|
Slovenski ljubiteljski čebelarji slovenska čebela, tehnologija čebelarjenja, zdravstveno varstvo, čebelji izdelki, varovanje okolja, organiziranost čebelarjev, vloga čebele v naravnem prostoru, odnos družbe do ohranitve čebele
|
Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
Avtor |
Sporočilo |
Čelar Administrator foruma
Pridružen/-a: 29.03. 2010, 07:24 Prispevkov: 812
|
Objavljeno: 27 Avg 2016 09:59 Naslov sporočila: PRAVI KOSTANJ |
|
|
vIR: Slovenski čebelar
PRAVI KOSTANJ
Zanesljivo je, da pravi kostanj izvira iz Sredozemlja, vendar so ga po drugih delih Evrope razširili že tako davno tega, da je njegove naravne razširjenosti ni mogoče natančno ugotoviti. Domnevna severna meja naravne razširjenosti naj bi se ujemala z mejo 7-mesečne vegetacijske dobe in poteka približno od Črnega morja čez Srbijo, Hrvaško in Slovenijo po južnem robu Alp čez južno Francijo do južnega dela Pirenejskega polotoka. Zasajen raste tudi v drugih delih Evrope, na severu vse do juga Skandinavije, vendar tam skoraj ne rodi. Pravi kostanj, z njim pa tudi t. i. panjevsko gospodarjenje, so v številne dele Evrope razširili Rimljani skupaj z vinsko trto.
Zanimivo je, da se zdajšnja umetna razširjenost pravega kostanja skoraj povsem ujema z razširjenostjo vinske trte.
Samoniklost pravega kostanja v Sloveniji v veliki meri potrjujeta tako njegova zdajšnja pogosta navzočnost v rastlinskih združbah kot tudi najdbe peloda izpred nekaj tisoč let na Koprskem. Zdaj razlikujemo dve večji območji razširjenosti: jedro prvega, celinskega območja je spodnje Posavje, od koder se je razširil v Haloze, Slovenske gorice, na Goričko, Gorenjsko in ob Savi vse do Mojstrane, raste pa tudi ob Dravi in v Beli krajini. Jedro drugega, sicer manjšega submedi- teranskega območja je svet ob spodnjem toku Soče, od koder se je prek manjših rastišč razširil čez Kras (Kostanjevica!) v Brkine in naprej proti Istri.
Na splošno pravi kostanj v gozdnih združbah najraje raste z različnimi hrasti, najpogosteje z gradnom, nekoliko manj pogosto raste tudi z bukvijo. Poleg tega je pravi kostanj reden spremljevalec številnih drugih kislih ali nevtralnih združb na toplejših rastiščih. Po hitri rasti v mladosti prekaša večino naših mezofilnih listavcev, zlasti hitro in intenzivno rastejo poganjki iz panjev. Izjemno kostanjevo obnovitveno sposobnost so marsikje v Sredozemlju izrabljali za t. i. panjevsko gospodarjenje. Dobra stran takšnega gospodarjenja je hiter začetek intenzivne rasti v mladosti, saj rastlina na ta način izrabi že razvit koreninski sistem, kar je še zlasti dobrodošlo na sušnejših rastiščih. Po drugi strani pa panjevsko gospodarjenje s kratkotrajno ob- hodnjo zelo izčrpava tla.
Les je zelo trajen in kakovosten, podoben hrastovemu, poleg tega pa je tudi široko uporaben, na primer v gradbeništvu, sodarstvu, za električne drogove, železniške pragove, vinogradniške kole in kurjavo. Les in skorja vsebujeta kar do 10 % čreslovin, zato veliko lesa porabijo za proizvodnjo tanina.
Razširjenost pravega kostanja v Sloveniji (vir: Podatki o gozdnih fondih Zavoda za gozdove Slovenije, 2001, karto pripravil A. Ficko)
povirulence, to je okuženosti glive z neko vrsto virusa, ki povzroči, da okužba z glivo za drevo ni usodna.
Za čebelarstvo je pravi kostanj pomemben kot bogat vir medičine in cvetnega prahu, poleg tega pa se na njem lahko pojavi tudi mana. Medi v drugi polovici junija in v začetku julija. Kostanjeva paša velja za najzanesljivejšo pašo v Sloveniji, vendar je v primerjavi s pašo na robiniji (akaciji) nekoliko manj obilna. Za medenje pravega kostanja je nujno toplo vreme brez vetra in z dovolj vlage v zraku. Pravi kostanj je zelo občutljiv na meglo in nenadne nevihte, ker pa ima plitev cvet, suho vreme hitro izsuši nektar. Z moških cvetov prinašajo čebele le cvetni prah, ki je izjemno kakovosten, visoko hranilen ter temno rumene do zelenorumene barve, z ženskih pa nektar. Na začetku cvetenja pravi kostanj ne medi takoj. Najprej daje cvetni prah, šele pozneje pa tudi medičino, medi pa lahko 3-4 tedne. V najboljših razmerah lahko čebelja družina na pravem kostanju nabere do 28 kg medičine. Crane in sod. (1984) navajajo, da je bil letni donos na panj v nekdanji Jugoslaviji od 10 do 17 kg, izjemoma do 25 kg. Od zgornjih vrednosti je približno 15 kg medu za točenje, drugo pa je cvetni prah. Največji dnevni donosi so do 4 kg. Potencialni donosi medu, ki jih navajajo Crane in sod. (1984), so od 30 kg/ha v Nemčiji do 50-120 kg/ha v Romuniji in celo do 400-500 kg/ha na Kavkazu.
Poleg nektarja se ob cvetenju lahko pojavi tudi mana, ki jo izločajo različne vrste. Pri kostanjevi ušici ali kostanjevi lahnidi (Lachnus roboris L., syn. L. longipes Dufour) iz družine Lachnidea medenje traja teden ali dva, žuželke pa sesajo enoletne in večletne veje. Mano izločata tudi Myzocallis castanico- la Baker in Parthenolecanium rufulum Cockerell, navadno samo zgodaj zjutraj. Na pravem kostanju v Sloveniji so med proizvajalci mane našli tudi vrsto Kermes quercus (L.), ki sesa mlajše olesenele poganjke (Jurc, Mikulič 2001).
Med pravega kostanja je v tekočem stanju rjavkasto- rdeč in je včasih precej podoben smrekovcu, strjen pa je rjavkast in debelozrnat. Temno barvo dobi zlasti tedaj, kadar vsebuje več mane. Lahko je nekoliko grenak in vsebuje veliko cvetnega prahu. 10 g medu praviloma vsebuje več kot 100.000 zrnc, včasih celo več kot milijon. j |
|
Nazaj na vrh |
|
|
Čelar Administrator foruma
Pridružen/-a: 29.03. 2010, 07:24 Prispevkov: 812
|
Objavljeno: 27 Avg 2016 10:07 Naslov sporočila: |
|
|
Vir: spletna stran ČZS
Medovite rastline junij - kostanj
15.06.2015
Pravi kostanj je do 35 m visoko listopadno drevo. Za čebele je to pomembnejša medovita rastlina, kot mislijo nekateri. Krošnja je široko razprostrta, listi podolgovati, dolgi 10 do 25 cm, grobo nazobčani, zgoraj temno zeleni, z izrazitimi vzporednimi stranskimi žilami. Iz moških cvetov najprej čebele nabirajo pelod, ki je v združenih rumenih, kroglastih glavicah, nameščenih na do 25 cm dolgih, pokončnih mačičastih socvetjih.
Po petih do šestih dneh prinašajo tudi medičino, ki jo dobijo v ženskih cvetovih. Ti so sicer neopazni, saj so nameščeni pri dnu moških mačic. Do septembra se razvijejo bodičasti plodni ovoji, v katerih do oktobra dozorijo rjavi kostanji. Medovitost Navadni kostanj je zelo medovita rastlina. Kostanjeva paša se začenja tedaj, ko travniška pojenjuje, cveteti začne za robinijo, in to v drugi polovici junija.
Cvetenje traja od 14 do 20 dni, če raste v gozdu (tam se namreč vsi cvetovi ne razcvetijo sočasno) pa 20 dni. Zato ga čebele intenzivneje obiskujejo prvih 10 dni. Čebele nabirajo medičino in obnožino, ki ugodno vpliva na razvoj čebelje družine. Obnožinski sati so prava dragocenost za brezpašno obdobje. Kostanjeva obnožina lahko obstane v satih do jeseni, to pa je dobrodošlo za jesensko pašo, saj je tedaj zelo pomembno, da matica čim bolj intenzivno zalega.
Pravi kostanj je zelo občutljiv za medenje, in če ga nekajkrat opere dež, je s tem tudi konec paše. Ob ugodnem, toplem in mirnem vremenu pa izvrstno medi. Če se medenju cvetov pridruži še mana na listih, potem je paša odlična. Čebelarji zelo cenijo kostanjevo pašo, zato čebele tudi prevažajo na območja, na katerih raste veliko kostanjevih dreves. Včasih kostanjev med zaradi grenkobe ni bil bog ve kako cenjen, zadnje čase pa sodi med najbolj iskane vrste medu, saj mu zaradi obilice obnožine pripisujejo zdravilno moč. Žal je prav zaradi obnožine občutljiv za dolgotrajnejše shranjevanje. Kostanj velja za rastlino, ki da več peloda kot katera koli druga rastlina. |
|
Nazaj na vrh |
|
|
Čelar Administrator foruma
Pridružen/-a: 29.03. 2010, 07:24 Prispevkov: 812
|
Objavljeno: 01 Jun 2017 13:45 Naslov sporočila: |
|
|
Vir. spletna stran ĆZS
Pravi kostanj
01.06.2017
Pravi ali domači kostanja (Castanea sativa MIll.) je v naših in evropskih gozdovih med pomembnejšimi gospodarsko medovitimi drevesnimi vrstami. Najdemo ga skoraj po vsej Sloveniji z izjemo Koroške. Dobro uspeva na kislih, globokih, zmerno vlažnih in s kalijem bogatih tleh ter v zavetrnih, sončnih legah na nadmorskih višinah od 300-700 metrov. Kostanj lahko doseže izredno visoko starost tudi do 2500 let.
Zraste do 35 metrov visoko in doseže premer do 3m. Skorja je v mladosti srebrno siva in gladka. S starostjo razpoka in postane rjavo siva. Razpoke so globoke in spiralno potekajoče. Listi so dolgi 10 -30 cm jajčasto suličasti, nazobčani in s spodnje strani svetlejši.
To je enodomna rastlina, ki jo po večini oprašujejo žuželke v majhnem deležu pa tudi veter. Pravi kostanj je eden izmed redkih primerov postopnega prehajanja od žužkocvetnosti k vetrocvetnosti. Cvetovi obeh spolov rastejo na skupni, 10-30 cm dolgi pokončni osi in sestavljajo nekakšno dolgo mačico; moški so v skupini po trije ali več razporejeni skupaj po vsej njeni dolžini, ženski pa rastejo le v spodnjem delu. Pri moškemu cvetu je najopaznejših 8-12 rumenobelih prašnikov, ženski cvetovi so razviti posamično ali do največ trije skupaj v ovoju, iz katere se pozneje razvije bodeča ježica.
Pravi kostanj ima rad topla a ne preveč sušna poletja. Zelo je občutljiv na pozno spomladansko in zgodnjo jesensko pozebo, ki povzročata pozebo listov, cvetov, mladih poganjkov, slabo dozorevanje in prezgodnjo odpadanje listov.
Pravi kostanj cveti razmeroma pozno, zato predstavlja pomembno čebeljo pašo. Cvetenje se začne v drugi polovici meseca junija, glede na nadmorsko višino pa se lahko cvetenje zavleče celo v prvo dekado julija. Velja za eno bolj zanesljivih paš v Sloveniji, vendar je v primerjavi z robinjo nekoliko manj obilen. Za medenje je nujno toplo vreme brez vetra in z dovolj vlage v zraku. Pravi kostanj je zelo občutljiv na meglo in nenadne nevihte. Ker pa ima plitev cvet tudi suho vreme neugodno vpliva na medenje, saj hitro izsuši nektar. Z moških cvetov čebele sprva prinašajo le cvetni prah, ki je izjemno kakovosten, visoko hranilen ter temno rumene do zalenkastorumene barve, kasneje pa poleg cvetnega prahu izloča tudi medičino. Donosi cvetnega prahu so lahko izredno veliki, kar čebelam predstavlja pomembno beljakovinsko rezervo v poletni brezpašni dobi. Medenje na kostanju lahko traja od 3 do 4 tedne. V najboljših razmerah lahko čebelja družina na kostanju nabere do 25 kg medičine. Največji dnevni donosi so lahko do 4 kg. Poleg nektarja se ob cvetenju lahko pojavi tudi mana, ki jo izločajo različne vrste.
Med je v tekočem stanju rjavkastordeč in je včasih precej podoben smrekovemu medu. Temno barvo dobi zlasti tedaj, kadar vsebuje več mane. Po okusu je grenak, verjetno zaradi velike vsebnosti cvetnega prahu.
Nekdaj je kostanjev med veljal za manj cenjenega in so ga predvsem uporabljali za spomladansko dražilno krmljenje čebel. Pozneje je zaradi svojih dokazano zdravilnih lastnosti pridobil zaupanje in danes dosega višjo ceno kot cvetlični med.
Največjo izgubo kostanja je povzročil kostanjev rak, ki ga povzroča zajedavska gliva, katero so prvič v Sloveniji zabeležili leta 1950 in je dodobra zdesetkala kostanjeve gozdove v Sloveniji. K sreči se je v zadnjem obdobju napadenost kostanja z omenjeno glivo zmanjšala, saj kaže kostanj določeno mero odpornosti, kar je posledica okuženosti glive z neko vrsto virusa.
Pa vendar, da ne gre vse brez težav se je pojavil nov škodljivec, ki tudi povzroča škodo na kostanju. To je zajedavec kostanjeva šiškarica, ki jo je v Evropo prinesel človek. Prvič je bila pri nas opažena leta 2005. Kostanjeva šiškarica močno zmanjša plodenje pravega kostanja, saj poleti izlega svoja jajčeca v cvetne in listne popke dreves. Spomladi se iz njih izležejo ličinke, te pa s svojimi izločki povzročijo, da se iz popkov namesto listov in cvetov razvijejo do 2 cm debele zelene šiške. Takšno hudo napadeno drevo je od daleč videti, kot da bi bilo golo. Takšno drevo za čebele ne omogoča paše in tako zmanjša pridelavo kostanjevega medu. Prav tako se zmanjša pridelava kostanjevega cvetnega prahu. V namen preprečitve propada pravega kostanja so aprila 2015 spustil v nasad kostanja v Novi gorici naravnega sovražnika šiškarice, parazitsko osico (Torymus sinensis). Njen življenjski cikel se povsem ujema s ciklom kostanjeve šiškarice. Osica v šiške izleže jajčeca, iz katerih se kmalu razvijejo ličinke. Te se hranijo z ličinkami kostanjev šiškarice, ki jih uničijo še preden se do konca razvijejo. Za zdaj kaže, da je osica zelo uspešna in v nekaj letih, če se bo pri nas uspešno razmnožila, lahko pričakujemo zmanjšanje populacije kostanjeve šiškarice ter povečanje obroda ter pomembno za nas čebelarje povečanje cvetenja pravega kostanja.
Aleš Bozovičar, JSSČ |
|
Nazaj na vrh |
|
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
Powered by phpBB © 2001, 2002 phpBB Group||Style by yellow
|