Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Čelar · Objavljeno: 29 Jan 2017 07:55 Naslov sporočila: SATJE

Vir: NVI

Dobra praksa ravnanja s satjem!
Lidija Matavž

Higiensko skladiščenje satja, preventiva pred boleznimi zalege in odraslih čebel

Dobra čebelarska praksa nam nalaga, da mora biti satje čez zimo pravilno uskladiščeno. Za prihodnjo čebelarsko sezono hranimo eno oz. največ dve leti staro satje. Zaradi navzočnosti spor, hif ali drugih razvojnih oblik različnih povzročiteljev bolezni v voščinah (nosema, huda gniloba, poapnela zalega, voščena vešča) moramo te pravilno skladiščiti ter satje občasno tudi razkuževati.
Največja nadloga pri skladiščenju voščin je seveda voščena vešča. Odrasla vešča je lahko tudi prenašalec spor Paenibacillus larvae (Jean-Daniel Charriere in sod., 1997). Najboljše razmere za razvoj voščene vešče so staro satje in temperatura več kot 15 °C.

Nekaj poglavitnih pravil za ravnanje s satjem

Nikoli ne puščajmo satja v nenaseljenih panjih.
Redno čistimo testni vložek za preverjanje števila varoj, saj se razvojne oblike vešče zadržujejo tudi na njih.
Redno čistimo podnične vložke, v katerih zbiramo cvetni prah.

Metode za ohranjanje satja čez zimo Fizikalne metode:

Mlado oziroma novo satje skladiščimo pri temperaturi manj kot 15 °C. Najprimernejša temperatura je 9 °C ali manj. Satje shranimo v čiste, razkužene, zaprte zaboje, v katerih je dober pretok zraka.

Satje lahko za tri ure zamrznemo na -12 °C. S tem uničimo vse razvojne oblike voščene vešče.

Vse razvojne oblike vešče uniči tudi termična obdelava satja. Pri tej metodi satje 40 minut segrevamo pri + 49 °C.

Biološke metode so priporočljive za čebelarje z velikim številom satja (spore Bacillus thuringiensis). Metode s kemičnimi sredstvi oziroma z organskimi kislinami:
Žveplanje z žveplovim dioksidom (SO2) - Metodo izvajamo enkrat na mesec (oz. enkrat na štiri tedne). Na 100 litrov prostornine zraka uporabimo en trak.
Varnejša je uporaba žveplovega dioksida v obliki pršila. Na 100 litrov prostornine zraka( 0,5 m x 0,5 m x 0,4 m) pršimo 3-4 sekunde.

Uporaba 80-odstotne ocetne kisline - Na 100 litrov prostornine zraka uporabimo 200 ml ocetne kisline. Med poletno sezono satje razkužujemo enkrat na dva tedna.

Uporaba 85-odstotne mravljične kisline - Na 100 litrov prostornine zraka uporabimo 80 ml mravljične kisline. Med poletno sezono satje razkužujemo enkrat na dva tedna (Jean-Daniel Charriere in sod., 1997).

Čisto satje je tudi pogoj za pridelavo kakovostnih čebeljih pridelkov, zato ga je treba redno menjavati, ga pravilno razkuževati in seveda paziti, da ga ne onesnažimo s snovmi, ki so škodljive za zdravje.

Čelar · Objavljeno: 29 Jan 2017 08:10 Naslov sporočila:

Vir: Čebelarstvo Vlado Avguštin

Odbira in shranjevanje satja

Satje je sestavni del čebeljega panja. V njem čebele gojijo zalego, hkrati pa je satje tudi posoda za skladiščenje medičine, medu in cvetnega prahu. Od kakovosti satja je v veliki meri odvisen normalen razvoj čebelje družine. Ker je v času prezimovanja čebelje družine v panju del satja nezaseden, ga moramo odstraniti in shraniti v zato primeren prostor. S tem ohranimo kakovost in zdravstveno neoporečnost satja, ter tako omogočimo njegovo uporabnost še za naslednjo čebelarsko sezono.

Pred shranjevanjem satja moramo le tega odbrati in sortirati. Tako imamo spomladi, ko se začne čebelje gnezdo širiti, satje sortirano, očiščeno in pripravljeno za nadaljnjo uporabo. V prvi vrsti moramo iz letvic satnikov odstraniti vse voščene prizidke in zadelavino. Preko leta se namreč na letvicah satnikov nabere veliko takšnega čebeljega materiala. Tega moramo odstraniti in tako omogočiti lažje rokovanje z satniki in s tem bolj učinkovito delo pri čebelah.

Pri sortiranju satja, tega razdelimo na štiri kakovostne skupine:

V prvo skupino spada vse nezaleženo - deviško satje, ki še ni primerno za uporabo v medišču, ker se bi pri točenju lahko polomilo. Takšno satje nam ponavadi ostane v medišču, kjer še ni bilo zaleženo. Mlado satje čebele ob koncu graditve propolizirajo, kar spoznamo po rdečih obrobah celic, zato se ga matice rade izogibajo. Deviško satje najlažje shranimo do pozne pomladi, ker nima ostankov srajčk zalege , s katerim se hranijo vešče in ga te ne napadajo tako pogosto. Ker deviškega satja ni potrebno zavarovati pred voščeno veščo, ga shranimo v posebne omare in ga takšnega spet uporabimo v naslednji čebelarski sezoni. S takšnim satjem ravnamo še posebno pazljivo, ker je krhko in se v mrazu in hladu kaj hitro zdrobi.

V drugo skupino spada normalno grajeno satje, brez trotovskih celic, ki je bilo vsaj 3 -5 krat zaleženo. Ko skozenj pogledamo proti svetlobi, je videti na dno celice. Takšnega satja imamo ponavadi največ in ga moramo zavarovati pred voščeno veščo.

V tretjo skupino uvrstimo medeno satje, ki nam je ostalo v medišču z manjšimi medenimi zalogami. Koristilo nam bo ob prvem spomladanskem krmljenju družin s pičlo zalogo hrane, ali pa za izdelavo narejencev. Ko je to satje izpraznjeno, ga še vedno izločimo in pretopimo. Tudi to satje moramo zavarovati pred voščeno veščo.

V četrto skupino spada vso preostalo satje, ki je polomljeno, vegasto, trotovsko, plesnivo, nažrto od vešče in vse staro satje, ki se loči že po teži in po tem da ne prepušča več svetlobe. Sem sodi tudi satje, onesnaženo s čebeljimi iztrebki, v katerih so spore noseme. Z odstranitvijo starega satja se znebimo morebitnih spor hude gnilobe čebelje zalege. Satje iz te skupine takoj v jeseni z nožem ločimo od satnikov , shranimo v papirnate vreče in jih ob prvi priložnosti pretopimo v parnem topilniku.

Kvalitetno satje, ki smo ga z vso natančnostjo odbrali, shranimo v posebnih omarah ali skrinjah, ki se morajo tesno zapirati. Tu nam pridejo zelo prav vse odslužene zamrzovalne omare in škrinje , ki dobro tesnijo in imajo zato suh in hladen prostor za skladiščenja satja. Če smo satje vzeli iz medišča pozno, ko so nočne temperature že nižje od 5 C, ne potrebujemo nobene druge zaščite proti voščeni vešči. V nasprotnem je priporočljivo satje razkužiti s koncentrirano ocetno kislino. Na vsak kubični meter prostornine uporabimo 1 dl ocetne kisline. Nalijemo jo v stekleno posodo in postavimo na najvišje mesto. Hlapi ocetne kisline se tako prelivajo preko satja, uničujejo spore noseme in preprečujejo razvoj vešče. Po treh tednih skrinjo odpremo in prezračimo, nato pa jo do spomladi zopet tesno zapremo.

Ob tako urejenem in preglednem satju, bomo spomladi pripravljeni na novo sezono in nas ne bodo presenetili niti zgodnja paša niti zgodnji roji.

Čelar · Objavljeno: 29 Jan 2017 08:23 Naslov sporočila:

Vir: Slovenski čebelar

Voščena vešča

Znani sta velika in mala voščena vešča, od katerih je med čebelarji bolj znana velika voščena vešča, saj v čebelarstvu povzroča škodo. Še posebej mladim čebelarjem, ki imajo manj izkušenj, se kaj hitro zgodi, da jih preseneti ta škodljivec. Čeprav veščo bolj ali manj poznamo vsi, jo želim v tem prispevku predstaviti bolj celostno, da bo naš boj proti njej še učinkovitejši.

Voščena vešča se razvija v štirih stopnjah, od teh pa je za čebelarstvo najnevarnejša, ko je v fazi ličinke. Te so namreč velike uničevalke voska, tako da lahko v zelo kratkem času uničijo skladiščeno satje. Prehranjujejo se z voskom, ga žvečijo in pri tem vrtajo rove v satih, najraje v tistih, v katerih je bila zalega ali cvetni prah.

Razvoj voščene vešče
Odrasle vešče so velike do 20 mm, svetlo rjave do sive barve. Siva krila so pogosto lisasta, in če so položena čez telo, imajo obliko »strehe« ali »ladje«. Vešče po večini letajo ponoči, čez dan pa počivajo v temnih prostorih. Ta škodljivec ima izjemno dobro razvit voh, s katerim že na velike razdalje zazna vosek. Še posebej ga privlači uporabljeno (staro) satje, ker se hrani z nečistočo, ki je v njem. Pri tem zaleže 300 do 600 jajčec na sat ali v razpoke v panju. Skoraj okrogla jajčeca, ki so rožnate do bele barve, v premeru merijo približno 0,5 mm.

Če je temperatura od 29 do 35 0C, se iz jajčec v 3-5 dneh izležejo ličinke. Izleganje se podaljša, če so temperature nižje, tako da pri temperaturi 18 0C traja približno 30 dni. Ličinke so kremno bele barve, ko dosežejo velikost 28 mm pa postanejo sive. Ves čas se prehranjujejo z voskom in pri tem vrtajo v satje majhne rove ter jih oblagajo s svili podobno pajčevino. Na koncu iz vseh satov nastane kepa pajčevine in ostankov satovja, znotraj katere se prosto sprehajajo ličinke.

Ličinke so dejavnejše v toplem okolju, pri zelo nizkih temperaturah pa postanejo nedejavne. Njihova optimalna temperatura je 32 0C, saj v tem primeru traja njihov razvoj od izleganja do razvite ličinke le 19 dni. V hladnejšem okolju ali ob pomanjkanju hrane pa se razvoj lahko podaljša tudi na 5 mesecev.

Ko je ličinka razvita, se zabubi v svilnat zapredek, ki ga najdemo v masi uničenega voska, pomešanega s pajčevino, ali še pogosteje na vrhu satnikov in na drugih površinah panja. Ličinke po navadi izoblikujejo podolgovate jamice za svoje zapredke in pri tem pogosto uničijo lesene dele panja. V skrajnih primerih v les izvrtajo tudi luknjo. Ko se ličinka zabubi, po navadi traja 14 dni do izleganja, vendar se to obdobje ob nizkih temperaturah podaljša tudi do 2 meseca. Po izleganju se odrasle vešče parijo in življenjski krog se ponovi.

Škoda, ki jo v panjih povzroča voščena vešča
Zdrave čebelje družine ne tolerirajo vešče v panju, zato vešča nikoli ni poglavitni vzrok propada močne čebelje družine. Če je družina šibka in je v njej majhno število odraslih čebel (zaradi pomanjkanja hrane, brezmatičnosti, čezmernega rojenja, bolezni, zastrupitve s pesticidi, čebelarjevega zanemarjanja ...), panja ne more učinkovito braniti pred napadom vešče. Na začetku so napadeni samo sati, ki jih čebele ne varujejo. Če je družina zelo šibka, se napad razširi tudi na druge zasedene sate. Če čebelar ne posreduje pravočasno, so uničeni vsi sati v panju.

Voščeno veščo lahko zalotimo tudi v močni družini, vendar v njej ne more povzročiti večje škode, ker ji čebele ne dovolijo, da bi zalegla večje število jajčec. Lahko se pojavi tudi kakšna ličinka (črv), vendar posamezen osebek ne more narediti večje škode.

Škoda, ki jo voščena vešča povzroči v skladiščih
Ko satje pripravljamo za skladiščenje, je to lahko brez voščene vešče, vendar pa so v njem lahko jajčeca, iz katerih se pozneje razvijejo ličinke. Zaradi tega je primerno, da uskladiščeno satje (če ni zaščiteno) večkrat pregledamo in po potrebi ukrepamo. Škoda je namreč odvisna predvsem od stopnje okužbe in od časa, ki je minil od okužbe. Lahko se zgodi, da nam vešča uniči vse uskladiščeno satje. Večja škoda se pojavi predvsem v toplejših mesecih, ko je vešča dejavnejša. Če so razmere ugodne, lahko vešča v tedni dni uniči vse satje. Precejšnja škoda lahko nastane tudi v toplejših obdobjih pozne jeseni ali spomladi, ko dnevi postanejo toplejši, saj lahko vešča proizvaja toploto, s katero svojo temperaturo zviša tudi za 25 stopinj nad temperaturo okolja.
Škoda, ki jo voščena vešča povzroča pri čebeljih produktih

Voščena vešča se še posebej dobro razvija, če ima na razpolago svež ali suh cvetni prah. Odrasle vešče, če je le mogoče, odlagajo jajčeca v bližino satja, v katerem je skladiščen cvetni prah. Jajčeca se razvijajo zaradi vplivov iz okolja in tako se lahko zgodi, da je cveti prah že pakiran in pripravljen za prodajo, ko se v njem pojavijo ličinke. Tudi med, ki ga prodajamo v satju, je lahko onesnažen z voščeno veščo. Da se to ne bi zgodilo, ga moramo zavarovati takoj, ko ga vzamemo iz panja. Čisti vosek za veščo ni preveč privlačen, zato v njem ne povzroča večje škode. Tveganje za razvoj voščene vešče je večje v umazanem in neočiščenem vosku.

Zatiranje voščene vešče
Pri zatiranju voščene vešče ima veliko vlogo higiena v čebelnjaku. Staro satje ali koščke voska je najprimerneje zbirati v zaprtih posodah, v katere vešča nima dostopa, in jih, ko se nabere večja količina, pretopiti ali prekuhati v čist vosek. V nasprotnem primeru je to za vešče imenitno okolje za razmnoževanje. Še zlasti satje, ki ga je napadla vešča, je treba kar najhitreje uničiti, panje pa natančno očistiti. Čisto okolje v veliki meri zmanjša možnost za okužbo.
Tveganje za okužbo zmanjša tudi skrb za močne družine. Zaradi tega je združevanje šibkih družin v močnejše nadvse primeren ukrep v boju proti voščeni vešči.

Čebelarjem, ki skladiščijo sate od pozne jeseni do zgodnje pomladi, v tem obdobju ni treba izvajati posebnih zaščitnih ukrepov, ker so temperature v okolju po navadi tako nizke, da preprečujejo ali vsaj zmanjšujejo dejavnost voščene vešče. Vešča satje bolj ogroža poleti, ko čebelarji iz panjev jemljejo sate pokritega medu, da bi jih iztočili, takoj po točenju pa jih ne vstavijo v panje. Če satov ne skladiščijo primerno, sami povečajo možnosti za napad vešče.

Številni čebelarji se odločajo tudi za zamrzovanje, saj ta postopek najbolje uniči jajčeca voščene vešče. Ta način je primeren tudi za uničevanje morebitnih jajčec v nekaterih čebeljih produktih, kot sta cvetni prah in med v satju. Čas zamrzovanja je odvisen predvsem od temperature, saj je znano, da jajčeca propadejo, če so štiri ure in pol izpostavljena temperaturi - 6,7 0C ali tri ure temperaturi - 12,2 0C oziroma dve uri temperaturi - 15 0C.
Po zamrznitvi je treba satje hraniti v prostorih (omare, skrinje, plastične vreče ...), v katere vešča nima dostopa, saj v nasprotnem zamrzovanje ne bo obrodilo želenih sadov. V čebelarski industriji se vse bolj uveljavlja hranjenje satov v hladni sobi s temperaturo 4 0C.

Zavedati se moramo, da voščena vešča ni sovražnica močnih in zdravih čebel in da nas s svojo navzočnostjo pravzaprav opozarja na slabo stanje v našem čebelarstvu.

Čelar · Objavljeno: 04 Mar 2019 10:50 Naslov sporočila:

Vir: spletna stran ČZS

Odbira satja
04.03.2019

Satje je sestavni del naseljenega čebeljega panja. V njem čebele gojijo zalego, hkrati pa je tudi posoda za skladiščenje medičine, medu in cvetnega prahu. Od kakovosti satja je v veliki meri odvisen normalen razvoj čebelje družine. Ker je med prezimovanjem čebelje družine del satja v panju nezaseden, ga moramo odstraniti in shraniti v prostor, ki je za to primeren. S tem ohranimo njegovo kakovost in zdravstveno neoporečnost, hkrati pa omogočimo njegovo uporabnost tudi v prihodnji čebelarski sezoni.

Pred shranitvijo pa moramo satje odbrati in sortirati. Tako je spomladi, ko se začne čebelje gnezdo širiti, satje sortirano, očiščeno in pripravljeno za vnovično uporabo. Predvsem moramo z letvic satnikov odstraniti vse voščene prizidke in zadelavino, saj se čez leto na njih nabere veliko takšnega čebeljega materiala. Z odstranitvijo tega si namreč olajšamo delo s satniki in zagotovimo učinkovitejše delo pri čebelah. Ob sortiranju satje razdelimo na štiri kakovostne skupine.

Satje prve skupine

V prvo skupino spada vse nezaleženo – deviško satje, ki še ni primerno za uporabo v medišču, ker bi se pri točenju lahko poškodovalo. Takšno nezaleženo satje po navadi ostane v medišču. Ob koncu graditve čebele mlado satje propolizirajo. Takšno satje spoznamo po rdečih obrobah celic, matice pa se mu rade izogibajo. Deviško satje najlaže shranimo do pozne pomladi, saj v njem ni ostankov srajčk zalege, s katerimi se hranijo vešče, zato ga te ne napadajo tako pogosto. Ker deviškega satja ni treba zavarovati pred voščeno veščo, ga shranimo v posebne omare, prazne panje ali pa ga zavijemo v časopisni papir in zložimo v zaboje. S tem satjem ravnamo še posebej pazljivo, saj je zelo krhko, zato se v mrazu in hladu kaj hitro zdrobi. Tako shranjeno deviško satje bomo znova uporabili prihodnjo čebelarsko sezono.

Satje druge skupine

V drugo skupino spada normalno grajeno satje, brez trotovskih celic, ki je bilo vsaj 3–5 krat zaleženo. Če skozenj pogledamo proti svetlobi, lahko vidimo dno celice. Takšnega satja imamo po navadi največ in ga moramo zavarovati pred voščeno veščo.

Satje tretje skupine

V tretjo skupino uvrstimo medeno satje, ki je ostalo v medišču z manjšimi medenimi zalogami. Uporabili ga bomo ob prvem spomladanskem krmljenju družin s pičlo zalogo hrane ali za izdelavo narejencev. Tudi to satje moramo zavarovati pred voščeno veščo.

Satje četrte skupine

V četrto skupino spada vse preostalo satje, ki je polomljeno, vegasto, trotovsko, plesnivo, ki ga je poškodovala vešča, in tudi vse staro satje, ki se loči že po teži in po tem, da ne prepušča več svetlobe. Z odstranitvijo starega satja se znebimo morebitnih spor hude gnilobe čebelje zalege. Satje iz te skupine že jeseni z nožem ločimo od satnikov in shranimo v papirnate vreče, potem pa ga ob prvi priložnosti pretopimo v parnem topilniku.

Kakovostno satje iz druge in tretje skupine, ki smo ga odbrali z vso natančnostjo, shranimo v posebne omare ali skrinje, ki se morajo tesno zapirati. Za ta namen so zelo uporabne dotrajane zamrzovalne omare in skrinje, ki dobro tesnijo, tako da je prostor suh in hladen. Če smo satje vzeli iz medišča pozno, to je tedaj, ko so nočne temperature že nižje od 5 °C, ne potrebujemo nikakršne dodatne zaščite pred voščeno veščo. V nasprotnem pa v skladišču oz. prostoru, v katerem je shranjeno satje, za razkuževanje tega uporabimo eno izmed sredstev oz. načinov zatiranja, ki ne puščajo ostankov v vosku niti v medu.

Vlado Auguštin

Čelar · Objavljeno: 23 Apr 2020 17:13 Naslov sporočila: ZAMENJAVA SATJA

Vir: spletna stran ČZS

Zdaj je čas za menjavo satja
23.04.2020

Satje je sestavni del čebeljega panja. V njem čebele gojijo zalego, hkrati pa je satje tudi posoda za skladiščenje medičine, medu in cvetnega prahu. Ne nazadnje je to tudi prostor za bivanje in prezimovanje čebel. Satje varuje čebele pred zunanjimi vplivi, zato je tudi ključni dejavnik preživetja čebelje družine. V panju uravnava toplotni režim, saj je vosek zaradi svoje velike toplotne kapacitete nekakšen akumulator toplote. Ker v satju obstaja določena mikroklima (toplota in vlažnost), sta od njegove kakovosti v veliki meri odvisna normalen razvoj čebelje družine in kakovost medu.

Zaradi stalne uporabe se satje spreminja. Ker se v njem izlegajo čebele, se sčasoma zmanjšuje njegova kakovost, tako da začne počasi ovirati vzrejo zalege, skladiščenje medu in vzdrževanje mikroklime. Vsaka žerka zapusti v svoji celici dva sloja rjavkasto obarvanih zaprednih (kokonskih) snovi, med njima pa tudi drobce iztrebkov – teh je zlasti veliko na dnu. Pokrovci, s katerimi odrasle čebele zapirajo celice z zabubljenimi žerkami, vsebujejo precejšnjo količino snovi iz celičnih robov in sten. Ko se mladice izležejo, se snovi, uporabljene za pokrovce, znova vrnejo v celične stene in robove. Po več rodovih je v celičnih stenah in robovih precej kokonskih snovi, zato je satje čedalje bolj temno rjavo, prostornina celic pa čedalje manjša.

Prav tako se spreminjajo tudi debelina, oblika in prostornina celičnih sten. V zmanjšanih celicah je premalo prostora za normalen razvoj čebelje ličinke in bube, zato se iz njih izležejo manjše čebele slabše kakovosti, zaradi česar je manjša tudi njihova sposobnost nabiranja cvetnega prahu in nektarja. Takšno satje imenujemo staro. Od mladega se razlikuje po temni barvi in teži. Star sat tehta toliko kot mlad sat s polovico medene rezerve.

Preglednica 1: Spremembe na satovju ob rasti števila (n) čebeljih generacij v družini (Bogdanov, 2012)
N generacij čebel Barva satja Prostornina celic (cm3) Debelina satja (mm) Premer celic (mm) Masa čebel (mg) Odstotek voska
0-1 rumena 0,282 0,22 5,42 123 86-100
2-5 rjava 0,269 0,4 5,26 120 60
6-10 Temno rjava 0,255 0,73 5,24 118 49
13-15 črna 0,249 1,08 5,21 106 46

Ruski strokovnjaki so izračunali vpliv zmanjšanja prostornine celice starega satja na čebele in pridelek medu. Če je prostornina celic na novo zgrajenega satja 100 %, se ta po desetih generacijah čebel zmanjša na 83,3 %, po 15 generacijah pa na 67,1 %. Deset tisoč čebel, izleženih iz celic na novo zgrajenega satja, tehta 1 kg, iz satja rjave barve 0,838 kg, iz temnega satja pa samo še 0,671 kg. Za donos enake količine medu, kot ga čebele proizvedejo na novo zgrajenem satju, je na satju, na katerem se je izleglo deset generacij čebel, potrebnih dvakrat več čebel, na temnem satju pa petkrat več. Več let trajajoče spremljanje donosov je pokazalo, da čebele iz družin s starim temnim satjem prinesejo 40–47 % manj medu kot družine s kakovostnim satjem (Lebedev, Krivcov 2000).

V starem satju najdejo zatočišče spore mikroorganizmov, ki povzročajo različne čebelje bolezni, jajčeca voščene vešče, čebeljih uši itd. Tako na primer spore hude gnilobe čebelje zalege ostanejo v starem satju kužne tudi 35 let, spore povzročitelja noseme pa so dejavne do dve leti. Staro satje je dejavnik razvoja poapnele zalege. Čebele v staro satje s plitkimi in zoženimi celicami skladiščijo veliko manjšo količino rezervne hrane, medu in cvetnega prahu kot v mlado satje. Zaradi tega je večja tudi umrljivost čebeljih družin, ki prezimujejo na starem satju.

Staro satje je tudi zbiralnik škodljivih snovi, ki jih v panj zanesejo čebelar in čebele same ali vanj vdrejo neposredno iz okolja. Najpogostejši onesnaževalci satja so:

akaricidi, ki jih v panj vnesejo izključno čebelarji,
pesticidi, ki jih v panj prinesejo čebele, in
težke kovine iz industrijsko obremenjenega okolja.

Lipofilne, to je v olju topne nečistoče, razmeroma hitro preidejo v voščene stene celic, kopičijo pa se tudi v čebelah. Med najpogostejšimi in tudi najnevarnejšimi nečistočami v starem satju so akaricidi (kumafos, fluvalinat, amitraz), ki smo jih čebelarji med več kot 30 let trajajočim bojem proti pršici Varroa destructor vnašali v čebelje panje. Še posebej stabilen je kumafos, ki se kopiči v čebeljem vosku, prek nog in teles čebel pa se širi po celotnem panju in po vsej čebelji družini. Sami ga iz voska ne moremo odstraniti niti z mehanskim čiščenjem niti s taljenjem. Kljub vezavi na vosek v satju se lahko začne ob večkratni uporabi po določenem času pojavljati tudi v medu, propolisu, cvetnem prahu in matičnem mlečku, s katerim čebele hranijo ličinke.

Ostanki kemičnih sredstev za zatiranje varoj v starih satih negativno vplivajo na razvoj čebelje družine in na vedenje čebel. Številne strokovne raziskave ugotavljajo, da na primer ostanki kumafosa, zmanjšajo maso ličink, pašno dejavnost čebel, prenos hrane med delavkami in sposobnost asociativnega učenja (Bevk, 2012), prav tako pa zmanjšajo tudi telesno maso matic in maso njihovih jajčnikov (Haarmann, 2002). Rezultat vseh teh negativnih dejavnikov je tako zmanjšanje dolgoživosti čebel kot tudi vitalnosti čebeljih družin.

Zaradi vseh teh negativnih dejavnikov je treba staro satje pravočasno zamenjati. Obstaja nekaj zlatih čebelarskih pravil, ki bi jih moral poznati vsak čebelar in se jih tudi držati. Eno izmed teh pravi, da je treba vsako leto zamenjati od tretjine do četrtine vsega satja v panju. Ker večina slovenskih čebelarjev čebelari v AŽ-panjih z dvajsetimi sati, bi torej morali vsako leto zamenjati od pet do sedem starih satov s satnicami, po možnosti iz svojega voska, ki še ni bil izpostavljen akaricidom. Če smo za zdravljenje varoze uporabljali zdravilo Checkmite (kumafos), iz tega satja ne izdelujmo satnic.
Da bi kar najbolj zmanjšali ostanke akaricidov v čebeljih pridelkih, se moramo izogibati njihovi uporabi (vsebujejo jih zdravila kot so Checkmite, Perizin idr.), poleg tega pa moramo iz panjev odstraniti z akaricidi obremenjeno staro satje in vanje vstavljati zgolj neobremenjene satnice. To velja tako za satje v plodišču kot za tisto medišču, saj čebele prenašajo vosek po vsem panju.

Akaricide moramo čim prej odstraniti iz voska, kar lahko naredimo samo z uporabo satnic z minimalno vsebnostjo ostankov. V čebelarskih trgovinah lahko kupimo ekološko pridelane satnice oziroma pri nakupu zahtevamo analizni izvid voska, svoj vosek pa lahko pred predelavo v satnice oddamo tudi v zahtevnejše čiščenje.

Pridobivanje medu iz starega satja obremenjenega z akaricidi ima velik vpliv na varnost medu, po vsej verjetnosti pa staro satje vpliva tudi na kakovost medu. Med, ki je shranjen v starem satju, vsebuje več nečistoč, njegova barva je temnejša. Staro satje vsebuje manj voska in več proteinov (Bogdanov, 2012).

Tudi ČZS je v letih 2017-2019 v okviru Uredbe o izvajanju programov na področju čebelarstva izvajal aplikativno raziskavo, v kateri je ugotavljala vplive starosti satja na čebelje družine in kakovost medu. Ugotovili smo:

V starem satju je prostornina celic manjša, zato se iz celic polegajo za 13 % manjše čebele, ki imajo manjšo vitalnost, prezimijo zimo v manjšem številu in pridelajo v povprečju za 17 % manj medu.
Družine na mladem satju imajo manjši rojilni nagon.
Med iz starega satja vsebuje več kvasovk, kar kaže na mikrobiološko onesnaženje medu, staro satje lahko vpliva na barvo medu (predvsem akacijevega), na antioksidativno učinkovitost pa v primerjavi z naravnim pašnim virom ne prispeva.
Satje, ki je med uporabo zdravila Checkmite prisotno v panju je obremenjeno s kumafos. Z redno menjavo satja in vnašanja v panj satnic, ki niso obremenjene s kumafosom, lahko v nekaj letih vsebnost ostankov kumafosa v vosku zmanjšamo pod 1 mg/kg, v medu in izkopancu pa pod mejo detekcije.

Čebelarji se moramo vedno zavedati, da je pravočasna zamenjava starega satja z mladim temelj vzreje močnih in zdravih čebeljih družin in pridelava varnega in kakovostnega medu. Nič nam ne bo pomagalo čebelarjenje v sodobnih panjih in tudi ne uporaba drugih sodobnih čebelarskih pripomočkov v našem čebelarstvu, če ne bomo z redno menjavo satja ter z dodajanjem kakovostnih in zdravstveno neoporečnih satnic svojim čebelam zagotovili kar najboljšega osnovnega pripomočka – sata. Najbolj varen in kakovosten je med iz deviških satov, ki med uporabo zdravil za zatiranje varoj v panju ni prisoten!

Pripravila:
Vlado Auguštin, Andreja Kandolf Borovšak
Svetovalca za tehlogijo in varno hrano pri JSSČ

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli