virus je soroden z DWV in VDV-1, o njem pa je iz literature zelo malo znanega. Povezujejo ga s povečano agresivnostjo čebel, vendar bi bilo na tem področju potrebnih več raziskav, tudi zato ker na agresivnost čebel vpliva več dejavnikov. Virus se prenaša s čebele na čebelo s hrano in preko varoje (Fujiyuki T. in sod., 2006.).

Varroa destructor virus 1 (VDV-1)

Virus okužuje varojo (V. destructor) in se prek nje prenaša na čebele. Od matice se čebele ne okužujejo, do vertikalnega prenosa okužbe pa prihaja pri varoji. Pogosto sta VDV-1 in DWV hkrati prisotna v varoji in preko njih čebele hkrati okužujeta. O sami patogenosti virusa za čebele je malo znanega, ker je pogosto prisoten skupaj z DWV (Ongus J.R. 2006.).

Čebelja virusa X in Y

Virusa sta si sorodna, vendar pa je virus X najpogosteje ugotovljen pozimi, virus Y pa vrhunec okužb dosega spomladi. Virus Y je povezan z okužbo z N. apis zato je eden izmed ukrepov za preprečevanje okužbe tudi zmanjšanje okuženostjo z nosemo.

Virus X te povezave ne kaže, ga pa povezujejo z sočasno okužbo s protozojem Malpighamoeba mellificae zaradi prisotnosti virusa in protozoja naenkrat v mrtvicah pozno pozimi, vendar ne zaradi tega, ker bi bil virus odvisen od protozoja ampak ker je njegova patogenost večja ob sočasni okužbi. Virusa se razmnožujeta edino v črevesnem epiteliju mladih odraslih čebel in vanj prideta z zaužitjem. Jasnih simptomov okužbe ni oba pa skrajšata življenjsko dobo čebel (Alvitabile A., Sammatoro D. 1998.).
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
Čelar
Administrator foruma


Pridružen/-a: 29.03. 2010, 07:24
Prispevkov: 812

PrispevekObjavljeno: 29 Nov 2016 15:08    Naslov sporočila: Virusne okužbe čebel Odgovori s citatom

Vir: spletna stran ČZS


Povzetek predavanja izr. prof. dr. Ivan Toplak, dr. vet. med.
Virusne okužbe čebel

29.11.2016

Kmetijski inštitut Slovenije je dne 24. novembra 2016 organiziral predavanje z naslovom Virusne okužbe čebeljih družin včeraj, danes, jutri. Vsebino predavanja nam je nazorno predstavil izr. prof. dr. Ivan Toplak, dr. vet. med.
Na začetku predavanja je poudaril, da se mora čebelja družina za ohranitev notranjega ravnovesja in preživetja nenehno prilagajati različnim dejavnikom okolja. V minulem desetletju smo tako po svetu kot tudi pri nas ugotavljali več primerov odmiranja in izginjanja čebel. Čebelja družina je živ odporen organizem. Kako odporen pa je odvisno od količine čebel oz. zalege v posameznem panju. Če zalege iz različnih vzrokov ni, družina propade. 

Čebeljo družino pestijo različni patogeni (povzročitelji bolezni) eden pomembnejših patogenov so virusi, ki lahko ob slabem stanju čebelje družine povzročijo njen propad. Namen virusov ni celotno družino oslabiti do propada, ker posledično propadejo tudi sami, saj sami sebi odstranijo pogoje za življenje. Njihov namen je izkoristiti gostitelja do te mere, da se v njem uspešno razmnožuje in se preko njega selijo v druge čebele oz. čebelje družine.

Virusi so majhni kužni agensi okroglih ali ovalnih oblik, ki jih težko vidimo z elektronskim mikroskopom. Ne spadajo med žive mikroorganizme. Za svoj obstoj in razmnoževanje uporabljajo druge žive celice. Ob vdoru v celico prevzamejo nadzor nad njo in jo vodijo tako, da deluje v prid njim. Viruse so našli v vseh oblikah življenja (živalih, rastlinah, bakterijah in arhejah). So enostavno sestavljeni in se zelo hitro razmnožujejo. Poznanih je preko 5.000 vrst različnih virusov.

Večina virusov, ki napadejo čebelo, teh je do sedaj ugotovljenih 24, so tako imenovani Pikornavirusi. Pikornavirusi so v okolju relativno stabilni. V mrtvi čebeli lahko preživijo več dni, v zamrzovalniku več mesecev. Slabše prenašajo visoke temperature in sonce. Virusi so pri čebelah prisotni že stoletja zato so v tem sožitju čebele razvile obrambne mehanizme, ki jim omogoča uspešno nadaljevanje vrste. Težave pa se pojavijo, ker so čebele bolj obremenjene z ostalimi škodljivimi dejavniki v okolju. Največjo težavo predstavlja zajedavec varoja, pesticidi, hitre temperaturne spremembe, onesnaženost okolja in druge bolezni. Vse to slabi njihov imunski sistem, zato je zmanjšana njihova odpornost, posledica tega pa so klinični znaki bolezni zaradi virusne okužbe. Predavatelj je izpostavil, da virusi, ki pestijo čebele niso nevarni za človeka. Čeprav se lahko nahajajo v medu in ostalih čebeljih pridelkih.

Izr. prof. dr. Ivan Toplak je povedal, da se čebelji virusi lahko prenašajo na horizontalen ali na vertikalen način. Za ohranjanje aktivne okužbe v populaciji čebel različni virusi uspešno uporabljajo en ali drugi način (ali celo oba). Pri horizontalnem načinu gre za prenos virusa s čebele na čebelo iste generacije. Kolikor večja je koncentracija virusa pri posamezni čebeli, toliko večja je tudi možnost prenosa na sosednje čebele. Zato se na ta način širijo bolj kužni virusi, vendar če je razmnoževanje virusa po okužbi čebele prehitro, bo to povzročilo njeno prezgodnjo smrt, s tem pa se bo zmanjšala možnost prenosa virusa na nove,  še neokužene čebele. Ločimo neposredni in posredni horizontalni prenos. Neposredni prenos zajema prenos virusa po zraku, preko hrane, iztrebkov in stika med čebelami. Posredni horizontalni način prenosa pa vključuje vmesnega biološkega gostitelja, na primer varojo (Varroa destructor), ki s sesanjem hemolimfe prenese virus (ali več virusov) z okužene čebele na zdravo čebelo. S poskusi je bilo dokazano, da je pri okužbi čebel z virusom preko hrane potrebnih 109 virusnih delcev, da ti povzročijo smrt čebele, pri neposrednem vbrizganju v hemolimfo odrasle čebele pa je smrtna doza 10² virusnih delcev. Pri vertikalnem načinu, pri katerem okužena matica prenese virus na zalego, iz zalege pa se razvijejo okužene čebele, je za preživetje virusa pomembna nizka smrtnost gostitelja, saj bi njegova večja smrtnost zmanjšala možnost prenosa in ohranjanja virusa v čebelji družini. Tako sta za viruse, ki se prenašajo po vertikalnem načinu, značilna nizka kužnost virusa in manj zaznavna oblika okužbe.
Izr. prof. dr. Ivan Toplak nam je predstavil najpogostejše viruse in bolezenske spremembe po okužbi z njimi.

Virus akutne paralize (ABPV): Za virus ABPV je značilen horizontalni prenos virusa s čebele na čebelo, zato se okužba širi hitro, posledica tega je hitro zmanjševanje števila čebel v družino, tako da čebelja družina lahko kmalu odmre. Ker virus povzroča smrt večjega števila odraslih čebel, se okužba težko prenaša na sosednje čebelje družine, razen če je čebelja družina napadena z varojo, saj te zapustijo umrle čebele in se preselijo na žive. Klinični znaki se najprej pokažejo pri 8 do 10 dni starih čebelah, saj se te začnejo plaziti in kažejo znake paralize.

Virus črnih matičnikov (BQCV): Prenaša okužena matica na izležena jajčeca. Okužene čebele delavke ostanejo na videz zdrave, vendar prenašajo virus na zalego in na ličinke matic. Ko ličinka matice odmre postanejo stene matičnikov temno sive od črne barve. Nosemavost (Nosema apis, Nosema ceranae) lahko povzroči povečano prepustnost črevesne stene za virus in povečano smrtnost tudi pri odraslih čebelah.

Virus kronične paralize (CBPV): Povzroča pri obolelih čebelah dve obliki bolezenskih znakov. Pri prvi obliki čebele trepetajo s krili in telesom, imajo povečan zadek, ne morejo leteti in lazijo po tleh. Pri drugi obliki okuženim čebelam odpadajo dlačice, zato so videti temnejše in manjše. Omenjene bolezenske znake lahko zamenjamo z znaki zastrupitve čebel. Okužene čebele najpogosteje umrejo v nekaj dneh po pojavu kliničnih znakov.

Virus deformiranih kril (DWV)
: Za virus je značilen vertikalni način prenosa. Uniči manjši delež zalega, se v zalegi ohrani in zato se izlegajo okužene čebele, ki prenašajo okužbo na svežo zalego in na varojo. S poskusi do dokazali, da virus DWV v začetku leta nima večjega vpliva na čebeljo družino, v poznem poletju, ko se poveča število varoj, pa povzroča zmanjšanje števila na novo izleženih dolgoživih zimskih čebel in posledica tega je lahko odmrtje družine pozimi oziroma zgodaj spomladi. Če v družini ni varoj virus v večini primerov ne povzroča bolezenskih znakov. Poleg znakov deformiranih kril se pri čebelah opazi tudi napihnjen abdomen, paraliza in občutno krajša življenjska doba čebel.

Virus mešičkaste zalege (SBV):
Klinični znaki okužbe z virusom mešičkaste zalege so značilni. Ličinke se okužijo v prvih dneh razvoja preko hrane. Najpogosteje odmrejo v stadiju pokrite ličinke. Odmrle ličinke postanejo rumenkaste barve, organi se spremenijo v kašasto maso, ovojnica pa se ohrani, tako da je podobna mešičku. Ličinke, ki so starejše od dveh dni, lahko preživijo okužb s SBV, vendar so okužene mlade čebele, ki se izležejo iz takih ličink. Virus pri okuženih čebelah povzroči spremembe pri opravljanju njihovih nalog v čebelji družini ter skrajša njihovo življenjsko dobo. Intenzivni klinični znaki okužbe z virusom čez poletje spontano preneha, saj odrasle čebele same odstranijo okužene ličinke iz panja.
Predavatelj je še povedal, da čebelarji v večini primerov ne morejo zaznati virusnih okužb čebelje družine. Potrdimo jih lahko samo s specifičnim laboratorijskim preiskavam vzorcev čebel, matic in zalege. Z razvojem molekularnih metod, predvsem metode verižne reakcije s polimerazo (PCR) pa je ugotavljanje virusni okužb zelo zanesljivo. S temi metodami so znanstveniki dokazali navzočnost različnih virusov v vseh razvojnih stopnjah čebel, matic in tudi varoj.

Za zatiranje virusnih okužb pri čebelah zaenkrat še ni učinkovitih ukrepov, kot so na primer cepljenja pri drugih živalskih vrstah. Čebelji virusi so ugotovljeni v vseh delih sveta, kjer je prisotna medonosna čebela in se s selitvijo čebel z ene lokacije na drugo preko meja prenašajo tudi čebelji virusi. Pri tem smo v Sloveniji nekoliko na boljšem, saj se zaradi zaščite kranjske čebele uvedene omejitve pri uvozu čebel. Ker se virusi med čebelami prenašajo z okuženimi izločki, hrano, varojami, maticami in s čebelarjevimi ukrepi, kot so: nakupi čebel, ogrebanje roja (kadar nismo prepričani od kod izvira), združevanje šibkih čebel, neustrezni napajalniki za vodo (onesnažena voda), krmljene z kontaminirano hrano, prestavljanje okuženih satov med družinami in neuspešne preprečitve ropov.

Za konec zelo zanimivega predavanja je Izr. prof. dr. Ivan Toplak poudaril, kako pomembno je uspešno izvajanje ukrepov zatiranja varoj in skrbeti za dobro zdravstveno stanje čebeljih družin. Kar nam potrdi tudi informacija, da so do prihoda varoje smatrali viruse kot neškodljive za čebele.
 
Povzel Aleš Bozovičar, JSSČ  
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
Čelar
Administrator foruma


Pridružen/-a: 29.03. 2010, 07:24
Prispevkov: 812

PrispevekObjavljeno: 08 Mar 2017 05:53    Naslov sporočila: Odgovori s citatom


Najpogostejši virusi, ki so jih odkrili v laboratoriju NVI in ki so pomemben krivec za padanje čebel:


1. Virus akutne paralize

Virus akutne paralize čebel (angl. acute bee paralysis virus - ABPV) so odkrili kot laboratorijski fenomen med preiskovanjem virusa kronične paralize čebel leta 1963 v Angliji (Bailey in sod., 1963). Nadaljnje raziskave so pokazale, da se virus pogosto pojavlja pri navidezno zdravih čebelah v Veliki Britaniji, še posebno v aktivni sezoni, vendar pa virus nikoli ni bil povezan z obolenjem oziroma umrljivostjo čebel v naravi. Drugod po Evropi in v Severni Ameriki je bil virus akutne paralize čebel glavni razlog za pogin odraslih čebel in zalege čebeljih kolonih močno napadenih z varojo (Varroa destructor) (Bailey in Ball, 1991). ABPV se pojavlja pogosto tudi ob subletalnih infekcijah pri navidezno zdravih čebelah v Kanadi in Italiji (Bailey, 1965), odkrili pa so ga tudi v Avstraliji (Allen in Ball, 1996).

Virus se širi z izločki slinastih žlez odraslih čebel in preko zalog hrane, ki so jim ti izločki dodani (pelod) (Ball, 1985). Kristalizirane delce ABPV so našli v citoplazmi celic maščobnega telesa (Furgala in Lee, 1966), možgan in hipofaringealnih žlez čebel poginulih za virusno infekcijo. Iz čebele okužene z ABPV lahko ekstrahiramo približno 1012 virusnih delcev, že 102 delcev vnesenih v hemolimfo pa povzroči paralizo. Za infekcijo per os je potrebno dosti več virusa (1011 delcev), ker se le-ta akumulira v različnih tkivih odraslih čebel. Če virus preide v hemolimfo, se razvije bolezen in nastopi lahko tudi smrt (Bailey in Gibbs, 1964). Pomemben dejavnik pri pojavu bolezni je pršija Varroa destructor, ki med hranjenjem aktivira virus oziroma ga sprosti iz tkiv, v katerih se ponavadi nahaja, v hemolimfo. Čebela postane sistemsko okužena in umre (Scott-Dupree in McCarthy, 1995). Pršica nastopa tudi kot vektor za prenos virusa od okuženih na zdrave odrasle čebele in bube (Ball in Allen, 1988).

Virus se prenaša med čebeljimi družinami z inficirano odraslo čebelo, njeno varojo ali pa s čebelarjevim delom (premiki pokrite zalege ali odraslih čebel) (Stephen, 2001). Odrasla čebela, v kateri se je virus aktiviral ali pa ga je v čebelo vnesla pršica, inficira mlade ličinke, verjetno s sekreti iz slinskih žlez (Ball in Allen, 1988). Ličinke, ki zaužijejo dovolj veliko količino virusa, poginejo, še preden jih čebele pokrijejo. Ličinke, ki preživijo, se razvijajo naprej, vendar se lahko razvijejo v inaparentno inficirane odrasle osebke (Bailey in Ball, 1991). V ličinkah se virus ne razmnožuje (Bailey in Gibbs, 1964). ABPV se lahko pojavi v pelodnih zalogah navidezno zdravih čebel krmilk in v njihovih prsnih slinskih žlezah (Ball in Allen, 1988).

Klinični simptomi se najprej pokažejo pri 8 do 10 dni starih čebelah. Čebele se plazijo in kažejo znake paralize. Posamezni osebki imajo lahko napet abdomen in kažejo znake dizenterije (Bekesi in sod., 1999).

Virus so odkrili tudi pri čmrljih (Bailey in Gibbs, 1964) in v njihovih zalogah peloda. Ne pojavlja pa se v pelodu rastlin (Trifolium pratense), ki so jih obiskali pelod nabirajoči čmrlji, kar kaže na to, da ABPV ni rastlinski virus. ABPV verjetno perzistira v čmrljih sistemsko in je edini čebelji virus v naravi, ki ima alternativnega gostitelja (Bailey, 1976).

2. Virus črnih matičnikov, Filamentozni in Y virus

Virus črnih matičnikov (angl. Black queen cell virus - BQCV), Filamentozni virus (FV) in Y virus se pri čebeli A. mellifera pogosto pojavljajo in so tesno povezani s parazitom Nosema apis (Bailey in Ball, 1991). Vsi trije virusi se pojavljajo v Veliki Britaniji, Severni Ameriki, Avstraliji in celinski Evropi (Ball in Allen, 1988).

Virus črnih matičnikov kot že ime pove, povzroči temno rjavo do črno obarvanje sten matičnika v katerem se najde mrtvo bubo, ki vsebuje veliko virusa. V zgodnji fazi okužbe imajo bube svetlo belo barvo in trdo ovojnico. Podobne spremembe na bubi lahko opazimo tudi pri mešičkasti zalegi. Obolenje je najbolj opazno na začetku sezone pri družinah brez zalege in brez matice, ker zgradijo čebele veliko matičnikov skupaj, da bi vzgojile matico. Za razliko od virusa mešičkaste zalege, se virus črnih matičnikov po zaužitju ne razmožuje v ličinkah čebel delavk, v mladih delavkah ali v trotih (Bailey in Woods, 1977). Je pogosta okužba odraslih čebel na polju (Bailey in Ball, 1991).

Filamentozni virus se razmožuje v maščobnem telesu in v ovarijalnem tkivu odraslih čebel. Hemolimfa močneje okuženih čebel postane mlečno bele barve in vsebuje veliko virusnih partiklov. Drugi simptomi pri okužbi s filamentoznim virusom niso znani. Pojavljanje virusa je pravilno, v letnem ciklusu z vrhom maja in padcem okoli septembra (Bailey in Ball, 1991).

Čebelji virus Y se pogosto pojavlja pri odraslih čebelah preko zgodnjega poletja. Ekspirimentalno so dokazali, da se virus razmnožuje, če ga dodamo hrani, ne razmnožuje pa se, če ga injiciramo v čebelo. Iz tega lahko sklepamo, da je virus vezan na črevesni epitelij. Virus ne povzroča vidnih znakov okužbe (Bailey in Ball, 1991).

Za vse tri viruse pa je značilno, da se skoraj vedno razmnožujejo samo v odraslih čebelah, ki so okužena tudi z Nosemo apis. Virusi si med seboj niso sorodni in vzrok za njihovo tesno povezavo z N. apis je verjetno ta, da parazit, ki se razmnožuje v celicah srednjega črevesja, zmanjša rezistenco čebel na viruse, katerih mesto vdora je črevo. BQCV in Y virus prispevata k negativnemu vplivu N. apis (Bailey in Ball, 1991)

3. Virus kronične paralize

Virus, ki povzroča kronično paralizo, se imenuje virus kronične paralize čebel (angl. chronic bee paralysis virus - CBPV). Serološko so ga dokazali v ekstraktih čebel s simptomi paralize v Avstraliji, Novi Zelandiji, na Kitajskem, v Mehiki, Severni Ameriki, Skandinaviji, Ukrajini, Veliki Britaniji, kontinentalni Evropi in na mediteranskem področju. Infekcija z virusom kronične paralize se pojavlja preko celega leta in lahko povzroči do 30% večjo umrljivost kot je normalna (Bailey, 1976). Slabo vreme, pomanjkanje bire in določene čebelarske aktivnosti, ki hitro zavrejo aktivnost čebel, določajo pogosteje kot letni časi nivo širjenja virusa med čebelami. Nenavadno zbiranje in kopičenje čebel zaradi teh vzrokov lahko privede do izbruha paralize. Simptomi paralize se pojavljajo hitreje pri družinah, ki jim odvzamemo matico (Bailey in Ball, 1991).

Kronična paraliza čebel se lahko pokaže v dveh variantah oz. tipih sindromov. Prvi sindrom oziroma tip 1 se pojavlja pogosteje in so ga čebelarji poznali kot paralizo čebel že pred več kot stotimi leti. Pri prizadetih čebelah opazimo nenormalno tresoče gibanje kril in telesa. So nezmožne letenja in se pogosto plazijo po tleh in navzgor po bilkah trav. Opazimo lahko tudi do tisoč plazečih čebel. Prizadete čebele se pogosteje stiskajo skupaj na vrhu satnic v panju, imajo napihnjen zadek in delno razprta, razmaknjena krila. Napihnjenost zadka je posledica napolnjenosti medne golše s tekočino. Sledi driska in pogin v parih dneh. Močneje prizadete kolonije lahko nenadoma propadejo, pogosto v tednu dni in še posebno na višku poletja, ostane le še matica s prgiščem čebel na zanemarjenem panju (Bailey, 1969). Ta sindrom je bil v Evropi dolgo poznan pod imenom Waltrachkrankheit, saj so menili, da je povezan z nabiranjem nektarja v gozdovih.

Drugi sindrom kronične paralize čebel oziroma tip 2 ima mnogo imen kot npr. črne roparke in male črnke. Opisal ga je že Aristotel, ko je opazil črne čebele z napihnjenim zadkom in jih poimenoval roparke. Pri tem sindromu prizadete čebele na začetku še lahko letijo, vendar pa izgubljajo dlačice in postajajo temno rjave do črne barve, zaradi česar so videti manjše od normalnih čebel, in imajo relativno napihnjen zadek. So svetlečega in na svetlobi mastnega videza. Obolele osebke čebele v koloniji napadajo in grizejo, kar lahko razloži izgubljanje dlačic in brezdlačnost. Čebele stražarke prizadete čebele, ki še lahko letijo in se vračajo iz bere, odganjajo od panja, zaradi česar mnogi pomislijo, da gre za roparke. V nekaj dneh po okužbi se pojavi tresavica in nezmožnost letenja. Čebela nato kmalu umre.

Oba sindroma kronične paralize se lahko pojavita v isti koloniji, vendar ponavadi en prevladuje. Razlike v pojavu določenega tipa sindroma je verjetno posledica genetičnih razlik med posameznimi osebki. Navidezno zdrave čebele so pogosto nosilke virusa. Medsebojno parjenje kolonij okuženih s CBPV ali puščanje takim kolonijam, da vzgojijo svojo matico, ohranja visok nivo pojavljanja paralize, zato je smotrno dodajanje matic iz zdravih rej in odstranjevanje matičnikov, ki jih čebele naredijo same.

Iz ene čebele obolele s paralizo, lahko izoliramo več milijono partiklov virusa kronične paralize. Virus prehaja v mnogo čebeljih tkiv, med drugim tudi v možgane in ganglije. Veliko tega virusa je v razširjeni medni golši in v cvetnem prahu, ki so ga nabrale na videz zdrave čebele. Virus se verjetno izloča iz krmilnih žlez s tekočino v medno golšo, katere vsebina je nato dodana cvetnemu prahu. Okužba z virusom lahko pripelje do pogina bube v pozni fazi njenega razvoja. Za okužbo per os je potrebno več milijonov virusnih partiklov, če pa virus pride direktno v hemolimfo, je za okužbo dovolj že okoli 100 takšnih delcev. Virus lahko prehaja tudi skozi pore v kutikuli, ki nastanejo zaradi odlomljenih dlačic, saj je epitelijsko tkivo zaradi poškodbe izpostavljeno in virus se med kopičenjem čebel vtre v ranice (Bailey in Ball, 1991).

4. Virus deformiranih kril

Virus deformiranih kril (angl. deformed wing virus - DWV) so izolirali pri odrasli čebeli A. mellifera, ki so jo poslali v Rothamsted iz Japonske. Virus so kasneje izolirali pri čebelah v večini evropskih držav, v Saudski Arabiji, Iranu, Vietnamu, Argentini in na Kitajskem, kjer so ga našli tudi pri čebeli A. cerana. V večini dežel povezujejo DWV pri oboleli zalegi, mrtvicah in deformiranih novo izleglih čebelah s prisotnostjo Varroe destructor v kolonijah čebel. Laboratorijske in terenske raziskave kažejo, da pršica prenaša DWV na isti način kot prenaša virus akutne paralize čebel. DWV se počasi pomnožuje in buba, ki se inficira v fazi belih oči, se sicer izleže, vendar pa ima deformirana ali slabo razvita krila in kmalu umre. Virusni izolati kažejo posamezne razlike med proteini plašča, vendar pa so si serološko močno podobni med seboj in so Egipčanskemu virusu čebel daljno sorodni (Ball, 1989; Bailey in Ball, 1991).

Raziskave so pokazale, da virus DWV, ki se prenese v bubo preko hrane, poveča umrljivost bub in skrajša življensko dobo odrasle delavke, ki se razvije iz take bube. Življenska doba delavk, ki so bile okužene po stadiju bube, ni prizadeta. Vse inficirane čebele so rezervoar virusa do konca svojega življenja. Virus prenaša med čebeljimi družinami tudi odrasla inficirana čebela, njena varoja ali pa ga prenaša čebelar pri svojem delu (premiki pokrite zalege ali odraslih čebel) (Stephen, 2001). Čebele inficirane z DWV imajo značilno morfološko deformacijo ali pa poginejo med zabubljanjem. Asimptomatično okužene čebele nosijo v sebi manjšo količino virusa (nižji titer). Virus mora biti tako prisoten v dovolj visoki koncentraciji, da povzroči patološke znake. Količina DWV prenesena z varojo je odvisna od stopnje okuženosti varoje, le-ta pa je odvisna od hranjenja pršice na mrtvi oz. deformirani čebeli in od stopnje replikacije virusa v varoji. Raziskave so pokazale, da se virus razmnožuje tudi v Varroi destructor (Bowen-Walker in sod., 1999). Razvijajoče se čebele, ki so močno napadene z varojo, imajo lahko visoko stopnjo deformacije kril, če so pršice močno kužne ali pa če prenašajo močno virulenten sev virusa.

Ko se DWV pojavi v populaciji čebel, ne vpliva na samo kolonijo. Skozi pozno poletje, ko se populacija pršic, ki prenašajo virus, poveča, pa povzroči virus upad števila zdravih mladih čebel, ki vstopajo v prezimovalno populacijo. To poruši ravnotežje v starostni strukturi prezimovajočih čebel, kar lahko povzroči propad kolonije čez zimo ali spomladi (Stephen, 2001).

Čebele so čebelarjem padale pretežno v času od 15. septembra do konca oktobra. V enem mesecu so čebele enostavno izginile in panjev in v nekaterih panjih je ostala matica z nekaj čebelami ali pa še to ne. Ves čas je potekal tudi tihi rop, ki ga mnogi čebelarji sploh niso zaznali. Varoja je tako pobrala svoj davek in o tem se v državi molči in katastrofa prikriva. Nihče ne želi odpreti te teme in o njej javno spregovoriti, ker se takoj vsa krivda zvali na prizadete čebelarje, ki pa niti niso toliko krivi kot se želi prikazati.

Prihaja pomlad in takrat se bo verjetno razkrila vsa razsežnost katastrofe in le želimo si lahko, pa tudi nujno bi bilo, da se potem o tem tudi javno spregovori. S prikrivanjem tega kar se je dogodilo ne bomo pomagali ne stroki in še manj čebelarjem. Kar sem pred časom napovedoval se je dogodilo. Odgovornosti pa tako ne bo želel nihče prevzeti, čeprav so pravi krivci za to katastrofo poznani in o njih bomo vsekakor spregovorili ter o tem obvestili tudi ministrstvo za kmetijstvo z zahtevo, da se na tem področju končno že naredi določen red in razmejijo pristojnosti ter odgovornosti.
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
Pokaži sporočila:   
Objavi novo temo   Odgovori na to temo    Slovenski ljubiteljski čebelarji Seznam forumov -> Zdravstveno varstvo čebel Časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
Stran 1 od 1

 
Pojdi na:  
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu


Powered by phpBB © 2001, 2002 phpBB Group||Style by yellow