Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Čelar · Nazadnje urejal/a Čelar 03 Mar 2017 18:40; skupaj popravljeno 1 krat

Vir: SiolNET

Navedeni spletni portal je objavil kratko novico, da so slovenski profesionalni čebelarji zelo tiho in daleč vstran od oči in ušes slovenske splošne, strokovne in predvsem čebelarske javnosti ustanovili svoje strokovno združenje.

Profesionalni čebelarji ustanovili strokovno združenje
Profesionalni čebelarji so ustanovili Strokovno združenje profesionalnih čebelarjev. Želijo si predvsem biti slišani in s strokovnimi argumenti sodelovati pri sprejemanju zakonskih okvirov čebelarjenja, pridobivati nova znanja in oblikovati skupne projekte trženja svojih produktov, tudi na tujih trgih. Za predsednika združenja so izvolili Borisa Seražina.

Osrednja slovenska čebelarska organizacija Čebelarska zveza Slovenije ( ČZS ) je s tem dejanjem profesionalnih čebelarjev dobila krepko zaušnico in nezaupnico. Profesionalni čebelarji so tako s tem dejanjem slovenski strokovni, čebelarski in splošni javnosti sporočili, da v okvirih svoje čebelarske organizacije ( ČZS ) ne morejo več zadovoljevati svojih interesov in potreb ter dosegati svojih ciljev.

Že več let trdim, da je ČZS izgubila kompas in se s svojimi aktivnostmi povsem oddaljila od interesa in potreb slovenskih čebelarjev. In to ne le profesionalnih, temveč predvsem tudi od malih ljubiteljskih čebelarjev. Profesionalni čebelarji imajo očitno tega dovolj in so stopili prvi korak v novo smer na kateri želijo doseči zadovoljitev svojih ciljev in interesov. Na tem dejanju jim lahko le čestitamo, čeprav to po drugi strani pomeni nujen interesni spopad s potrebami ter pričakovanji ogromne množice malih slovenskih ljubiteljskih čebelarjev. Če bo to združenje profesionalnih čebelarjev zaživelo in postalo aktivno, bo nujno trčilo ob interese malih ljubiteljskih čebelarjev, ki sedaj ostajajo brez organizacije, ki bi zastopala njihove interese. Na ČZS seveda ne morejo računati, ker so že doslej bili le njena članarino plačevalska baza in popolnoma nič drugega.

Ta ukrep profesionalnih čebelarjev, za katerega jim lahko le čestitamo, da so ta korak po dolgem času sploh zmogli, pa bi moral še kako strezniti male ljubiteljske čebelarje in čas bi bil, da se tudi sami začnejo prtimerno organizirati po teritorialnem načelu. Ker v nasprotnem bodo v hudi čebelarski vojni, ki bi lahko sledila, povsem poraženi in s tem bo poraženo tudi takšno slovensko čebelarstvo kot ga že stoletja poznamo. Na vrsti so torej mali ljubiteljski čebelarji, da sledijo vzgledu profesionalnih in za zaščito svojih interesov začnejo resno razmišljati o tesnem povezovanju ter primernih organizacijskih oblikah. Na državo in ČZS se ne kaže več zanašati, ker ti dve bosta sledili denarju in profitu, obojega pa pri malih slovenskih čebelarjih nikoli ni bilo in tudi ne bo.

Več o združenju profesionalnih slovenskih čebelarjev si lahko preberete na njihovi spletni strani: http://www.proficebelar.si/

Čelar · Objavljeno: 10 Jan 2017 07:36 Naslov sporočila:

Pripravilo Strokovno združenje profesionalnih čebelarjev Republike Slovenije
Ptuj, 08.01.2017

Zakaj iz leta v leto izgubljamo čebele? 2

Zakaj iz leta v leto izgubljamo čebele?
(in zakaj ni nikoli nič bolje - ne glede na to koliko denarja MKGP nameni v reševanje te problematike)

Ocena stanja: primer procesa izgube čebel na posameznem območju
Vse skupaj se prične nekje pozimi (ali celo prejšnje leto, v začetku novembra). Takrat izvajamo »zimsko zatiranje« varoj. Če zatiranje ni dovolj uspešno, je v posameznih panjih preveč varoj. Načeloma zadostuje v enem panju v krogu nekaj km le 50 pokritih celic zalege, v katere zdravilo oz. sredstvo proti varoji ne more, da preživi dovolj varoj, le-te pa uničijo prvo družino.

1. V tem primeru takšne družine kot prve propadejo že v začetku julija. Njihova varoja pa se že pred propadom družine preseli v nekaj drugih družin (varoja namreč zazna, da je z družino konec in vzame »pot pod noge« in napade okoliške čebelje družine).

2. Tako je v bližnji okolici kar nekaj družin, ki so obsojene na propad. Pri teh se povišana stopnja napadenosti z varojami zazna v začetku avgusta (najkasneje do 20 avgusta). V tem času strokovnjak brez težav zasledi veliko varoj na polegajočih se mladih čebelah. Te družine so tako obsojene na smrt še pred zimo, ne glede na trenutno moč, saj zaradi od varoj uničene zalege nimajo nikogar, ki bi lahko prezimil. Prve takšne družine začnejo odmirati konec avgusta oziroma v začetku septembra.

3. V tem času se potem pojavi velik problem ropov, čebele so namreč racionalne živali in porabijo vse vire, ki so na voljo in ni boljšega vira kot »čiščenje« medu iz tujega panja v poletnih mesecih, ko je v Sloveniji značilno brezpašno obdobje. Varoje pa v tem trenutku izkoristijo priložnost in se selijo k družinam roparicam. Na ta način »uspešno« nadaljujejo svojo pot v »roparskih« čebelnjakih in »uspešno« uničujejo na prvem mestu najboljše družine, nato pa še vse ostale. Ta pojav je v čebelarstvu splošno znan.

4. Kar čebeljih družin ostane, je deležnih »zimskega« zatiranja. Obenem pa ostanejo cela področja prazna, torej brez čebeljih družin, kar se je zgodilo tudi letos.
Tekom let smo čebelarji razvili »varovalke«, da se to ne bi dogajalo. Pa poglejmo, zakaj ne delujejo.

Vzroki za odmiranje čebel:

Morda je potrebno najprej povedati nekaj osnovnih informacij o razvojnem ciklu varoje. Ko je varoja prvič prišla v naše kraje (leta 1980 - 1981), je bil njen cikel razvoja relativno počasen. Na čebeli se je zadrževala po več tednov, preden je vstopila v celico z zalego. V celici s pokrito zalego se namreč razmnožuje. Torej je med enim in drugim ciklom razmnoževanja preteklo dolgo obdobje. Z množičnim (samo delno učinkovitim) zatiranjem varoj smo uspešno zatirali predvsem tiste varoje, ki so bile dolgo na čebelah. In tako so ostajale v panjih predvsem varoje, ki so zelo hitro odšle ponovno v celice z pokrito zalego - kamor zdravila načeloma ne sežejo. Tako dobivamo iz leta v leto varoje, ki se hitreje razmnožujejo in ugotovitve strokovnjakov o porastu varoj v družinah sploh ne veljajo več. Na to temo bi bilo zanimivo narediti znanstveno raziskavo - in na njeni osnovi določiti pogostost zatiranja varoje.

1. Odmiranje družin poleti

1. Neučinkovito zimsko zatiranje (To je logičen sklep, saj prezimi preveč varoj).
2. Neučinkovito zaznavanje številčnosti varoj v družinah. Testni vložki kot sistem zaznavanja stanja so povsem neučinkoviti. Z njimi merimo mrliče - to pa je približno tako, kot če bi med vojno na nekem območju po številu mrtvih sklepali, koliko vojakov se bori - zato so podatki nepopolni in zavajajoči. Zaradi tega je takšna kontrola stanja v panju povsem neuporabna in premalo strokovna.
3. Neodzivnost čebelarjev in prepočasno ukrepanje ob povečanem številu varoj v družinah. Ko čebelarji pregledujemo in oskrbujemo svoje čebelje družine, večkrat opazimo kakšno varojo v panju, bodisi na čebeli, trotu ali na podnici. Glede na program zatiranja varoj čebelarji »točno« vedo, da bodo družine zdržale do poletnega zatiranja (večina jih običajno zdrži), vendar se ne naredi nič. Rezultat je torej prepozno ukrepanje, ko je v družinah že preveč invalidnih, to je od varoj poškodovanih čebel.
4. Preslaba paša in odsotnost poletnega ali spomladanskega krmljenja družin. Po nasvetih namreč ni priporočljivo oz. je že kar greh krmiti čebele v času paše, saj sladkor lahko konča v medu. Če pa na pomanjkanje hrane, oziroma pašnih virov pogledamo z vidika razvoja čebelje družine, ugotavljamo naslednje :

»Družina, ki je brez hrane, ali pa črpa iz pokritih zalog, zmanjša zaleganje. Če je na primer v panju 500 varoj, jih bo po 21 dnevih okoli 1500, saj je cikel podvajanja števila varoj 13 dni, čebelja zalega pa potrebuje 21 dni za svoj razvoj. Torej se v enem ciklu čebelje zalege izleže približno 30.000 čebel, če pa ni dotoka hrane, se bo izleglo morda samo 10.000 čebel, ki bodo podhranjene in bolj kratkožive, s slabo hemolimfo. V prehranjeni družini bi imeli 30.000 novih čebel, in tudi 1500 invalidnih čebel, torej bi bilo zdravih čebel 28.500. Pri lačni družini pa bi imeli samo 8.500 novih - podhranjenih čebel, ter 1500 invalidnih čebel. In verjetno bi se v takšni družini pojavil izbruh paralize kril. Posledično zaradi majhnega števila čebel pride do padca temperature zalege v centru gnezda, morda še do izbruha poapnele zalege ali pa hude gnilobe čebelje zalege. To se navadno zgodi, ko čebelar reče, da je močna družina v enem mesecu propadla.«
Na ta način vsi skupaj, brez izjeme in ne glede na vestnost posameznega čebelarja in predhodno izvedene ukrepe, izgubimo prve družine. Ugotavljamo namreč, da dokler so posamezni panji drug od drugega oddaljeni manj kot 3 kilometre, celotna populacija na nekem področju deluje kot en sam čebelnjak. Tako so izgube na nekem območju po navadi omejene glede na geografsko ločitev dolin. Izgube so ali enormne ali pa jih ni.

2. Odmiranje čebel v avgustu

1. Nismo zaznali odmiranja v juliju. Trenutno sistem, ki bi zaznal prvo odmiranje in sporočil ostalim čebelarjem, da varoje »prosto letijo« (z reinvazijo) po čebelnjakih, ne obstaja.
2. Julijsko in avgustovsko zatiranje je bilo prepozno in preslabo. Po opažanjih nekaterih čebelarjev, da varoj sploh ni, so vsi čebelarji, ki take podatke poslušajo in upoštevajo, zatirali prepozno in premalo.
3. Problem hranjenja v juliju je še veliko bolj pereč kot v maju in juniju. Na primorskem delu Slovenije velikokrat že v prvih dneh julija preneha mediti in potem ni paše vse do 20. avgusta
včasih celo do 10. septembra. V celotni Sloveniji pa po približno 15. juliju (razen redkih področij, kjer medi hoja) do jesenskih spodbujevalnih paš ne medi nič več. Takrat čebelarji pač stočimo kar je. In veliko čebelarjev »pozabi« dopolniti zalogo. To naredijo zopet po nasvetih raznoraznih »strokovnjakov« v strahu za kakovost pridelka prepočasi in v premajhnem obsegu.

[b]Problem pomanjkanja cvetnega prahu v poletju.[/b]

3. Odmiranje čebel v jesenskih mesecih

1. V sredini avgusta, ko se pričnejo polegati zimske čebele, ne opazimo, da je večina čebel poškodovanih. V takem primeru seveda ni čebel, ki bi lahko prezimile. Če tega ne opazimo, ni pomembno kako močna je družina - v novembru je namreč ne bo več;
2. V avgustu prepozno krmljenje v preveč majhnem obsegu;
3. Pomanjkanje cvetnega prahu;
4. Čebelarji ne zaznajo reinvazije varoje (okužbe iz sosednjih čebelnjakov), če pa jo zaznajo, ne ukrepajo ali ukrepajo prepozno;
5. Premočna jesenska paša ob preveč poškodovanih čebelah;
6. Odsotnost zdravljenja čebel v jeseni;
7. Druge bolezni - virusi, huda gniloba, ipd.;
8. Nepotrebni pregledi čebel in s tem povezano ropanje.

4. Vzroki za odmiranje čebel pozimi

1. Načeloma zaradi varoze pozimi čebele po novembru ne odmirajo več;
2. V zimskih mesecih izvajamo program zatiranja varoze, dostikrat:
a. S slabo učinkovitimi sredstvi;
b. Po navodilih »strokovnjakov« prekmalu, ko je v panju še zalega;
c. Z določenimi sredstvi premalo pogosto.
3. Posledica tega je prezimitev preveč varoj in tako se krog naslednje leto ponovi.

4. Zimske izgube so potem posledica naslednjih dejavnikov:
a. Zimski ropi - posledica toplih zim, kar je vedno bolj pogosto;
b. Nosema - odkar imamo nosemo cerana, je to razlog za izgube, ki na prvi pogled sploh ni viden, vendar je krivec za naslednje:
i. Zimske izgube čebeljih družin;
ii. Nizke donose v naslednjem letu: zaradi slabih družin se pojavljajo nizki donosi preko celega leta - dostikrat zadostujejo samo za preživetje družine (do zime).

Predlogi, kaj bi bilo potrebno spremeniti

1. Zagotoviti je potrebno ustrezno izobraževanje čebelarjev Ugotavljamo, da izobraževanja, ne glede na to koliko denarja je vanje vloženega, sedaj ne dosegajo ciljev. Cilj in rezultat izobraževanj je po našem prepričanju čebelar, ki ustrezno zazna probleme v čebelnjaku in ustrezno odreagira.

Pri pomanjkanju znanja so najbolj ranljiva in kritična skupina čebelarji, ki so ravnokar začeli čebelariti in na neformalen način še niso pridobili dovolj relevantnih podatkov, da bi se sploh zavedali težav, kaj šele, da bi imeli na razpolago dovolj relevantnih rešitev.

Drugi del problema so čebelarji, »ki mislijo, da že vse znajo« in imajo od 5 do 20 panjev. Ti so pridobili že nekaj znanja - ampak zaradi tega, ker to znanje ni relevantno, še vedno izgubljajo čebele nekako v tempu vsaki dve leti enkrat.

Tretji problem so čebelarji, ki so nekako šli na poklicno pot. Imajo več kot 20 panjev in sploh nimajo nobenega načina za pridobitev ustreznih znanj. Za ta sklop čebelarjev Svetovalna služba ni usposobljena in jim prav nič ni sposobna pomagat. Učenje teh čebelarjev poteka po načelu »plačam napake in grem dalje«. Izredno drag način in s stališča plačevanja davkov in prispevkov za Slovenijo neprimeren.

Četrti problem so »eko in bio« čebelarji. Ugotavljamo, da je tovrstno čebelarjenje izredno zahtevno. Prav vsi čebelarji z malo več panji si ne upamo privoščiti čebelarjenja na tak način (pa zase mislimo, da veliko vemo), ker se zavedamo, da vsaka, tudi najmanjša, napaka povzroči takojšen propad čebelarstva. In to se takšnim čebelarjem prepogosto dogaja. Vsak propad čebelarstva pa, kot smo že prej napisali, pomeni hkrati propad celega okoliša tega čebelarstva. V tej skupini so poseben problem začetniki, ki idealistično mislijo, da že od začetka lahko tako čebelarijo in so še povsem brez znanja! Velikokrat tako brez ustrezne oskrbe čebele prepustijo njihovi usodi.

2. Vzpostaviti ustrezen sistem zaznavanja in obveščanja čebelarjev o stanju v okoliških čebelarstvih

Ugotavljamo, da v okoliših, kjer obstaja čebelar, ki ustrezno zazna probleme in okoliške čebelarje pravočasno opozori na težave, ti čebelarji izgubljajo čebele v znosnem, t.j. manjšem obsegu, in relativno neboleče čebelarijo že ves čas odkar imamo varojo. Takšen sistem, razširjen na celotno Slovenijo, bi bil koristen in učinkovit.

3. Zagotoviti zadostno prehrano čebel

Sedanji sistem na tem področju je po naši oceni katastrofalen. Po eni strani Svetovalna služba nenehno opozarja, da čebel v sezoni ne smemo krmiti, po drugi strani pa predlaga pašni red, ki je uzakonil »divji zahod«.

Predlogi so torej naslednji:
1. Takoj menjati predavanja o sladkorju in medu v smislu, da je sladkor nujno zlo in ga je nujno potrebno dodati, kadar v naravi ni paše. Pri strokovno pravilno opravljenem posegu nevarnosti prehoda sladkorja v med ni.

2. Nujno bi bilo potrebno spremeniti pašni red. Načeloma se zavzemamo, da bi to urejal nekdo izven vrst čebelarjev. Ugotavljamo namreč, da niti prevozniki - torej večji čebelarji, niti manjši nismo primerni za urejanje obremenitve pasišč. Obremenitev pasišč mora biti namreč določena glede na izdatnost medenja oz. glede na kataster čebelje paše, ki je že izdelan. Nato pa je nujno določiti obremenitev področja neodvisno od interesov posameznih čebelarjev. Za pravila se je potrebno dogovoriti na načelni ravni ter nato izvajanje prepustiti upravnikom izven čebelarskih vrst.

3. Stari sistem smo preučili in zato predlagamo nov, strokovno korekten sistem, opisan v nadaljevanju.

Predlog ureditve razmer na področju izkoriščanja čebeljih paš
Osnovna prehrana čebel izvira iz virov v naravi, kar imenujemo čebelja paša. Izdatnost čebelje paše je odvisna od medečih rastlin in proizvajalcev mane. Vsekakor je omejena po izdatnosti. Večina pomembnih pašnih virov je opredeljena po količini v aplikaciji GERK na spletni strani MKGP.
Glede na to, da so uporabniki čebelje paše čebele, ter da so ti viri omejeni, izhaja iz tega dejstva jasen sklep, ki je, da tudi poselitev s čebelami ni neomejena glede na število čebeljih družin. Zaradi nujnih potreb čebeljih družin po hrani (koriščenju čebelje paše) in dejstvu, da se čebelje družine zelo močno in negativno odzivajo na pomanjkanje hrane, lahko sklenemo, da mora biti stacionarno naseljenim čebeljim družinam zagotovljeno koriščenje vsaj dveh čebeljih paš v sezoni. Preobremenitev pašnih virov se pojavi, ko je čebeljih družin na nekem področju več in so njihove potrebe po prehrani večje, kot to prenese njihov pašni okoliš. Posledice se kažejo v padcu odpornosti čebeljih družin, nižji toleranci na parazitiranost z varojo, ter višji pojavnosti izbruhov hude gnilobe čebelje zalege ter drugih bolezni. Premajhne razdalje med čebelnjaki povečajo tudi verjetnost reinvazije varoje iz drugih čebelnjakov s propadajočimi čebeljimi družinami.

Zato predlagamo naslednje:

1. Da je čebeljim družinam, naseljenimi v stacionarnih čebelnjakih, na določenem območju omogočeno polno koriščenje vsaj dveh virov medenja. Primer: Če za neko območje velikosti kvadratnega kilometra v aplikaciji GERK razberemo, da območje omogoča pašo za 50 0 panjev na kostanjevi paši, druga najmočnejša paša pa je javorjeva, ki za to območje omogoča pašo za največ 120 panjev, to pomeni, da je na tem območju lahko stalno naseljenih največ 120 čebeljih družin. Tako je tem družinam omogočeno koriščenje najmanj dveh močnih paš, torej kostanjeve in javorjeve. Seveda se pojavi vprašanje, zakaj potem ne izkoristimo paše na najmočnejši paši, torej kostanju.

Zato predlagamo naslednje:

2. Razliko v izdatnosti najmočnejše paše in druge najmočnejše paše lahko izkoristijo čebelarji prevozniki, ki čebele pripeljejo na pašo na začetku le-te in odpeljejo TAKOJ, ko se paša konča. S tem smo dosegli, da so pašni viri v polnosti dostopni za stacionarno postavljene čebele za najmanj dve močni paši, prevozne čebele pa koristijo samo razliko v izdatnosti, ki je na voljo, ker je stacionarne čebele ne bi mogle izkoristiti v polnosti.

3. V primeru, da na nekem področju nihče ne koristi čebelje paše, in je teh paš več, lahko prevozniki s svojimi čebelami koristijo te paše, vsekakor pa na določeno pašo ne smejo preobremeniti pašnih zmogljivosti za tisto pašo, na kateri imajo trenutno čebele. V naravi so prisotni tudi drugi uporabniki nektarja in mane, zato bi taka preobremenitev pomenila udarec za ekosistem.

4. Če je na nekem območju pašnih virov več in čebel ni toliko, da bi izkoriščale določeno pašo, lahko prevoznik s svojimi čebelami prosto uporabi to pašo do določenih pašnih zmogljivosti, določenih v aplikaciji GERK. Primer: Na nekem področju je kostanjeva paša izdatna za 500 panjev, javorjeva za 120, češnjeva za 60 in smrekova za 10 panjev. Panjev na področju je samo 20. Torej lahko prevoznik s svojimi čebelami izkoristi pašo na češnji z največ 40 panji, javorjevo s 100 panji, kostanjevo pa š 480 panji. Pri vprašanju, koliko čebeljih družin se lahko pripelje na določeno območje, je potrebno upoštevati še različne vplive, recimo vremenske vplive na samo izdatnost medenja o čemer poroča in obvešča služba za opazovanje in napovedovanje medenja

Zato je potrebno naslednje:

5. Upoštevati v danem trenutku veljavni pravilnik za koriščenje čebeljih paš, ki tudi določa možen odklon dovoljenega števila čebeljih družina od tistega, določenega v GERK aplikaciji. Po trenutno veljavnem pravilniku je odstopanje +/- 30% .
6. Za upravljanje s čebeljo pašo so na terenu pristojna lokalna čebelarska društva. Čebelarji niso obvezani v članstvo v čebelarskih društvih, ki so pristojna za razporejanje na pašah, zato mnogokrat prihaja do konflikta interesov. Zato predlagamo, da s čebeljo pašo, upravlja neodvisna inštitucija. To so lahko lokalne skupnosti (občine), kmetijski svetovalci ali nekdo z dostopom do urejanja GERK aplikacije.
7. Predlagamo prilagoditev aplikacije GERK, iz katere bo za upravitelja pašnega reda razvidno število čebeljih družin na nekem področju v danem trenutku. Potrebna je tudi možnost, da vsak čebelar KADARKOLI vpiše trenutno število svojih čebeljih družin za določen čebelnjak ali pa prevozno enoto. To je nujno, da ne pride do preobremenitve pasišča. Možnost, da bi vsak čebelar tudi prijavil nov čebelnjak ali stojišče v GERKU, bi bila dobrodošla. Vsekakor bi lahko že računalniški program zavrnil nepravilen vnos podatkov ali pa celo zavrnil registracijo čebelnjaka ali stojišča zaradi prevelikega števila čebeljih družin na področju ali neupoštevanja določenih razdalj med čebelnjaki in stojišči, določenih v skladu s pravilnikom.
8. V aplikaciji GERK je nujno potrebno vzpostaviti določanje lokacije samo na osnovi koordinatnega sistema. Trenutni sistem na osnovi katastrskih številk namreč postavi mikrolokacijo čebelnjaka na stičišče dveh parcel. Kar je za male parcele morda uporabno - vendar povsem neuporabno za parcele, ki merijo več kvadratnih kilometrov.

9. Sistem označevanja čebelnjakov je nujno spremeniti v smer sledljivosti. Trenutno sistem namreč ne zagotavlja sledljivosti na dolgi rok. Če namreč čebelnjak prestaviš na sosednjo parcelo moraš čebelnjak »odjaviti«, zato da lahko prijaviš nov čebelnjak. Kar načeloma omogoča zlorabe in za nadzornike lahko pomeni nerešljiv problem. Poleg tega povzroča čebelarjem dodatne stroške. Mi smatramo, da je registracija čebelnjakov (panjev) problem ene organizacije (SIR), problem lokacije teh čebelnjakov pa druge organizacije (veterine). Razumljivo je, da med tema dvema bazama podatkov obstajajo povezave, ki pa jih je potrebno še določiti. Načeloma je že zaradi hude gnilobe nedopustno, da veterinarji ne vedo (v vsakem trenutku), kje so čebelnjaki. Zato predlagamo, da se sistem nadgradi tako da bo čebelnjak ob nastanku dobil svojo številko - ki mu bo ostala do ukinitve. Hkrati pa bi moralo biti v bazah možno kadarkoli spreminjati lokacijo tega istega čebelnjaka (kar sedaj ni mogoče). To bo omogočilo tudi izdajo dokumenta »premik čebel« z ustreznimi številkami čebelnjaka na njem - in s tem možnost kontrole premikov tudi poverjenikom pasišč, ki te možnosti sedaj nimajo.

10. Zaradi možnosti reinvazije varoje, možnosti ropov, ipd., predlagamo, da Pravilnik o pašnih redih velja tudi za stacionarno postavljene čebelnjake. Vsekakor so marsikje čebelnjaki preblizu, posledica so neobvladovanje izbruhov hude gnilobe, reinvazija varoj in ropi. Ker pa je nemogoče izvršiti preselitve čebelnjakov na priporočene razdalje, to pravilo ne bi veljalo za obstoječe čebelnjake, bi pa veljalo za vse prošnje za registracije novih čebelnjakov. Iz tega izhaja tudi vprašanje pravic bodočih čebelarjev, ki bi radi čebelarili na zemljišču, ki bi ga imeli s čebelnjakom v posesti. Zakon o reji živali namreč določa, da mora biti omogočena neovirana reja živali na lastnem ali pa najetem zemljišču.

Ali to velja za čebelarjenje?
Pravno ta zakon ne vzdrži kar se tiče gojenja čebel. Živali na zemljišču, ki ga ima lastnik v uporabi, se hranijo z viri hrane na tem zemljišču. Čebele se pa ne hranijo na lastnikovem zemljišču, pač pa koristijo čebeljo pašo. Zakon o gozdovih namreč vsebuje določbe, kar se tiče čebelarjenja. Po zakonu o gozdovih lastnik gozda nima pravice braniti koriščenja čebelje paše. To v bistvu pomeni tudi postavitev premičnih čebelnjakov ter prevoznih enot na teh zemljiščih.

Ker pa izdatnost čebelje paše ni neomejena, je na mestu predlog da posameznik nima pravice postaviti čebelnjaka, kjer je čebelja paša že polno izkoriščena, čebelarjem se tudi onemogoča povečevanje števila čebeljih družin preko pašnih zmogljivosti.

Posebej je potrebno poudariti, da za prezimovanje čebel v prevoznih enotah, ti predlogi ne veljajo, saj v zimskem obdobju ni paš, zato je na mestu predlog, da se upošteva navedena najmanjša razdalja med prezimovališčem ter najbližjim čebelnjakom, navedena v trenutnem Pravilniku o pašnih redih.
Predlagani predlogi bi dolgoročno prinesli enakomerno in naravnim virom prilagojeno čebelarjenje, z lažjim obvladovanjem čebeljih bolezni, lažjo oskrbo čebeljih družin ter višjo pridelavo medu.

4. Zagotoviti zadostno količino cenovno dostopnih zdravil proti varoji Ugotavljamo, da veliko manjših čebelarjev neuspešno zatira varoje. Med njimi jih je mnogo, ki tega opravila sploh ne obvladajo, drugim je strošek zdravil previsok. Načeloma pa tako izgubljene družine na koncu povzročijo veliko gospodarsko škodo okoliškim čebelarjem. Zato se zavzemamo za subvencioniranje zdravil za zatiranje varoj.
Vzporedno z varozo pa se pojavlja tudi problem drugih čebeljih bolezni. Zato se zavzemamo za uvedbo preventivnega delovanja NVI. Načeloma bi bilo zelo pametno, če bi veterinarji pregledali prav vsa čebelarstva v roku petih let (vsako leto eno petino čebelarstev - sistematično v izbranem območju prav vsa - po vrsti). Pri tem bi nadzorovali poleg že uveljavljenih dejavnosti tudi splošno stanje družin, stanje satja, stanje panjev .... Posebno pozornost naj bi namenili predvsem čebelarjem, ki sploh niso prijavili svojega čebelarstva in imajo manjše število panjev. Po naših izkušnjah so namreč ravno čebele teh čebelarjev vir okužb v svojem okolju.

5. Urediti problem pojavljanja hude gnilobe čebelje zalege

Glede na to, da se ob izgubi čebel zaradi varoze vse bolj pojavlja tudi problem hude gnilobe, bi morda bil čas, da se uredi tudi ta problem.
Profesionalni čebelarji se zavedamo, da je hudo gnilobo potrebno zatirati. Vsekakor ni sprejemljivo, da bi nam čebele uničevala tudi ta bolezen. Toda hkrati ugotavljamo, da nam veliko več škode povzročajo zapore prevozov zaradi dolgotrajne sanacije hude gnilobe na območju, kjer se pojavi. Sama vrednost uničenih družin zaradi te bolezni je namreč zanemarljiva. Veliko večjo škodo nam povzroči prepoved premikov čebel in s tem izguba pašnih virov za določeni čebelnjak. Glede na situacijo pri varoji to povzroči velike izgube na področju, kjer se pojavi huda gniloba.
Tako je naš predlog v zvezi tega problema sledeč.

Predlagali bi več možnih rešitev:

1. Kužni krogi ostanejo, toda preprečimo nepotrebno izgubo prihodka.
zapuščanje kužnega kroga bi moralo biti možno takoj ali čim prej ali po koncu paše, po končanem kliničnem pregledu, ki je negativen za dotično prevozno enoto.
Prihod v kužni krog je dovoljeno tvegano dejanje zaradi velike možnosti okužbe oziroma dviganja števila spor v panju.
Če čebelar pripelje v kužni krog, za izhod njegovih čebel iz kužnega kroga veljajo pravila kot v prvi alineji (pregled družin (NVI) in negativni izvid).

2. Vse ostane tako kot sedaj, zagotovi pa se ustrezna finančna odškodnina za čebelarje in čebelnjake, ki trpijo nepotreben izpad paše in s tem dohodka.

Torej za čebelarje pri katerih:
Niso odkrili znakov hude gnilobe;
So na kontrolnem pregledu dobili negativni izvid.

Možna načina za ugotavljanje povzročene škode sta:
Ocenjena ugotovitev izpada možnega dohodka za izgubljene pridelke;
Ocenjeni stroški oskrbe čebel - do naslednje pašne sezone. Čebelarji smo namreč odvisni od največ treh paš letno, ki morajo dati dovolj pridelka za prezimitev čebel. Če jih ne moremo koristiti, potrebujemo dovolj sredstev za prezimitev. Tisti med nami, ki živimo od čebelarstva (kot profesionalna in polprofesionalna dejavnost), pa seveda potrebujemo tudi dovolj sredstev za preživljanje naših družin.

3. Izvedba zatiranja hude gnilobe se operativno uredi tako, da noben kužni krog ne obstaja več kot 30 dni. Pri tem bi po našem mnenju morali intenzivno vključiti:
a. NVI;
b. Inšpekcijske službe;
c. Čebelarje ;
d. Morda še policijo, če bi se čebelarji upirali izvedbi ukrepov.
Načeloma pa od odkritja hude gnilobe do sanacije žarišča ne bi smelo preteči več kot 3 dni.
Ukrepe iz te točke omogoča že sedanji sistem zatiranja hude gnilobe. Po našem prepričanju se samo izvaja premalo odločno (hitro). Če lahko pri pojavu ptičje gripe saniramo žarišče v nekaj urah - potem bi morda lahko sanirali čebelarstva v 14 dneh? Huda gniloba namreč spada v isti red bolezni kot ptičja gripa. V poletno-jesenskem času pa se tudi raznaša tako hitro - zadoščata dva dneva brez paše (v tem času pa vlada 3-mesečno brezpašno obdobje!) in čebele najdejo vse panje, ki so obsojeni na propad - »očistijo« (izropajo) jih v naslednjih treh dneh.

Profesionalnim čebelarjem bi najbolj ustrezala kombinacija ukrepov iz 3. in 4. točke. Ti so, da je obvezna sanacija hude gnilobe v 15 dneh, če pa le-ta ni izvedena, dobijo vsi prizadeti čebelarji primerno odškodnino. Vsekakor pa sedanje stanje ko kužni krogi ostajajo po 3 leta in več ni sprejemljivo.

********
Le berite mali ljubiteljski čebelarji. Zraven kopice koristnih predlogov in zahtev naših cenjenih profesionalnih čebelarskih kolegov s katerimi se ne le lahko, temveč celo moramo strinjati, so gospodje uvrstili tudi kar celotno bero čisto cehovsko ter profitno egoističnih zank, ki so v škodo malih stacionarnih in ljubiteljskih čebelarjev. Gospodje profesionalci torej počnejo točno to česar sem se bal in očitno na čisto svoj specifičen način pričenjajo neko novo slovensko čebelarsko vojno. Torej nas vse skupaj čaka še prav zanimiva in vznemirljiva čebelarska bodočnost. Že zaradi navedenega predlagam malim ljubiteljskim čebelarjem, da res dobro preberejo predstavljeni material naših profesionalnih in večjih ter velikih čebelarjev in poiščejo svoje mesto, vlogo ter tudi posledice za svoja čebelarstva v primeru, da bi se večina tega kar se predlaga tudi v praksi na terenu realizirala. Tako bomo pristali na samem začetku te slovenske čebelarske zgodbe in ugotovili, da smo oboji, mali in veliki, ljubiteljski in profesionalni čebelarji obsojeni na ta omejen slovenski geografski prostor, tradicijo, vsak dan slabše pašne razmere, ki se bodo generalno le še poslabševale in da bi se zgodil pravi slovenski čebelarski samomor, če bo želela ena skupina kaj začasno pridobiti na račun druge. Rešitev je le v sodelovanju in medsebojnem spoštovanju obeh interesnih skupin in iskanju skupnih rešitev ter kompromisov. Vse drugo bi vodilo v katastrofo.

Čelar · Objavljeno: 04 Feb 2017 09:52 Naslov sporočila:

Udeležili smo se delovnega sestanka pred »Svetom za čebelarstvo«, ki je bil na ČZS pod vodstvom dr. Kozmusa. O sestanku imamo vse prej kot dobre občutke. Nekako imamo občutek, da bi naš dokument najraje ignorirali. Govorili smo o marsičem, še največ o našem dokumentu in načeloma nihče ni imel nič proti. Dokler nismo dobili zapisnika sestanka, kjer je bilo vse o čemer smo govorili ignorirano. Po drugi strani pa je opazen premik dela na ČZS v smer, ki jo nakazuje naš dokument. Boli nas, da nam na ČZS ne priznajo znanja, ki je bilo vloženo v ta dokument.

Ob neuspehu smo potem pripravili:

Akcijski plan kot ga predlaga strokovno združenje profesionalnih čebelarjev na osnovi ugotovitev iz dokumenta »zakaj izgubljamo čebele«

1. Preučiti vsebine predavanj s področja čebelarstva
(Svetovalna služba, Profesionalni čebelarji, Čebelarski mojstri, KIS, NVI....?) Rok – do septembra 2017

2. Pridobiti potrebna znanja in jih posredovati čebelarskim svetovalcem (preglednikom .....?) za uspešno delovanje na področju svetovanja in napovedovanja stanja čebelarstva v naslednjem mesecu (svetovalna služba, Profesionalni čebelarji, Čebelarski mojstri, ČZS...)
Rok do začetka junija 2017

3. Urediti sledljivost označevanja čebelnjakov in stojišč v aplikaciji gerk
Izvede MKGP Rok april 2017

4. Ponovno proučiti Pašni pravilnik in ga v sodelovanju svetovalne službe, združenja profesionalnih čebelarjev, čebelarskih mojstrov, ČZS .... prilagoditi v smer predloga združenja Profesionalnih čebelarjev
Izvede MKGP rok januar 2018

5. Z subvencioniranimi zdravili za zatiranje varoje zagotovimo zatiranje pri vseh čebelarjih v Sloveniji (mkgp preuči možnosti)

6. Izdelamo nov pravilnik o Varoji.

7. Preuči se možnosti za hitro zatiranje HG in revidira sedanji pravilnik.
MKGP Rok april 2017

******
Saj se s tem kar so si kot nalogo zadali naši kolegi profesionalni čebelarji v glavnem lahko celo strinjamo. Moti le, da postajajo vse bolj podobni elitam na ČZS in vzroke za svoje nezadovoljstvo glede kooperativnosti s strani predstavnikov ČZS, morajo iskati prav v tej okoliščini. Ne eni in ne drugi posebej veliko ne razmišljajo kaj pa morebiti potrebujejo, upravičeno pričakujejo in želijo mali ljubiteljski čebelarji. Teh, članov in tudi nečlanov ČZS, je v Sloveniji nekaj tisoč in seveda daleč največ. Kakšne vsebine predavanj bi ti želeli očitno ne zanima nikogar. Prav tako jih ne v eni in ne v drugi skupini nihče ne zastopa in jih zaradi tega tudi nihče nikjer ne vključuje.

Kolegi profesionalni ( večji in veliki ) čebelarji bi tokrat radi sedeli sočasno na več sedežih in pri tem bili nikomur za nič odgovorni. Pravno formalno sploh ne obstajajo in bili bi radi odločilen faktor v organih pri kmetijskem ministrstvu in kot člani ČZS mimo statutarno veljavnih procedur seveda tudi v organih osrednje čebelarske organizacije. Tukaj pa legalno izvoljene predstavnike v organe ČZS lahko razumemo, da se ne bodo kar tako dali upravljati od neke pravno neformalne skupine čebelarjev, ki so člani ČZS, pa ne želijo delovati v okviru organizacije in po zapisanih pravilih ter demokratično sprejetih procedurah določenih v internih splošnih aktih.

Gospodje profesionalni čebelarji, ki so ustanovili svoje združenje se bodo morali pravno legalizirati in si pridobiti status pravne osebe in šele takrat bodo lahko postali enakopraven in enakovreden partner tako ČZS kot tudi ministrstvu za kmetijstvo, organom v njegovi sestavi ter drugim državnim in družbenim organizacijam ter institucijam. Kot "skupina neodvisnih ter zainteresiranih državljanov" bodo težko uspevali kar koli pomembnega doseči. Seveda bodo lahko dajali predloge, pisali po raznih spletnih straneh in forumih, se jezili, ker se jih ne bo jemalo preveč resno ali se jih bo sčasoma celo ignoriralo. Prav nobene pravne potrebe ali zaveze uradni in izvoljeni organi ČZS in kmetijskega ministrstva, NVI in KIS nimajo, da bi jih vabili na sestanke, o njihovih zahtevah ali pobudah razpravljali in odločali. Odvisno le od njihove dobre volje in profesionalne odgovornosti ter morebitnih trenutnih potreb.

Malo pa moti tudi, da avtorji tega Akcijskega plana, kot realizatorje zavez navajajo le sami sebe ( člani združenja in čebelarski mojstri ) in pri tem kot izvršitelja zadanih nalog kmetijsko ministrstvo. Zelo ambiciozno zastavljeno. To je že treba napisati. Za zaključek lahko le še dodamo, da so člani Združenja stopili v čevlje elit ČZS in sedaj si stopajo po prstih ter se žuljajo in stiskajo in se eni in drugi trudijo kako onemogočiti in izriniti drugega.

Čelar · Objavljeno: 01 Mar 2017 14:41 Naslov sporočila:

Vir: DNEVNIK

Tatjana Pihlar
1. marec 2017

Profesionalni čebelarji so po lanski medeni aferi odšli na svoje

Po lanski aferi z medom je nastalo združenje profesionalnih čebelarjev. “Čebelarska zveza Slovenije bolj ali manj generira afere in s svojim delom ne zastopa čebelarjev, posebej ne večjih,” nam je odcepitev utemeljil predsednik združenja Boris Seražin.

Večina največjih čebelarjev je imela dovolj čebelarske zveze. Ustanovila je svoje združenje, v njem je 57 čebelarjev s 15.700 čebeljimi družinami.

Pred dobrim letom je zaradi nedovoljene proizvodnje in prodaje pripravkov za zatiranje čebeljega zajedavca varoja izbruhnila afera z medom. Poročali smo, da je sodišče proizvajalca teh pripravkov Marka Debevca oglobilo s 120.000 evri. Ena od posledic medene afere je tudi nedavna ustanovitev strokovnega združenja profesionalnih čebelarjev, ki ima trenutno 57 članov, ti pa približno desetino vseh čebeljih družin v državi.

Afera z medom pripomogla k združitvi profesionalcev

»Čebelarska zveza Slovenije bolj ali manj generira afere in s svojim delom ne zastopa čebelarjev, posebej ne večjih, mislim pa, da tudi majhnih ne. Ugotovili smo, da je bolje, če sami neposredno povemo, kaj mislimo in kaj je prav,« nam je razloge za razvezo profesionalnih čebelarjev s Čebelarsko zvezo Slovenije (ČZS) pojasnil Boris Seražin, predsednik čebelarskega strokovnega združenja, ki si prizadeva, da bi imelo v svetu za čebelarstvo (to je posvetovalni organ kmetijskega ministra Dejana Židana) svojega predstavnika, a jim to še ni uspelo.

Na vprašanje, ali so se profesionalni čebelarji z ustanovitvijo združenja izločili iz ČZS, nam je Seražin, ki je s približno tisoč panji drugi največji čebelar v državi, odvrnil: »Da in ne. Ugotovili smo, da imamo druge interese kot ČZS in da kakšno njeno delo tudi ni strokovno, zato smo mimo nje ustanovili svoje združenje, smo pa vsi ostali člani zveze.« Je bila povod za samostojno pot tudi lanska afera z medom, vprašamo Seražina. »Z delom ČZS nismo bili zadovoljni že veliko let, afera z medom pa je pomagala, da smo se združili.«
Za izgube čebel kriva tudi malomarnost čebelarjev

Ena prvih potez strokovnega združenja profesionalnih čebelarjev je bilo pisno stališče o tem, zakaj v Sloveniji izgubljamo čebele. Seražin pojasnjuje: »To je bil odgovor na akcijo ČZS, ki je spet hotela za izgube čebel okriviti veterinarje Nacionalnega veterinarskega inštituta (NVI). NVI je naredil, kar mora, dal je vsa sredstva za zatiranje čebeljega zajedavca varoja, ki so na voljo na svetu. Čebelarji imamo torej vsa orožja, uporabiti jih pa moramo sami. In tukaj so težave. Pomembno je, kdaj se zdravila uporabijo in kako. Toda nekateri registriranih sredstev ne uporabljajo ali jih ne znajo uporabljati po veterinarskih navodilih. Imamo tudi čebelarje, ki imajo pet panjev, pa ne pridejo na nobeno srečanje ali predavanje. Ni jim mogoče dopovedati, da je zatiranje varoj nujno, da brez tega ni čebelarstva in da s tem, ko ne zatirajo varoj v svojih panjih, delajo škodo tudi drugim čebelarjem.«

Veterinarji NVI, ki sodi pod okrilje Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani, so zato predlagali pripravo pravilnika o čebelji bolezni varoza, na podlagi katerega bodo lahko predpisovali, kdaj in s katerim zdravilom je treba zdraviti na katerem območju. »In vsi, ki tam čebelarijo, bodo morali uporabiti to zdravilo. Če ga ne bodo, bodo predpisane sankcije. Zdaj jih ni. Prepričan sem, da bo ta novost, ki naj bi zaživela do konca tega leta, rešila slovensko čebelarstvo,« pravi dr. Tadej Malovrh, predstojnik NVI.

Večina bo izločila izletnike v Beograd

Znano je, da so slovenski čebelarji množično hodili čez mejo, zlasti v Beograd, po zdravila s črnega trga. Teh izletov ne bo več? »Nekateri bodo to sicer počeli, vendar jih bo večina, ki se bo držala pravil, izločila. To že počno. Tisti, ki živijo od pridelave medu in izdelkov iz njega, so zelo občutljivi, če nekdo, ki je nemaren in nedosleden pri zdravljenju čebel, ogroža tudi njihove čebele, ki so jim vir preživetja. Strokovnjaki našega inštituta so na pobudo Čebelarske zveze Slovenije lani izpeljali 50 delavnic, kako se zdravi z zdravili, ki so registrirana, in nanje so prišli tudi čebelarji, ki so prvič videli, kako se zdravi. Veliko škodo je čebelarjem povzročil tudi Marko Debevec s svojimi zdravilnimi palčkami, za katere je govoril, da so naravne in da lahko z njimi zdravijo, kadar hočejo. Čebelarji so se tega držali, kasneje pa se je izkazalo, da je bilo v Debevčevih palčkah veliko kemičnih substanc in vse so bile prepovedane,« spomni Tadej Malovrh, predstojnik NVI.

Čelar · Objavljeno: 09 Mar 2017 08:23 Naslov sporočila:

STROGO ZAUPNO
Vabimo vas na srečanje Strokovnega združenja profesionalnih čebelarjev ki bo 11.2.2017 ob 10 uri, GOSTIŠČE KRPAN, Cesta na Krko 16, 1290 Grosuplje
Predvidena tema pogovora so matice. Uvodno temo bo pripravil Mitja Nakrst. Po tem pa bi se pogovorili o možnostih povezovanja pri prodaji. Strokovni svet je začel iskati možnosti in načine kako bi povezali interese za skupni nastop na trgu (tam kjer je to možno).
ZA člane je udeležba brezplačna za nečlane je vstopnina 20 € .

Od tu dalje pa strogo zaupno!

S foruma Slovenski čebelarji:

Vprašanje Odisej
Sr Mar 08, 2017 10:43 am
Boris, se da izvedeti kakšno pomembno ugotovitev, spoznanje .... glede teme vašega zadnjega srečanja: Matice ?
Hvala.

Odgovor boriss
Sr Mar 08, 2017 6:09 pm
Ugotovitve so bile iznešene tam - za tiste ki so bili tam.

******
Zanimiva in nevsakdanja praksa delovanja naših profesionalnih in velikih čebelarskih kolegov. Že sam način njihovega konstituiranja je po svoje zanimiv, ker ne želijo delovati v okviru ČZS in tudi ne kot organizacija s statusom pravne osebe zasebnega prava po zakonu o društvih. Bi pa želeli imeti ter koristiti vse ugodnosti in pravice kot, da bi to bili.

Ker so to "neformalno" združenje ustanovili brihtni in razgledani gospodje in mogoče tudi kakšna gospa, se zagotovo zavedajo, da jih bodo okoliščine delovanja pogosto pripeljale na sam rob zakonitosti delovanja. Tokrat se jim je to pripetilo že s pobiranjem "kavcije ali vstopnine" od tistih, ki bi temu dogodku želeli prisostvovati pa niso člani te neformalne skupine. S tem so seveda kršili zakon in kaj lahko se jim dogodi, da jih bo "po zdravju" povprašala inšpekcija finančne uprave. Ta navedek je le kot opozorilo vodstvu združenja, da so v prihodnje bolj previdni, ker zagrožene kazni so precej zasoljene.

Druga napaka, ki so si jo privoščili in s katero seveda ne kršijo nobenega predpisa pa je, da so se zaprli za javnost in svojih ugotovitev ali predlogov s področja vzreje matic ne želijo podeliti z drugimi čebelarji, mnogimi vzrejevalci matic, pristojnimi organi ČZS ter seveda NVI in KIS-a. Ni mogoče zahtevati, da ti strokovna, upravna, čebelarska in splošna javnost priznavajo status reprezentativnega sogovornika, če sam s svojimi aktivnostmi k temu nič ne prispevaš oziroma se celo zapiraš in deluješ kot v "ilegali". Ker, če je bilo govora o maticah, je to zagotovo bila strokovna razprava, ki bi jo bilo modro podeliti z vsemi zainteresiranimi in jih celo povabiti k sodelovanju.

Vse bolj očitno je, da so tudi kolegi v tem združenju povzeli metode delovanja svojih kolegov v organih ČZS. S tem si seveda ne bodo pridobili simpatij preostalega velikega dela slovenske čebelarske javnosti in tudi ne oblastnih in strokovnih institucij, ki jim sicer lahko tudi prisluhnejo in poslušajo, jih pa kot reprezentativne ne upoštevajo, ker jih tudi ne morejo. Ker se v združenju ne želijo institucionalizirati kot pravna oseba ( društvo, zveza ali celo zadruga ) in ne delovati v okviru ČZS, je le od dobre volje institucij in oblasti, odvisno koliko posluha bodo imeli za to neformalno skupino čebelarjev. To pa bi bila velika škoda, ker je v tem združenju v resnici zbranega veliko znanja, izkušenj in čebelarskih modrosti in kar je najpomembnejše, da je bilo združenje ustanovljeno iz nuje po korenitih spremembah na področju slovenskega čebelarstva.

Čelar · Objavljeno: 27 Jul 2017 03:17 Naslov sporočila:

ČZS po novem tudi članica Evropskega združenja profesionalnih čebelarjev
26.07.2017

ČZS je v tem mesecu postala polnopravna članica Evropskega združenja profesionalnih čebelarjev (EPBA).

Včlanitev ČZS v EPBA je na svoji 6. redni seji, ki je potekala 16.03.2017 soglasno podprl Upravni odbor ČZS s sklepom štev. 91.

V združenje so poleg ČZS včlanjene čebelarske organizacije iz Francije, Grčije, Nemčije, Češke, Finske, Avstrije, Irske, Estonije, Poljske, Slovaške, Švice, Švedske, Malte, Madžarske in Cipra.
V združenju se ukvarjajo z reševanjem problemov s področja čebelarstva, ki so prisotni v več državah. Trenutno so najbolj aktivni na področju prepovedi pesticidov.

Več informacij o združenju lahko najdete na njihovi spletni strani: http://www.professional-beekeepers.eu/.

Matej Mandelj, tajnik ČZS

Glede na navedbo s čim se to združenje v zadnjem času najbolj aktivno ukvarja je verjetno včlanitev ČZS mala lepotna napaka. Ker ČZS se s tem kaj veliko sploh ne ukvarja in je posledice nepravilne uporabe FFS ter težave s katerimi se na terenu srečujejo prizadeti čebelarji ne zanimajo ravno veliko. Še posebej, ker je v incestnem razmerju s kmetijsko politiko te države , ministrstvom in nekaterimi organi v njegovi sestavi, kar vse pa nadzorujeta kmetijski in kemijski lobi.

Čelar · Objavljeno: 07 Mar 2018 07:29 Naslov sporočila:

Vir: AGROBIZNIS

Čebelarji, pozor: Zdravilo proti varozi je treba zamenjati najkasneje vsaki dve leti

05.03.2018

To je eden od nasvetov, ki so jih čebelarji med vikendom dobili na 1. Pislakovem dnevu v Ljubljani, posvet je pripravilo Strokovno združenje profesionalnih čebelarjev
avtorPetra Šubic

Največ znanja o čebelah imajo profesionalni čebelarji. Pred dobrim letom so ustanovili Strokovno združenje profesionalnih čebelarjev, ki se bo ukvarjalo s težavami - od čebeljih bolezni in podnebnih sprememb do problematike izkoriščanja pašnih virov. "Čeprav smo združenje največjih čebelarjev, se v resnici vsi, tako mali kot veliki čebelarji, ukvarjajo z istimi težavami. Prav je, da se vsi skupaj pogovarjamo o rešitvah za najbolj aktualne težave, med katere spada tudi zatiranje čebeljih bolezni, sploh največje sovražnice čebel – zajedavca varoje,« pravi predsednik tega združenja Boris Seražin, ki ima 1.150 panjev.

Bolezni, podnebne spremembe in z njimi povezano pomanjkanje čebelje paše so glavni razlogi, da čebelarji zadnja leta iztočijo manj medu kot prej. »Veliko težav, zaradi katerih prihaja tudi do pogina čebeljih družin, bi lahko odpravili, če bi tako svetovalci kot čebelarji imeli več znanja. Širjenje znanja in drugi predlogi, da bi imeli bolj zdrave čebele in več medu, so bili glavni razlogi, da smo pred dobrim letom ustanovili Strokovno združenje profesionalnih čebelarjev,« pravi predsednik tega združenja in čebelar s 1.150 panji Boris Seražin.

Največji čebelarji prenašajo znanje na male

»V naše združenje je včlanjenih 60 profesionalnih čebelarjev. Glavni namen našega združenja je ukvarjanje s težavami čebelarjev, kot so čebelje bolezni, podnebne spremembe in z njimi povezane težave pri izkoriščanju pašnih virov. Čeprav smo združenje največjih čebelarjev, se v resnici vsi, tako mali kot veliki čebelarji, ukvarjajo z istimi težavami. Prav je, da se vsi skupaj pogovarjamo o rešitvah za najbolj aktualne težave, med katere spada tudi zatiranje čebeljih bolezni, sploh največje sovražnice čebel – zajedavca varoje,« pravi Seražin.

V ta namen so med vikendom v Ljubljani organizirali 1. Pislakov dan, poimenovan po Janku Pislaku, ki je bil z 2.500 panji slovenski rekorder. Dobrih 130 čebelarjev je poslušalo nasvete tujih in domačih strokovnjakov o tem, kako lahko uspešno zatrejo hudo gnilobo čebelje zalege in omejijo varozo. Obe bolezni najbolj prizadeneta čebele, zato je nujna pravilna preventiva, ko pa se bolezen pojavi, pa pravilen izbor registriranih zdravil.

Kolobarjenje z zdravili proti varozi

Kot je na 1. Pislakovem dnevu poudaril Joel Gonzales Cabrera, profesor na univerzi v Valenciji, proti zajedavcu varoza uporabljajo tri vrste zdravil z različnimi učinkovinami, ki različno delujejo na zajedavca. »Novost je, da za eno od teh zdravil lahko ugotovijo, ali je varoza nanj odporna. Ker zajedavec hitro postane odporen na zdravila, je treba najkasneje vsaki dve leti zamenjati zdravilo proti varozi. Tega pri nas nismo vedeli, zato je to koristen nasvet,« sklene Boris Seražin.

Tudi Boštjan Noč, predsednik Čebelarske zveze Slovenije, je obiskal 1. Pislakov dan. Strokovno združenje profesionalnih čebelarjev mu je podelilo posebno priznanje za trud , da smo 20. maja, na rojstni dan našega najbolj znanega čebelarja Antona Janše, dobili svetovni dan čebel. Enako priznanje bodo podelili tudi kmetijskemu ministru Dejanu Židanu.

11.200 čebelarjev je registriranih v Sloveniji.
150-200 čebelarjev ima več kot 70 panjev,
velika večina je manjših, ljubiteljskih čebelarjev.
20 pa je resnih profesionalnih čebelarjev, ki imajo več sto panjev, od čebelarstva plačujejo prispevke za socialno varnost in edini prodajajo med z računom.

Čelar · Objavljeno: 09 Mar 2018 05:02 Naslov sporočila:

Vir: AGROBIZNIS

Kako izboljšati zdravje čebel
07.03.2018

Sistem zatiranja bolezni huda gniloba čebelje družine je iz leta 1920. Skrajni čas je, da ga izboljšamo, pravijo profesionalni čebelarji in predlagajo spremembe.

Petra Šubic

Ko so pri nekem čebelarju na Dolenjskem odkrili hudo gnilobo čebelje zalege, je veterinar v polmeru treh kilometrov od okuženih panjev razglasil kužni krog. Trajal je tri leta, ker čebelarji znotraj kužnega kroga niso pravilno izkoreninili bolezni, temveč se je širila. V kužnem krogu je obstal tudi prevozni čebelnjak z zdravimi čebelami, ki ga lastnik prodaja, saj mu tri leta ni prinesel niti evra, le stroške z oskrbo čebel.

Izguba paše zaradi podnebnih sprememb in bolezni čebel so glavni razlogi, da imajo čebelarji zadnja leta manj medu. Zdrave čebele so pomembne, saj so glavni opraševalci, od opraševanja pa je odvisne tri četrtine proizvodnje hrane v Evropi. Kako lahko izboljšamo zdravje čebel, razlagajo v Strokovnem združenju profesionalnih čebelarjev RS.

Največji čebelarji imajo strokovno združenje

Strokovno združenje profesionalnih čebelarjev je pred dobrim letom ustanovilo 60 največjih čebelarjev, da bi širili znanje med vsemi čebelarji, skupaj iskali rešitve za težave in sodelovali pri izboljševanju zakonodaje.
Med člani združenja je tudi 20 resnih profesionalnih čebelarjev, ki imajo več sto panjev, od čebelarstva plačujejo prispevke za socialno varnost in edini prodajajo med z računom.

Vseh registriranih čebelarjev je 11.200. Prevladujejo ljubiteljski čebelarji z nekaj panji, od 150 do 200 čebelarjev pa ima več kot 70 panjev.

Največ stroškov zaradi hude gnilobe čebelje zalege

»Za profesionalne čebelarje z več sto panji je nevarnost okužbe čebel z zajedavcem varojo velika težava. Vendar imamo večje stroške s hudo gnilobo čebeljih družin. Lahko imamo zdrave čebele, a če se znajdemo v tako imenovanem kužnem krogu, ki je določen s polmerom treh kilometrov od okužene čebelje družine, pademo v zaporo. To pomeni, da zdravih panjev ne smemo premakniti drugam na pašo, dokler veterinarski inšpektor ne odpravi kužnega kroga, kar lahko traja. Na Dolenjskem je kužni krog trajal kar tri leta,« pravi Boris Seražin, predsednik omenjenega združenja in čebelar s 1.150 panji.
*** ne ga biksat gospodje. Ne prevažate le vi veliki profesionalci, temveč ob vas se po deželi podi še dvakrat več malih čebelarjev, ki z nekaj panji ponoči tekajo od stojišča do stojišča in teh "mini prevoznikov" prav nihče ne nadzira niti nihče ne ve kdo vse so in predvsem kje so s svojimi malimi prikolicami in kontejnerčki. Pridejo, se dobro skrijejo in odidejo. Kaj razen čebel v okolje pripeljejo in kaj vse od tam potem tudi odpeljejo pa nihče ne ve. Le naslednja leta je tam okrog njihovih stacionarnih stojišč ćebel vse kužno.

Čebele ob pašo, čebelar ob med in prihodek

Pogoj za odpravo kužnega kroga je, da čebelar, pri katerem se je huda gniloba pojavila, bolezen uspešno zatre, da veterinar ob pregledu vseh panjev v kužnem krogu nikjer ne ugotovi znakov te bolezni. Zaradi preobremenjenosti veterinarjev in slabega sodelovanja čebelarjev lahko kužni krog traja tudi pol leta ali celo več let, kot je bilo na Dolenjskem.
Zdrave čebele, ujete v kužni krog, lahko ogrozijo preživetje čebelarjev s prevoznimi čebelnjaki. Odvisni so od koriščenja treh paš na leto in če eno izgubijo, se ekonomika njihovega čebelarstva zelo poslabša. Čebele izgubijo pašo, čebelar pa del prihodka, ker ni medu. »To nam uničuje eksistenco,« pravi Seražin.
*** ta bolezen dobiti neka davkoplačevalska sredstva le iz naslova "imeti čebele" se je sedaj očitno iz malih razširila tudi na velike profesionalne čebelarje. Davkoplačevalci naj bi tako plačevali nestrokovnost, lenobo, neposlovnost, neodgovornost malih in profesionalnih čebelarjev, slabo vreme, poslabšanje pašnih razmer in vedno bolj se uveljavlja načelo, če sem slabo posloval naj to pokrije država iz davkoplačevalskih sredstev državnega proračuna. Ohladite vroče glave cenjeni gospodje čebelarji, mali in veliki!

Več znanja za čebelarje, svetovalce in veterinarje

Zato so profesionalni čebelarji že januarja lani predlagali spremembe pri zatiranju te bolezni. »Sistem zatiranja hude gnilobe je enak od leta 1920 in je zadnji čas za spremembe. Pogrešamo boljše izobraževanje čebelarjev, zlasti začetnikov, da v panjih ne bodo imeli te bolezni. Več znanja potrebujemo vsi čebelarji, svetovalci in veterinarji, zato bi morali celovito prenoviti sistem izobraževanja,« poudarja.

Prva preventiva pred hudo gnilobo čebelje družine je, da čebel, ko ni paše, čebelar ne krmi z medom. A prav to – naj čebele krmijo z medom iz preverjenih virov ali svojega čebelarstva - se še vedno priporoča v zadnji številki revije Slovenski čebelar, dodaja Seražin.

Prevozni čebelnjaki z zdravimi čebelami lahko zapustijo kužni krog

V strokovnem združenju profesionalnih čebelarjev predlagajo tri spremembe pravilnika o zatiranju hude gnilobe. Določanje kužnih krogov v polmeru treh kilometrov od panja, kjer je čebele napadla huda gniloba, naj ostane. Da bi čebelarjem, ki imajo zdrave čebele v prevoznih čebelnjakih, preprečili izgubo prihodka, bi jim morali omogočiti, da kužni krog zapustijo čim prej oziroma, če se tako odločijo, po koncu paše. Prvi pogoj pa je, da imajo zdrave čebelje družine, kar bi veterinar ugotovil s pregledom v 15 dneh od odkritja in potrditve hude gnilobe v kužnem krogu.

Odškodnina za zdrave čebele, ujete v kužnem krogu

Za prevozne čebelnjake, kjer veterinar ne ugotovi znakov te bolezni, vendar ostanejo ujeti v kužnem krogu, predlagajo denarno odškodnino kot nadomestilo za izpad paše in s tem dohodka. Nastalo škodo bi lahko ugotavljali z oceno izpada potencialnega dohodka za izgubljeni med ali z oceno stroškov oskrbe čebel do naslednje pašne sezone. »Na leto so samo tri paše, ki morajo dati dovolj medu, da čebele prezimijo. Če paše ne moremo koristiti, potrebujemo dovolj sredstev za prezimitev čebel in sebe,« Seražin utemeljuje upravičenost do finančne odškodnine.
*** Kdo pa naj bi plačal te odškodnine? Pa menda ne ponovno davkoplačevalci? V vsakem poslu je pač potrebno računati z določenimi riziki in če si se odločil nekam postaviti svoje čebele si pač moral računati tudi s tem, da se tam lahko pojavi huda gniloba in boš tam pač nekaj časa obstal. Seveda bi profesionalci in prevozniki želeli imeti privilegij, da bi se lahko svobodno prevažali po deželi ( kar nekateri tudi počnejo ) in tako razvažali tudi varojo ter hudo gnilobo. Tudi vsi profesionalci in prevozniki niso angeli in ne kaže vse krivde ves čas pripisovati le malim ljubiteljskim čebelarjem. Gospodje poznamo se! Vsakega čebelarja, velikega ali malega, stacionarca ali prevoznika, je potrebno obravnavati individualno in ne nekih neželjenih ali škodljivih pojavov posploševati na določeno celotno skupino.
Profesionalni čebelar, ki želi živeti le na pridobivanju in prodaji medu naj takoj preneha s tem "biznisom" in se posveti čemu od česar bo lahko živel. Že pred leti mi je starosta slovenskih čebelarjev gospod Janko Pislak dejal, de je profesionalnemu čebelarju "med le zelo koristen stranski produkt" in da se le od prodaje medu ne da preživeti. Profesionalni čebelar mora svojo poslovno uspešnost temeljiti na pridobivanju in prodaji čebeljih družin, matic, propolisa, matičnega mlečka, cvetnega prahu, voska, čebeljega strupa in izdelkih iz teh čebeljih surovin kot tudi v današnjem času na apiterapiji in še čem. Med pa res ve pridelati vsak, tudi najmanjši čebelar in za to kakih fakultetnih znanj ni potrebno imeti.

Kužni krog bi skrajšali na največ 30 dni

Predlagajo tudi, da od odkritja hude gnilobe do sanacije žarišča te bolezni ne bi smelo preteči več kot 15 dni. Zatiranje hude gnilobe bi po novem uredili tako, da noben kužni krog ne bi obstal več kot 30 dni. To zahteva hitre veterinarske preglede in hitro ukrepanje čebelarjev, pri katerih odkrijejo znake te bolezni. V hitre preglede bi morali vključiti Nacionalni veterinarski inštitut, ki skrbi za zdravstveno varstvo čebel, in čebelarje, ob kršitvah pa inšpekcijske službe in po potrebi tudi policijo, če bi se čebelarji upirali izvajanju ukrepov.
*** To pa tako hitro le ne bo šlo in vsaj gospodje profesionalci bi to morali vedeti. Pa še nekaj bi kazalo gospodom profesionalcem jasno in razločno povedati, da ima svoje legitimne interese tudi 10500 ljubiteljskih in stacionarnih čebelarjev in se vsi ti ne bodo podredili njihovim ekonomsko egoističnim koristim ter interesom. Potrebno bo najti določeno sozvočje interesov med malo skupino profesionalcev in veliko množico malih ljubiteljskih čebelarjev, ker v nasprotnem se bomo znašli v novi hudi čebelarski vojni v kateri bodo v vsakem primeru kratko potegnili prav profesionalci.

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli