 |
Slovenski ljubiteljski čebelarji
slovenska čebela, tehnologija čebelarjenja, zdravstveno varstvo, čebelji izdelki, varovanje okolja, organiziranost čebelarjev, vloga čebele v naravnem prostoru, odnos družbe do ohranitve čebele
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
Čelar
Administrator foruma
Pridružen/-a: 29.03. 2010, 07:24
Prispevkov: 812
|
 Objavljeno: 27 Avg 2016 07:50 Naslov sporočila: GOZDNO MEDENJE |
 |
|
Gozdno medenje
Verjamem, da se je vsakemu izmed nas,
ki hodimo po gozdu, že kdaj zgodilo, da je zaznal močno šumenje, ki je
prihajalo iz krošenj dreves. Očitno je, da to šumenje povzročajo
žuželke, predvsem čebele, ki obletavajo drevesa. Po navadi obletavajo
javor, akacijo ali lipo, pogosto pa se zgodi, da obletavajo iglice jelke
ali smreke pa tudi vrhove borovcev. In tako začnemo govoriti o gozdni
paši. Predvsem čebelarji govorijo o gozdni paši takrat, ko čebele
nabirajo medičino na cvetovih pa tudi, ko jo nabirajo na iglicah. Čebele
nato nabrani sladki sok predelajo, obogatijo in skladiščijo v celicah
satja.
Na akaciji, kostanju ali lipi nabrano medičino predelajo v
cvetlični med, na smreki, hoji ali boru pa nabirajo mano, iz katere
dobimo manov med ali manovec. Med obema omenjenima je kar velika
razlika. Največja razlika je tudi v tem, da se mana na iglavcih pojavlja
neredno, tako da čebelar nikoli ne ve, ali mu bodo čebele na gozdni
paši napolnile medišča. Velik razlog za kaj takega so kaparji in lubne
ušice, ki posredujejo mano. So nekak vmesni člen med drevesom in
čebelami. Lubne ušice namreč rastlinski sok, ki se pretaka skozi njihova
telesa, oplemenitijo, mano, ki jo nabirajo čebele, pa le te ponovno
obogatijo. Vse to pa se dogaja le takrat, kadar se te ušice pojavijo v
velikih količinah.
Medičina, ki jo nabirajo čebele na cvetju in gozdna mana sta istega
izvora. Manovci so na splošno temneje obarvani, kakor cvetlični med.
Imajo tudi višjo kislinsko stopnjo, ki jih v precejšni meri varuje pred
pregrevanjem, imajo znatno več rudninskih snovi, med njimi zlasti
mangana, železa in kobalta, v njih je tudi več fruktoze ali sladkega
sladkorja zaradi česar se počasneje kristalizirajo. Na splošno imajo
gozdni medovi tudi višjo baktericidno vrednost. Pravimo torej, da je
veliko odvisno od ušic in kaparjev. Upoštevati pa moramo tudi druge
dejavnike.
Predvsem je pomembno, kakšne reliefne značilnosti in nadmorska višina
velja za območje, ki ga koristijo naše čebele. Dobro je tudi vedeti ali
gre za osojno ali prisojno lego. V Sloveniji poznamo več vrst kaparjev,
ki so med seboj podobni,vendar se zadržujejo na različnih drevesnih
vrstah. Mnogo dejavnikov torej vpliva na gozdno medenje, najpomembnejši
pa so predvsem tisti živi, ušice ter kaparji. Nihče izmed čebelarjev ne
more napovedovati, kdaj bodo čebele nabrale gozdno mano, zato je toliko
bolj cenjena.
Čebele in njihove družine so pomemben del našega sveta. Njihovo delo je
neizmerno in pomembno je, da jih znamo ceniti vsi, ne le čebelarji. Kdaj
pa kdaj je dobro, da ne vemo vsega in da nas presenetijo v pozitivnem
smislu, seveda.
In, kadar bomo spet hodili po gozdu in poslušali šumenje v krošnjah
dreves, pomislimo na čebele in na gozdno medenje, saj morda ravno takrat
čebele nabirajo mano. In mi, ki nismo čebelarji se lahko veselimo, da
imamo priložnost poskusiti ne le cvetličnega, temveč tudi gozdni med, ki
je tako redek. In pravzaprav, pomeni priložnost, privilegij, ne
pravilo.
Objavil/a Urška Gričnik |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
Čelar
Administrator foruma
Pridružen/-a: 29.03. 2010, 07:24
Prispevkov: 812
|
| Objavljeno: 27 Avg 2016 10:17 Naslov sporočila: |
|
|
Gozdna paša
Skoraj 60% Slovenije pokrivajo gozdovi iglavcev in listavcev, ki so najpomembnejši vir čebelje hrane. Na gozdnem drevju, grmovju in zeliščnem sloju nabirajo čebele medičino, mano, cvetni prah in propolis. V nadaljevanju si bomo ogledali, kako nastane mana in kdo so njeni povzročitelji.
Če prehaja preko medovnikov, se spreminja v medičino ali nektar, če pa so posredniki lubne uši in kaparji, nastaja iz njega mana ali sladka rosa. Pri nastanku cvetličnega medu se pojavlja samo en predstavnik živalskega sveta – čebela. Za proizvodnjo gozdnega ali pravilneje rečeno maninega medu pa sta potrebna dva predstavnika živalskega sveta – čebela in lubna ušica ali kapar.
Omenjene ušice in kaparji, povzročitelji gozdnega medenja, spadajo v red kljunatih žuželk (Rhynchta). Ko zabode žuželka svoj kljunec v lubje in prodre z njim do sitastih cevk, po katerih se pretaka drevesni sok z organskimi snovmi, ji ta zaradi pritiska (turgorja) sam od sebe priteče v usta. V večini primerov hrane sploh ni treba sesati, ampak jo samo požira.
Kljunec je zgrajen tako, da oklepa v svoji notranjosti dva vzporedna kanala; po enem prodira iz rastline v usta žuželke drevesni sok, po drugem pa v obratni smeri slina, ki se na površini vbodenega mesta strdi in se oblikuje v nekakšno cevko. Skozi to ranico pronica drevesni sok tudi še potem, ko je ušica že izvlekla sesalo in se premaknila na drugo mesto.
Ušice predelajo velike količine drevesnega soka. Iz njega porabijo zase le majhen del sladkorjev in beljakovin, ostalo pa izločijo v obliki sladkih kapljic. Pomembno je vedeti, da v tej medeni rosi, ki pada na podrast in ki jo nabirajo čebele, ni ostankov prebave (fekalij). V telesu kljunatih žuželk je poseben filtrni prekat, skozi katerega se pretaka večji del soka, pri čemer se zniža odstotek vode in tudi nekoliko spremeni njegova kemična sestava. To dejstvo moramo včasih pojasnevati našim kupcem medu, ki imajo predsodke, kar zadeva nastanek mane.
V soku jelke ali hoje, ki je v določenih letih pri nas najpomembnejši gostitelj zalubnih ušic, zlasti zelene hojeve ušice(Cinara pectinatae), je pretežno disaharid saharoza ali trsni sladkor. V telesu žuželke se spremeni v sadni in grozdni sladkor, pa tudi v nekatere višje oblike, na primer v melicitozo in fruktomaltozo in celo v oligosaharide. Drevesni sok se torej oplemeniti, ta proces pa dokončajo čebele, ki mano predelajo v končni proizvod - manin med.
Vpliv okolja na razvoj povzročiteljev gozdnega medenja
Gozd je življenjska združba dreves, grmov in zeli pa tudi živali. Rastlinske uši,med njimi ušice in kaparji, ki so najpomembnejši proizvajalci mane, so sestavni in nepogrešljivi del gozdne združbe (biocenoze). Njihovi izločki predstavljajo nepogrešljiv vir hrane številnim žuželkam, ki so potrebne za ohranitev biološkega ravnotežja v gozdu. Rastlinske uši imajo, tako kot noge druge žuželke, izredno sposobnost razmnoževanja. Teoretično ima lahko ena sama zarodnica zelene jelkove ušice , ki se spomladi izvali iz jajčeca, do jeseni že več kakor milijardo potomcev. Toda ušice in kaparji so v svojem razvojnem ciklusu odvisni od številnih dejavnikov okolja, žive in nežive narave, ki vplivajo bodisi zavirajoče ali pospešujoče na pojavljanje in razmnoževanje ušic. Oglejmo si te regulatorje nekoliko bolj natančno.
Rastlina gostiteljica
Prehrana proizvajalcev mane je izključno odvisna od njihove gostiteljice. Dušičnate spojine, ki so potrebne za rast, se med letom pojavljajo v drevesnem soku v različnih koncentracijah. Največ jih je spomladi, ko nastajajo novi poganjki. Poleti rast zastane, pred začetkom jeseni pa se spet zviša delež aminokislin v drevesnem soku. Če so v omenjenih dveh obdobjih, ko je dušičnih spojin v soku veliko, ugodni za razvoj ušic tudi ostali faktorji okolja, so s tem podani osnovni pogoji za nastanek medenja. Opazovanja kažejo, da drevo ali del gozda, ki je v določenem letu dobro medil, prihodnje leto ali tudi več let zaporedoma ne gosti na svojih vejah rastlinskih uši. Možno je, da na tako »izčrpanih« gostiteljicah ne najdejo prave hrane in se zato tudi ne morejo normalno razvijati. Morda ustvarjajo rastline celo nekakšne obrambne snovi, ki ušem preprečujejo razmnoževanje. Pri življenju jih ostane le majhen del, tako imenovana »železna rezerva«, ki poskrbi za nadaljevanje vrste.
Faktorji nežive narave
Sem spada predvsem vreme in vse kar je z njim povezano. Suho, toplo vreme vsekakor pogojuje razmnoževanje ušic, predvsem v kritičnih obdobjih njihovega razmnoževanja. Zgodi se, da nenadna nevihta prekine medenje, ko je ta na svojem vrhuncu in se tisto leto ne ponovi več. Vendar se je že tudi zgodilo, da je toča sklestila gozdove, toda medenje je bilo tako trdovratno, da ga ni moglo nič uničiti. Vreme torej ne more biti odločujoče za razmnoževanje ušic, bolj pa je pomembno, da dež v času intenzivnega medenja ne spira prepogosto mane in ne ovira čebel pri nabiranju. Ni brez podlage rek, da so sušna leta tudi medena leta.
Sovražniki in zavezniki uši
Kolonije ušic in kaparjev uničujejo številni škodljivci, paraziti in bolezni. Ptiči pojedo pozimi veliko jajčec. Ceni se, da jih dočaka pomlad 10 -20%. Ličinka pikapolonice na pr. uniči v svojem življenju 1000 -2000, odrasla pikapolonica pa 60 ušic na da. Pomembni škodljivci so muhe trepetalke, ličinke lepoočnice, družina najezdnikov in ose. Izkušeni čebelarji trdijo, da sledi letu, ko je v gozdu veliko os, zelo slaba paša za čebele.
Kadar najdemo v juliju v ščitkih umrlih kaparjev namesto rdeče vijoličastih jajčec zelenega »črva«, iin če jih je veliko, se v naslednjem letu ne moremo nadejati dobre zgodnje paše na smreki. Med žuželkami pa imajo ušice in kaparji tudi velike zaveznike – gozdne mravlje. To zavezništvo je zgrajeno na obojestranski koristi. Mravlje se hranijo s sladkimi izločki ušic, obenem pa svoje »kravice« negujejo in varujejo pred sovražniki. Najbolj skrbijo za svoje varovanke tedaj, ko jih je najmanj, torej spomladi. Tedaj najdemo okrog ene same zarodnice , ki se je bila izvalila iz zimskega jajčeca,, tudi po več mravelj. S tem, ko sproti poližejo vsako kapljico mane, skrbijo za čistočo, kar je še zlasti pomembno potem, ko se ušice že nekoliko bolj namnožijo. Čistoča namreč deluje na uši pomirjajoče in obenem omogoča, da živi na enem mestu več osebkov, kot bi jih sicer, če mravelj ne bi bilo. Ker potrebujejo mravlje veliko sladkorjev za svojo prehrano, nenehno priganjajo ušice, da bolj intenzivno izločajo mano. Zato je upravičena domneva, da mravlje pospešujejo razvoj in razmnoževanje svojih čred. Gozdni sestoji z mnogimi mravljišči so nekakšna pašna žarišča, od koder se pozno spomladi razširjajo roji krilatih ušic na vse strani, v neugodnih letih pa so to središča, v katerih se ušice ohranjajo.
Zgodaj spomladi, ko je ušic še malo, imajo mravlje nad njimi popolno kontrolo. Kasneje, ko se namnožijo, zlasti pa potem, ko se odseli krilata generacija in ustvari nove kolonije, jih je nemogoče vse kontrolirati in tedaj je mana dostopna tudi čebelam. Razen tega posvetijo mravlje v tistem času vso pozornost novemu viru beljakovinske hrane - škodljivim gozdnim žuželka. Raziskave v Nemčiji so pokazale, da so donosi medu iz gozdov, kjer je dosti mravelj, do 50% višji kakor iz sestojev, kjer mravelj ni. Ta razlika je občutna zlasti v slabih letinah, ko sestoji brez mravelj popolnoma odpovejo. Nemški čebelarji se zavedajo koristnosti in vpliva teh žuželk na gozdno medenje, zato skupaj z gozdarji načrtno razširjajo mravljišča tja, kjer jih ni dovolj, obstoječim pa nudijo učinkovito zaščito. Pri nas v Sloveniji doslej nismo bili dovolj pozorni na sožitje mravelj in povzročiteljev mane. Morda zato, ker je mravljišč zaenkrat skoraj povsod dovolj. Toda z naraščanjem števila medvedov se utegne zgoditi, da bo večina mravljišč izginila. Zdaj bi bil še čas, da se jih ustrezno zaščiti.
Pomen mane za gozdno združbo
Z mano se hrani cela vrsta koristnih gozdnih žuželk. Na prvem mestu so vsekakor mravlje, saj porabijo 60 do 95 % celotne proizvedene količine in je mana zanje tudi glavni vir hrane. Prebivalke enega samega gnezda srednje velikih rdečih mravelj (Formica rufa) porabi 450 do 500 kg mane letno, kar pomeni 90 do 100 kg suhe snovi. Poleg mravelj pa so našteli še okrog 200 vrst raznih parazitov in drugih žuželk, ki uničujejo gozdne škodljivce. Med njimi so tudi že omenjeni najezdniki. Mana je njihova dragocena hrana v času parjenja. Po vsem, kar smo navedli, se vprašamo, ali spadajo tudi zalubne ušice in kaparji med gozdne škodljivce.
V nasprotju z ušmi na sadnem drevju in na poljskih ter vrtnih rastlinah proizvajalci mane na gozdnem drevju in grmovju ne širijo nikakršnih virusnih bolezni. Le zelo redki med njimi ( na primer Mindarus na jelki) povzročajo manjšo škodo na mladih poganjkih. Raziskave normalno rastočih dreves, ki so gostile ušice in kaparje, niso pokazale nobenega opaznega zmanjšanja prirastka lesne mase.
Vse kaže, da zdravo drevo kaj hitro nadomesti izgubo nekaj litrov floemskega soka na dan. Nižji prirastek (za okrog 10%) so zabeležili samo pri merjenju slabo rastočih podstojnih dreves z majhno asimilacijsko površino, če so bila močno naseljena z ušmi.
Iz navedenega je očitno, da je korist, ki jo ima gozdna združba od proizvajalcev mane, mnogo večja od škode na drevju. Če pa upoštevamo, da nekaj odstotkov mane poberejo tudi čebele in jo predelajo v med, ki služi človeku kot naravno, zdravo hranilo, je njihov pomen še toliko večji.
Avtor: Franci Šivic |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
Powered by phpBB © 2001, 2002 phpBB Group||Style by yellow
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
