Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Čelar · Nazadnje urejal/a Čelar 16 Feb 2015 07:11; skupaj popravljeno 3 krat

Huda gniloba čebelje zalege

Avtor prispevka: neznan

Huda gniloba- predpisani in praktični postopki zatiranja in preprečevanj

Huda gniloba je bakterijska bolezen pokrite čebelje zalege, ki jo povzroča bacil Paenbacillus larve. To je bacil, ki v neugodnih razmerah za svoj razvoj, tvori spore ali trose, ki so glavni problem pri zatiranju te bolezni. Trosi so namreč zelo odporni na zunanje vplive in v vosku ali medu ostanejo sposobni za okužbo 50 let in več.

Bolezenski znaki so vidni le na pokrovčkih pokrite zalege, ki se spremenijo približno mesec dni po tem, ko je ličinka obolela. Pokrovčki celic v katerih so odmrle ličinke, so običajno nagrizeni in imajo luknjice nepravilne oblike ali pa so celi in vdrti. V obeh primerih lahko iz celice z vžigalico izvlečemo rjavo-zeleno brezoblično maso, ki se vleče v tanke niti. Zanesljivo diagnozo potrdimo le z laboratorijsko preiskavo.

Bolezen se zatira po zakonu in spada na tako imenovano B listo bolezni. Sem spadajo praviloma kužne bolezni, katerih širjenje se da preprečiti z ustreznimi veterinarskimi ukrepi. Te bolezni povzročajo ekonomsko škodo, ki se jo da zmanjšati z ustreznimi veterinarskimi ukrepi, metode preprečevanja so poznane in se jih da izvajati ( Zakon o veterinarstvu Ur. list št. 33/5.5.2001). Uradno predpisani postopki za ugotavljanje, preprečevanje in zatiranje bolezni so opisani v Navodilu (Ur. list št. 82/8.10.1999). Pooblaščena veterinarska organizacija, je dolžna v primeru pojava suma bolezni nemudoma ukrepati in klinično potrditi ali ovreči sum bolezni. V ta namen je pooblaščeni veterinar dolžan takoj, po pojavu suma, pregledati obolelo družino in odvzeti dele sumljivega satja in jih poslati v laboratorijsko preiskavo na pregled. Nato opravi epizootiološko poizvedovanje. To pomeni, da skuša v pogovoru z čebelarji iz bližine sumljivega čebelnjaka, odkriti vse okoliščine, ki so privedle do pojava bolezni in te informacije uporabiti pri sestavi strokovnega navodila za preprečevanje širjenja bolezni. V strokovnem navodilu, mora pooblaščeni veterinar odrediti zaporo sumljivega čebelnjaka in ostalih čebelnjakov v polmeru 3 km od žarišča okužbe oz. preletne razdalje, glede na konfiguracijo zemljišča. To pomeni, da je v zaprtem področju prepovedan vsakršen premik čebeljih družin. Ta prepoved velja do prenehanja bolezni in jo z odločbo odpravi veterinarski inšpektor. Poleg tega, pooblaščeni veterinar predpiše vse postopke, ki jih mora čebelar izvesti po potrditvi suma bolezni v njegovem čebelnjaku. V praksi čas od odvzema sumljivega materiala (satja), pa do laboratorijske potrditve suma, ni daljši od 24 ur, tako, da se predpisani ukrepi iz strokovnega navodila lahko začnejo izvajati že naslednji večer po pojavu suma bolezni. Sumljivi čebelnjak se detaljno pregleda že po prijavi suma tako, da se ukrepi za zatiranje lahko izvedejo v najkrajšem času. Po laboratorijski potrditvi suma bolezni, veterinarski inšpektor z odločbo naloži izvršbo naslednjih ukrepov:

- klinični pregled vseh čebelnjakov v krogu polmera 3 km od žarišča oz. v preletni razdalji glede na obliko terena. Vsi čebelarji v tem krogu so dolžni omogočiti pooblaščenemu veterinarju pregled svojih čebel.
- neškodljivo uničenje vseh obolelih čebeljih družin ter dezinfekcijo pribora in panjev. Pri tem delu navodila, bi rad poudaril, da se šteje kot obolela družina, vsaka družina v kateri najdemo vsaj eno spremenjeno oz. bolno celico.
- neškodljivo uničenje čebel in satja v panjih z nepremičnim satjem. Ta del navodila pride v poštev bolj izjemoma, ker skoraj vsi čebelarji čebelarijo v panjih z premičnim satjem.
- neškodljivo uničenje dotrajanih panjev, ne glede na tip. Za tak ukrep se odloči pooblaščeni veterinar običajno skupaj z čebelarjem, če ugotovi, da so panji že tako dotrajani, da ne bi prenesli postopkov razkuževanja.
- prepoved reje brezmatičnih družin. Ta ukrep je predviden, da se prepreči ropanje v okuženem čebelnjaku.V skrajnem primeru, se tako družino omete, če ne kaže znakov bolezni, satje pa se pretopi. Če je družina še močna, se jo mora takoj sanirati - dodajanje nove matice, združevanje, itd.
- preprečevanje rojenja v okuženem čebelnjaku. Ta ukrep je najtežje izvajati dosledno po zakonu,še posebno v rojilni dobi, zato priporočam, da se roje shrani za 72 ur na temen in hladen prostor, nato pa se ga vsadi le na nove satnice,. Roj v tem času porabi ves s seboj prinešen med in je možnost pojava bolezni pri taki družini neznatna.Če se nam zdi, da je roj po dveh dneh že lačen, mu na mrežo zabojčka položimo nekoliko sladkornega testa. Tako očiščen roj moramo takoj po vsaditvi v panj redno krmiti s sladkorno raztopino do izgradnje satja. Enako postopamo z najdenimi roji neznanega izvora. Ne lovimo rojev na staro satje, ker bo slej ko prej prišlo do pojava hude gnilobe!
- čebelnjak, panje in ves pribor razkužimo z obžiganjem ali kuhanjem v 3% raztopini luga (3 kg lužnega kamna na 100l vode-čas kuhanja je 20 minut). Za kuhanje panjev se je zelo dobro obnesejo predelane vojaške kuhinje na kolesih.V takem kotlu lahko razkužimo cel panj, ne da bi ga pri tem obračali. Za dviganje panja pri tem postopku, uporabimo čelni plug na traktorju. Po kuhanju panj speremo s čisto vodo in osušimo. Panji, ki imajo dele iz iverke , ne prenesejo kuhanja v lugu. Take panje, kovinsko orodje in vrednejše leseno orodje razkužimo z natančnim obžiganjem s plinskim gorilcem. Čebelnjak poribamo z lugom,speremo s čisto vodo in nato poškropimo z razkužilom Virkon-S.

Prav tako tla okrog čebelnjaka.
- prepoved pokladanja medu iz okuženega čebelnjaka čebelam za hrano. Zaradi velike verjetnosti, da je med iz okuženega čebelnjaka onesnažen s sporami hude gnilobe, uporabljamo za prehrano čebel le sladkor. Zelo koristno za vedenje o stanju v našem čebelnjaku, kar se tiče hude gnilobe je, da damo v kontrolni pregled vzorec medu, ki ga odvzamemo pri prvem točenju. Vzamemo med, ki se je nacedil iz pokrovčkov. To naredimo zlasti, če smo že imeli bolezen v čebelnjaku ali, če je v bližini žarišče hude gnilobe.
- obvezen pregled po 45 dneh. Po 45 dneh po uničenju bolnih družin, se opravi ponoven pregled vseh preostalih družin. V kolikor najdemo novo obolele družine vse postopke ponovimo, če pa ni novih primerov bolezni in je bila izvedena predpisana razkužba čebelarstva, se zapora kužnega kroga ukine

Stroški diagnostičnih preiskav, to je delo veterinarja in laboratorijske preiskave, gredo v breme države, vsi ostali postopki zatiranja , pa v breme skrbnika čebel- to je čebelarja.
Poleg navedenih obveznih ukrepov pri zatiranju in preprečevanju hude gnilobe, bom navedel še priporočene ukrepe. Najpomembnejši od priporočenih ukrepov se mi zdi redna izmenjava satja, zlasti plodiščnega. Z izločanjem starih satov odstranjujemo iz panja tudi spore hude gnilobe, ki se najpogosteje nahajajo v medenih vencih okrog zalege, poleg tega pa tudi spore noseme in poapnele zalege. Čebele, ki se izležejo iz novega satja, so večje in bolj odporne na bolezni. Vsako leto naj bi čebelja družina obnovila vsaj 1/3 satja v plodišču.

Zelo važen ukrep je tudi ta, da v čebelnjak ne prinašamo ničesar, kar bi lahko bilo okuženo s sporami hude gnilobe. Če kupimo rabljene panje in orodje, moramo ves ta inventar pred uporabo prekuhati v lugu ali vsaj temeljito mehanično očistiti in nato obžgati s plinskim gorilcem. Tudi svoje orodje in panje občasno razkužimo na tak način. Zelo nevarna za prenos hude gnilobe, so točila za med, če jih uporablja več čebelarjev in jih po uporabi ne razkužujejo.

Tudi z nakupom čebel in satja iz nepreverjenih čebelarstev, se zelo rado dobi povrhu še hudo gnilobo. Pred vsakim takim nakupom, se je potrebno prepričati, ali so čebelarstva, kjer kaj kupujemo, prosta kužnih bolezni, še posebej hude gnilobe.

Ne postavljajmo čebeljih panjev v bližino smetišč, ker v odvrženi embalaži za med čebele pogosto najdejo ostanke medu, ki po tujih podatkih v veliki večini primerov vsebuje spore hude gnilobe.

Zelo pomemben ukrep, je tudi agilno delovanje čebelarskih društev. Le-ta naj bi združevala čim več čebelarjev. Tako je preglednost nad stanjem čebel na določenem področju veliko boljša. Veliko hitreje in bolj organizirano potekajo akcije zatiranja vseh čebeljih bolezni, večji je red na pasiščih, strokovno znanje organizirani čebelarjev je večje, lažje se sanirajo zapuščeni čebelnjaki, ki so stalen in zelo nevaren vir okužb. Sploh je ropanje, posebno tihi rop najpogostejši način prenosa hude gnilobe. Zato je medsebojno obveščanje in sodelovanje med sosednjimi čebelarji pri preprečevanju ropanja najpomembnejša preventivna dejavnost pri nadzoru nad hudo gnilobo.

S skrbjo, da imajo čebelje družine vedno dovolj hrane v panju in dostop do čiste vode in z rednim odpravljanjem varoe, bomo imeli močne in na vse bolezni bolj odporne čebele. .

Čelar · Nazadnje urejal/a Čelar 12 Feb 2015 11:58; skupaj popravljeno 2 krat

Avtor zgibanke: ni znan

Bolezen se lahko razširi tudi na pasiščih, na katerih se zbira veliko število čebeljih družin, če so med njimi bolne družine. Znotraj čebelnjaka bolezen po navadi razširja čebelar sam s tehnološkimi posegi, kot so menjavanje satja med družinami, narejanje novih družin, krmljenje čebel z okuženim medom, pa tudi uporaba okuženega orodja itd.

Zdravljenje
Po zdaj veljavni zakonodaji, ki hudo gnilobo uvršča med posebej nevarne bolezni, zdravljenje bolnih družin ni dovoljeno.

Zatiranje
Bolne družine praviloma zažveplamo in v celoti uničimo z ognjem. V izjemnih primerih, ki jih določi veterinar, lahko bolne družine pretresemo in pred uničenjem iztočimo med. Panje, če so še uporabni, in drugo čebelarsko orodje razkužujemo s kuhanjem v 3 % raztopini luga ali z obžiganjem s plinskim gorilnikom. Ogrožene družine v okuženem čebelnjaku kontroliramo najprej 30 dni po izvedbi vseh, z odločbo pred pisanih postopkov, in to toliko časa, dokler bolezen ni dokončno ozdravljena. Vse klinične preglede okuženih in ogroženih čebelnjakov izvaja veterinarska služba NVI VF.

Preventiva
Za uspešno preprečevanje pojava hude gnilobe sta zelo pomembna dosledno izvajanje preventivnih ukrepov in higiena v čebelnjaku. V čebelnjak ne prinašamo nepregledanih čebeljih družin in ne lovimo pobeglih rojev, še zlasti ne na staro satje. Med rednimi opravili v panju vedno pregledamo tudi pokrito zalego. Pri pojavu ropa ukrepajmo takoj! Za kar najhitrejše odkritje izvora ropa se povežimo s sosednjimi čebelarji, saj moramo rop čim prej ustaviti!

V končni fazi imajo škodo vsi čebelarji, katerih čebele so vpletene v rop! Izpraznjene, že rabljene panje, moramo pred vnovično naselitvijo obvezno temeljito očistiti voska in propolisa ter jih obžgati s plinskim gorilnikom. Medu ne uporabljajmo za prehrano čebel, še zlasti, če ne vemo, ali ne vsebuje morda tudi spor hude gnilobe. Za ta namen je zato primernejši sladkor. Roje, svoje ali tuje, vedno za 72 ur postavimo v karanteno (hladno in temno klet), potem pa jih stresemo v razkužene panje in na novo satje. Stare satnike raje zažgemo, stare satnice pa damo pretopiti pooblaščenim topilnicam voska, ki ga ustrezno sterilizirajo in tako uničijo tudi spore hude gnilobe. Redno pošiljajmo v laboratorijski pregled med oz. zimski drobir.

Iztočenih in medenih satov ne dajajmo čebelam v čiščenje zunaj panjev. Pazimo na osebno higieno in redno razkužujmo orodje, tla in okolico čebelnjaka. Za red na pasiščih morajo poskrbeti čebelarska društva, ki z njimi upravljajo, v pomoč pa jim je tudi veterinarska služba. Oboji morajo sodelovati tudi pri evidentiranju in sanaciji zapuščenih čebelnjakov, ki so pogosto izvor hude gnilobe.

V primeru, da na čebelji zalegi opazite
kakršnekoli spremembe, opisane v
tem zapisu, o tem takoj obvestite
pristojnega veterinarja - strokovnega
sodelavca NVI-ja.
________________________________________
Čebele močno izraženim čistilnim nagonom, lahko z odstranitvijo odmrlih ličink same ustavijo razvoj bolezni. V nasprotnem primeru se začne bolezen neustavljivo razvijati, izleže se vedno manj čebel in nazadnje družina propade. Celoten razvoj bolezni poteka pod pokrovcem, zato so znaki vidni šele po mesecu dni od začetka bolezni. Najpogostejši znak bolezni so preluknjani pokrovci pokrite zalege. To socelice, ki so jih čebele skušale očistiti, a jim to ni uspelo. Drugi, prav tako zelo značilen znak, so vdrti pokrovci nad bolno zalego. Če gre za zelo hudo okužbe, zaradi česar hkrati propade veliko število ličink, lahko zaznamo v panju značilen vonj po starem znoju ali mizarskem kleju. Zelo značilen in navadno prvi znak, da z zalego nekaj ni v redu, je pojav presledkaste zalege. Če so družina zdrave, je pokrita zalega strnjena, tako da med pokritimi celicami ni praznih celic. Pri bolnih družinah pa veliko celic ostane pokritih tudi še potem, ko bi se morale iz njih že izvaliti čebele. Tako med praznimi celicami najdemo posamične, neizležene pokrite celice, ki imajo po navadi spremenjene pokrovce. Če je takih celic več kot deset odstotkov, govorimo o presledkasti zalegi, ta pa je znak obolenja. Spremenjene celice moramo odpreti z zobotrebcem in preveriti njihovo vsebino. Če je vsebina sluzasta, rjavo zelenkaste barve in se vleče v tanke niti, je to skoraj vedno znak hude gnilobe.

Omenjeni znaki so zlasti dobro vidni zgodaj jeseni, ko ni več veliko zalege. Kadar najdemo pokrite celice, ki so po odprtju na videz prazne, je to lahko znak zastarane hude gnilobe. Gnila ličinka se namreč v dveh mesecih posuši v ploščato krasto na dnu celice, to pa lahko vidimo le, če sat pogledamo pod določenim kotom. Take kraste ne moremo odtrgati od podlage, če pa v celico nakapamo nekaj kapljic mlačne vode, bo krasta znova nabreknila v vlečljivo sluz, ki je značilna za hudo gnilobo.

Zgodovina
Bolezen je avtohtona, se pravi, da se pri nas pojavlja že celotno obdobje obstoja čebel. Prvi pisani viri jo omenjajo že v antiki, zelo dobro jo je v svojih knjigah opisal tudi Anton Janša. Ta bolezen je opisana tudi v vseh poznejših čebelarskih knjigah, in to vedno bolj popolno, kot se je pač povečevalo znanje čebelarskih in drugih strokovnjakov.

Povzročitelj
Povzročitelj bolezni je Penbacillus larvae, paličast bacil, dolg 2–5 mikronov in širok 0,6–0,8 mikrona. Je sporogen, to pa pomeni, da tvori spore ali trose, ki so zelo trdoživi. V vosku ali propolisu preživi tudi do 50 let. Spore so približno za polovico manjše kot veg- etativna oz. živa oblika. Vegetativno obliko uničujejo že običajna razkužila in nekateri antibiotiki, spore pa le 10 minut trajajoče kuhanje 3–5 % raztopine lužnega kamna pri 100 °C ali pa neposredno obžiganje s plamenom plinskega gorilnika.

Znaki bolezni
Huda gniloba čebelje zalege je bolezen pokrite zalege. Obolevajo samo ličinke, odrasle čebele pa bolezen zgolj prenašajo. Ličinke se najpogosteje okužijo s hrano prek prebavnega trakta, mogoča pa je tudi okužba zaradi vboda varoje. Ko spore s hrano prispejo v prebavila, mirujejo, dokler ličinka jemlje hrano, ko ličinka doraste in jo čebele pokrijejo, pa v prebavilih ličinke nastanejo ustrezne razmere za razvoj bacila, ki se v približno petih dneh razmnoži v takem številu, da ličinka odmre in začne gniti. Čebele, ki zaznajo vonj odmrle ličinke, celico odprejo in ostanke mrtve ličinke odnesejo iz panja.

Diagnoza
Huda gniloba ima zelo značilne klinične znake, zato diagnoza po navadi ni problem. Popolnoma točno diagnozo pa vendarle lahko določi le laboratorij na podlagi bakteriološke preiskave spremenjenih ličink.

Diferencialna diagnoza
Klinični znaki hude gnilobe so zelo značilni, tako da jih skoraj ne moremo zamenjati z drugimi boleznimi. Mogoča je pravzaprav le zamenjava z evropsko ali pohlevno gnilobo, vendar se pri tej znaki bolezni pojavljajo že pri odkritem leglu, in še to po navadi le spomladi, če se pojavijo nenadne ohladitve.
Povzročiteljev evropske gnilobe je več in ne tvorijo spor. Razpadle ličinke pri pohlevni gnilobi zelo smrdijo, zato je ta vonj lahko zaznaven.

Druga bolezen, ki se kaže s spremembami na pokrovcih zalege, je poapnela zalega. Tudi pri tej so pokrovci delno nagrizeni, vendar je ličinka pod njimi spremenjena v belkasto, trdo mumijo, ki pozneje postane črna zaradi spor, ki nastajajo na njej.

Širjenje bolezni
Bolezen se lahko širi med panji v enem čebelnjaku ali med sosednjimi čebelnjaki. Bolezen se iz enega čebelnjaka v drugega najpogosteje širi z ropom.

Bolne družine oslabijo in ne varujejo več vhoda v panj, zato sosednje čebele take družine kmalu odkrijejo in jih izropajo. Z naropanim medom pa si v svoje panje zanesejo tudi spore hude gnilobe in tako se bolezen razširi naprej.

Zelo pogosto se bolezen raznaša tudi s prodajo bolnih družin, z roji neznanega izvora, z nakupom okuženega satja ali iz opuščenih čebelnjakov

Čelar · Objavljeno: 01 Jun 2010 16:53 Naslov sporočila:

HUDA GNILOBA ČEBELJE ZALEGE

Huda gniloba čebelje zalege (Pestis apium) je razširjena kužna in trdovratna bolezen pokrite čebelje zalege. Povzroča jo sporogena bakterija Bacillus larvae. Okužene ličinke v pokriti zalegi gnijejo in odmirajo, zato se v čebelji družini izlega vedno manj čebel, tako da družina v začetku postopoma, pozneje pa hitro slabi in nazadnje propade.

Povzročitelj se v zunanjem okolju spremeni v zelo odporno sporo, ki ohrani kužnost več desetletij.

Sodeč po Aristotelovih in Plinijevih zapisih so to bolezen poznali že v starem veku. Tudi naš veliki čebelar Anton Janša je priporočal, naj okužene družine spravijo v obliko roja in jih pustijo nekaj časa brez hrane, nato pa jim priskrbijo novo bivališče.
Leta 1904 je White potrdil bakterijski izvor bolezni in jo poimenoval ameriška gniloba, istega leta je to v Švici ugotovil Burri, Massen pa leta 1906 v Nemčiji.

POVZROČITELJ:

Bacillus larvae White je gramsko pozitivna bakterija, gibljiva v vegetativni obliki, dolga 2 do 5 in široka 0,5 do 0,8 mikrometra. V neugodnih razmerah vegetativna oblika preide v ovalne spore, velike 0,4 do 0,7 x 1,1 do 1,9 mikrometra.

Spore povzročitelja so izredno odporne proti nizkim in visokim temperaturam, sončni svetlobi, izsušitvi, normalnim razkužilom in ostanejo sposobne okužbe v zunanjem okolju več desetletij. Razpršene v vodi ali medu pri temperaturi 100 °C se uničijo po 14 minutah. V suhem vročem zraku sterilizatorja pri temperaturi 100 °C spore po osmih urah niso bile uničene.

Temperatura 120 °C jih uniči v nekaj minutah, v vosku pri 120 °C pa v 20 minutah. Na suhem terenu ostanejo vitalne sedem mesecev, v starem satju ostanejo spore kužne tudi 35 let.
V nekaj urah jih uniči 5 do 10% formalin, 20 % formalin pa v 30 minutah. V vroči raztopini 10% formalina propadejo spore v treh urah, pod plamenom spajkalke pa v trenutku. Etilen oksid uniči spore v 15 do 24 urah, ultravijolični in X-žarki pa v 15 minutah.

NAČIN OKUŽBE, ŠIRJENJE IN RAZVOJ BOLEZNI:

Bolezen se širi s sporami, ki pridejo v ličinke s hrano ali z zajedavcem Varroa jacobsoni. Pri opravilu čebel v panju (hranjenje zalege, čiščenje celic, odkrivanje in odstranjevanje odmrlih ličink in bub) se čebele okužijo s sporami in jih prenašajo. Najpogosteje se okužijo čebele, ki ropajo v sosednjih družinah in po smetnjakih stikajo za ostanki medu.
Spore se raznašajo z vsemi predmeti, živalmi, ljudmi, ki pridejo v stik s kuživom. Spore hude gnilobe čebelje zalege po čebelnjaku najpogosteje raznašajo čebelarji sami (ob premeščanju in menjavanju okuženega satja, združevanju okuženih družin, hranjenju čebeljih družin z okuženim medom, cvetnim prahom in s čebelarskim orodjem...).

V panju lahko spore prenaša tudi voščeni molj, Galleria mellonella, ki se hrani z voskom, s svojimi iztrebki pa širi spore. V. jacobsoni s sesanjem hemolimfe vnaša bakterije in viruse v ličinke in čebele.

Pripomniti kaže, da na matici in njenih spremljevalkah lahko najdemo spore, vendar ne v tolikšnem številu, da bi povzročale bolezen. Pač pa se bolezen širi s satnimi osnovami, izdelanimi iz okuženega voska, ki niso zadostno toplotno obdelane.

Prenos bolezni je mogoč z roji, ropom, hranjenjem okuženega medu in prevozom okuženih čebeljih družin na pašo. Okužene družine imajo največ spor v medu, manj v vosku, še manj pa v cvetnem prahu. Številčno je pred panji na tleh najmanj ugotovljenih spor.

Za bolezen so dovzetne ličinke v fazi jemanja hrane. Okužijo se skozi usta. V črevesju se spora preoblikuje v vegetativno obliko. V tej obliki se bakterije selijo prek črevesja v območje z več kisika, prek tkiv in hemolimfe ličinke, s tem pa povzročajo septikemijo. Bolezen nastane v stadiju stegnjene ličinke, ki se spremeni v rumenkastorjavo gmoto. Potek bolezni je počasen. Ličinke odmrejo po pokritju celic.

Nekatere družine so odpornejše kot druge. Če se pojavi množično obolenje, opažamo čebelje družine, ki niso obolele. Odpornost naj bi povzročili tile dejavniki:
* Sposobnost čebel pri zgodnjem odkrivanju okuženih ličink v tistem obdobju, ko se še lahko odstranijo iz celic.
* Sposobnost čebel delavk, da se mehanično rešijo spor.
* Proventrikul deluje kot filter in pri odpornih čebelah prepušča večje število spor, ki prehajajo čez te ovire. Z izločanjem blata zunaj panja se čebele znebijo izvora okužbe.
* Večja fiziološka odpornost ličink.
* Protibakterijsko delovanje matičnega mlečka.

Za izbruh bolezni je po različnih avtorjih potrebno različno število spor - od nekaj pa vse do 50 milijonov.

Woodrow je ugotovil, da je za ličinko, starejšo od dveh dni, za okužbo potrebnih milijon spor, za tako, ki je stara do 24 ur, pa zadošča samo deset spor. Ta razlika v odpornosti proti bolezni je odvisna od starosti ličinke in virulence povzročitelja.

[b]KLINIČNA ZNAMENJA
hude gnilobe čebelje zalege so:
presledkasta zalega, celični pokrovčki so vdrti, s temnejšimi lisami posebno v spodnjem delu, pogosto preluknjani in nagrizeni od čebel, ki hočejo odstraniti odmrle ličinke.
Takoj ko ličinka odmre, se začnejo spremembe barve in oblike pokrovčkov celic. Ta ni več izbočen kot pri zdravi zalegi, površina postane neravna in se vdre. Propadla ličinka se prilepi na notranjo stran pokrovčka in steno celice. Okužene ličinke zgubijo svojo biserno belo barvo, postanejo rumenkaste, mlahave in brez leska, nato pa temne lešnikove barve in gnojno vlečljive konsistence. Če v to maso vtaknemo zobotrebec, se vleče kot lepilo - to pa je najznačilnejše znamenje bolezni. Ko se odmrla ličinka osuši zaradi izhlapevanja tekočine, se pojavi krasta, ki se tesno prilepi na spodnjo steno celice. Značilen vonj povzročajo hlapne maščobne kisline, ki se zadržujejo na satju. Bolezen najlažje odkrijemo jeseni, ko se zdrava zalega izleže, ostanejo pa celice, kjer je zalega odmrla.

UGOTAVLJANJE:

Na podlagi značilnih kliničnih znamenj posumimo na hudo gnilobo čebelje zalege. Ker se bolezen zatira po zakonu, moramo ob sumu na hudo gnilobo poklicati pooblaščenega veterinarja, ki vzame vzorec za laboratorijsko preiskavo.
Vzorec za preiskavo je spremenjena zalega, in to cel sat ali njegov kos, po možnosti brez medu. Z mikroskopskim pregledom razmaza spremenjene ličinke inz izolacijo B. larvae na gojišču pa lahko potrdimo diagnozo.
Strokovnjaki se vedno bolj ukvarjajo z ugotavljanjem spor B. larvae v medu. Ugotavljanje prisotnosti spor v medu utegne biti pomembno pri zgodnjem odkrivanju hude gnilobe čebelje zalege.

PREPREČEVANJE IN ZATIRANJE:

Za zatiranje bolezni je najpomembnejše preprečevanje pojavov kliničnih znamenj hude gnilobe čebelje zalege, kar dosežemo z zmanjševanjem števila spor B. larvae v čebelarstvu:
1. Čebelar ne sme obiskovati tujih sumljivih čebelnjakov brez poprejšnje zaščite (PVC vrečke na obutvi, ki jih po končanem pregledu zavržemo, ali obutev, ki jo lahko brez škode razkužimo, delovna halja, ki jo prekuhamo, in uporaba gumiranih rokavic oz. rokavic za enkratno uporabo).
2. Vzdrževanje higiene v čebelnjaku:
* večkratno umivanje rok z navadnim milom in toplo vodo;
* pred vsakim razkuževanjem čebelarskega pribora in panjev je najpomembnejše, da temeljito mehanično odstranimo vso nesnago (vosek, propolis in med), ki jo obvezno sežgemo, da ne pride v stik s čebelami;
* občasno razkuževanje panjev, orodja in čebelnjaka (nerjaveč material - razen plastike) z vročo 3% raztopino natrijevega ali kalijevega luga; umetne in rjaveče materiale pomijemo z vročo vodo (70 °C) in detergentom pod tlakom 20 barov, lesene materiale pa pod tlakom 70 barov.
3. V čebelnjak ne prinašamo ničesar, kar bi bilo lahko okuženo s sporami B. larvae.
* čebeljih družin brez preverjenega zdravstvenega stanja;
* že uporabljenega orodja in opreme, ne da bi oboje prej razkužili;
* medu in pogač z medom brez poprejšnjega pregleda na spore B. larvae,
* satja iz nekontroliranih topilnic voska.
4. Najdene roje za 72 ur postavimo v teman hladen prostor, nato jih pretresemo v razkužen panj na nove satnice.
5. Preprečujemo ropanje čebel.
6. Izogibajmo se postavljanju čebelnjakov blizu odlagališč odpadkov, na katerih so lahko tudi ostanki okuženega medu.
7. Čim pogosteje obnavljamo satje (na tri do štiri leta).
8. Satje iz bolnih oz. sumljivih družin je treba uničiti in ne prestavljati v druge čebelje družine.
9. Vosek topimo pri temperaturi 120 °C 30 minut.
10. Po točenju, če je možno, vračamo iztočeno satje v družino, iz katere je bilo vzeto.
11. Čiščenje satja in orodja ne prepuščamo čebelam.
12. Vsak mesec pregledamo zalego na vsem zaleženem satju.
13. Obvezna registracija čebelarjev in uvajanje vseh čebelarjev začetnikov z minimalnim temeljnim znanjem o čebelarjenju in kužnih boleznih čebel.
14. Začetnikom pomagajmo čebelariti z roji, jim ponudimo opremo in panje, ki so zanesljivo razkuženi.
Ob pojavu suma ali kliničnih znamenj hude gnilobe čebelje zalege je obvezna prijava bolezni pristojni veterinarski službi (laboratorijski pregled satja in identifikacija povzročitelja), ki nadzira tudi zdravljenje in zatiranje bolezni. Slabotne in močno okužene družine je po zakonu treba uničiti neškodljivo za okolico. Postopek je takšen: pozno zvečer, ko se vse čebele vrnejo v panj, nepredušno zapremo bolne družine, zažveplamo čebele in zalego. Drugi dan mrtve čebele in satje z mrtvo zalego in medom zažgemo ter zakopljemo v globoko jamo.

Za razkuževanje okuženih panjev in čebelarskega pribora poleg vroče raztopine 3 % natrijevega ali kalijevega luga, obžiganja s plamenom spajkalke lahko uporabljamo tudi gama sevanje s kobaltom -60.

Avtorica: mag. Mira Jenko Rogelj

Čelar · Objavljeno: 15 Apr 2012 06:50 Naslov sporočila: 2012

Čebelam znova grozi huda kužna bolezen - gniloba čebelje zalege

Od petka v okolici Velenja veljajo posebni ukrepi
14. april 2012
Ljubljana - MMC RTV SLO

V panjih, okuženih z bakterijo, ki povzroča t. i. gnilobo čebelje zalege, gnijejo in odmirajo ličinke čebel, čebelje družine pa zato slabijo in lahko celo propadejo.
Od petka posebni ukrepi veljajo v okolici Velenja, kjer so odkrili en okužen čebelnjak, še nekaj jih je na širšem celjskem območju. Tako so tudi v okolici Vojnika naslednji posebni ukrepi: zapora vseh okuženih čebelnjakov, prepoved premika čebeljih družin, čebel in matic, pa tudi čebelarskega pribora in orodja, v polmeru treh kilometrov, kjer stoji okuženi čebelnjak.
Gre za pomembno opozorilo, saj je bolezen kužna in zelo trdovratna. Zanjo je predpisano obvezno prijavljanje veterinarski stroki. "Vsi čebelarji so pod nadzorom, vse čebele je treba pregledati," pravi čebelar Franc Šolar iz Laškega.

Direktorica veterinarske uprave Vida Čadonič Špelič pojasnjuje: "Če je okužba hujša glede na intenzivnost okužbe, gre za pretesanje panjev, če je okužba hujša, tudi sežigajo panje, pribor, uničujejo."

Takole opisuje hudo gnilobo čebelje zalege čebelar Šolar iz Laškega: "To je odmiranje čebelje zalege v satju. Nove čebele se ne izvaljujejo, ker odmirajo v celicah, in seveda družine počasi hirajo in propadajo."
"Najbolj pomembno je, da bolezen ni nevarna za ljudi"
Čebelarji so iz leta v leto bolj ozaveščeni. Kdo pa plača stroške, ki jih bolezen povzroči? Čadonič Špeličeva poudarja: "Vse stroške krije proračun Republike Slovenije, če čebelar pravočasno obvesti uradnega veterinarja". Čebelarji, ki bolezni čebel skrivajo, pa morajo stroške pokriti sami. "Najbolj pomembno pa je, da bolezen ni nevarna za ljudi, med in medene izdelke," je še dodala.

Šolar je še pojasnil, da čebele v soboto zaradi dežja niso zapuščale panjev, kar je dobro, saj se bolezen ne širi, po drugi strani pa je to za čebelarje in čebele same slabo. Zagotovo pa so zaskrbljeni tudi lastniki vseh 24 čebelnjakov po Sloveniji, kjer razsaja huda gniloba.

Čelar · Objavljeno: 25 Sep 2017 13:47 Naslov sporočila:

Vir: spletna stran ČZS
Sanacija hude gnilobe čebelje zalege
25.09.2017

Huda gniloba čebelje zalege je ena od najnevarnejših bolezni, ki ogrožajo naše čebele in čebelarstvo. Bolezen se zatira po zakonu. Uradno predpisani postopki za ugotavljanje, preprečevanje in zatiranje bolezni so opisani v Pravilniku o ukrepih za ugotavljanje, zatiranje, obveščanje in preprečevanje hude gnilobe čebelje zalege (Pestis apium) (Uradni list RS, št. 119/06 in 38/07).

Iz panja v panj bolezen prenaša sam čebelar in sicer z okuženim satjem, medom, orodjem in rokami. Iz čebelnjaka v čebelnjak pa se bolezen prenaša najpogosteje z ropanjem oslabelih okuženih družin, z nakupom okuženih čebeljih družin, z okuženimi satnicami, panji, orodjem, medom itd. Po zadnjih podatkih je v Sloveniji odkritih vedno več novih žarišč bolezni. Za to je več vzrokov: zaradi številnih propadov čebeljih družin in posledično ropov oslabelih družin ali praznih panjev, če jih čebelar ni pravočasno zaprl, očistil in razkužil, slabe oskrbe čebeljih družin s kvalitetno hrano, neznanja posameznih čebelarjev prepoznati spremembe, če sanacija žarišča bolezni ni opravljena po navodilu ali dovolj temeljito, če premiki čebeljih družin niso sledljivi, če se prevaža čebele na pašo v in iz območja zapore zaradi hudi gnilobe, če je na območju več neregistriranih čebelnjakov, ki jih ni v evidencah in se ob izbruhu bolezni ne pregledajo in drugo.

Ob pojavu suma bolezni bo pooblaščeni veterinar VF NVI v najkrajšem času pregledal obolelo družino in odvzel vzorce za laboratorijsko preiskavo. Po potrditvi bolezni bo uradni veterinar Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) odredil ukrepe, med drugim sanacijo žarišča in zaporo območja okrog žarišča bolezni, znotraj katere je potrebno pregledati vse čebelje družine, kar opravijo veterinarji VF NVI. V kolikor se znotraj zaprtega območja odkrije nove primere bolezni, se območje zapore razširi in pregleda vse čebelje družine tudi na območju razširitve, kar se pogosto dogaja.

V dobro organiziranih čebelarskih društvih ti pregledi potekajo veliko hitreje, večji je red na pasiščih, strokovno znanje organiziranih čebelarjev je večje, hitreje se sanirajo zapuščeni čebelnjaki, ki so stalen in zelo nevaren vir okužb. Hitra sanacija okuženega žarišča in posledično sprostitev zapore območja zaradi hude gnilobe pa je v interesu tako čebelarjev kot veterinarjev.

Zaradi tega vsa čebelarska društva pozivamo, da vložijo maksimalni napor pri sodelovanju med čebelarji ter strokovnimi službami VF NVI, saj je to velikega pomena pri nadzoru in sanacijah žarišč hude gnilobe čebelje zalege. Pogosto neodzivnost posameznih čebelarjev na območju zapore, ki ne omogočijo pregleda svojih čebeljih družin, povzroči podaljševanje zapore. Veterinarji VF NVI se zelo trudijo taka območja čim hitreje pregledati, zato pozivamo vse čebelarje, da se odzovejo na obvestila o načrtovanih pregledih in so v času dogovorjenega pregleda prisotni v čebelnjaku ali pa zagotovijo prisotnost pooblaščene osebe, ki je sposobna asistirati pregledu čebeljih družin (odpreti panj, izvleči vse sate s pokrito zalego in jih pokazati veterinarju). Prav tako apeliramo na čebelarska društva in čebelarje, da kjer je ugotovljena huda gniloba čebelje zalege, da sanacijo opravijo striktno po navodilih uradnega veterinarja UVHVVR in veterinarja VF NVI.

Da bi se približali cilju sanacije žarišč hude gnilobe čebelje zalege v 40 dneh, ki ga je sprejel UO ČZS in je bil posredovan na MKGP, pa bo potrebna res hitra in maksimalna podpora čebelarjev in čebelarskih društev pooblaščenim veterinarjem in izvajanje dobre čebelarske prakse v vsakem posameznem čebelarstvu. S tem bo tudi zmanjšana možnost prenosa hude gnilobe čebelje zalege na sosednja čebelarstva in posledično manjše število žarišč bolezni. Samo s skupnim sodelovanjem bo sanacija uspešna in v zadovoljstvo vseh.

S spoštovanjem!
pripravil: Vlado Auguštin predsednik
svetovalec za tehnologijo
Noč Boštjan

O kakšnih 40-tih dnevih je tukaj govora? Je morebiti ČZS sprejela kakšen program zatiranja hude gnilobe? Pa menda ja ne! Takšen celovit in operativen program je lahko učinkovit le, če ga skupno sprejmejo Veterinarska inšpekcija, NVI in ČZS ter s z njim zadolži čebelarska društva in vse posamične čebelarje, da v njem sodelujejo in ga pomagajo izvesti.

[color=blue][b]Kot pomembna postavka tega programa pa mora biti na prvem mestu celovito, hitro in korektno informiranje vseh čebelarjev v nekem prostoru o vseh dogajanjih, žariščih, ukrepih in drugih dejanjih, ki se izvajajo na področju zatiranja hude gnilobe. Huda gniloba je kužna bolezen, ki ne pozna meja čebelarskih društev, krajevnih skupnosti, občin in upravnih enot ter mora takšen program zatiranja HG zajemati veliko širši teritorij kot le posamične 3km kužne kroge in biti časovno naravnan na najmanj 3 leta intenzivnih ukrepov ter aktivnosti vseh čebelarjev, čebelarskih društev, državnih institucij ( NVI in Veterinarska inšpekcija ) pristojnih organov Upravnih enot in občin. Da takšen celovit program zatiranja HG ( in posredno tudi varoje ) pri mnogih čebelarjih ne bo sprejet z navdušenjem je seveda že sedaj jasno. Mnogi se bodo tudi na vse načine upirali, vendar ima država sredstva in načine, da se takšne čebelarje zdisciplinira. Enkrat se bo enostavno moralo zgoditi ali pa bo čez relativno kratek čas celotno Pomurje kužno! Boljše prej kot pa, ko bodo nastale škode nedvomno precej hujše za vse. Za male, srednje in velike. Želeli ste pri vsaki drugi hiši čebele in sedaj jih imamo. Imamo pa tudi vse posledice te prenaseljenosti s čebelami in raznimi čebelarji. Se spomnite kako ste napadli predstojnika NVI, ko je javno povedal, da je v Sloveniji preveč čebel in da so pri mnogih čebelarjih čebele lačne? In na žalost so res pri mnogih lačne in vam to lahko potrdijo veterinarji, ki redno pregledujejo čebelnjake. Že iz osnovnošolske biologije pa bi morali poznati posledice v naravi, ko se neka živalska vrsta prekomerno namnoži. Ena od posledic so seveda tudi bolezni.
*********

Malo zapoznela objava

Vir: mojaObčina.si/Vojnik

Obvestilo čebelarjem: Hitra sanacija žarišč hude gnilobe je v interesu vseh čebelarjev in veterinarjev

Zanimiva izbira medija in na žalost eden od redkih lokalnih odzivov na takšno pomembno objavo, ko je vendar znano, da je celotna vzhodna Štajerska kužna in tam to nikogar razen prizadetih čebelarjev posebej ne zanima!
V Pomurju čebelarjev in javnosti o razširjenosti hude gnilobe in ukrepih veterinarjev NVI ne obveščajo niti lokalna društva. Da pa bi v medijih ali na spletnih straneh o tej hudi nadlogi čebelarjev kaj obveščali veterinarji NVI ali veterinarski inšpektorji pa ni niti za pomisliti. Prav tako o tem pojavu in težavah povezanih z hudo gnilobo nič ne obveščajo tudi lokalne skupnosti. Moj čebelarski znanec v zvezi s tem jezno pove: "j..e se jim"! Prav ima!

Čelar · Objavljeno: 03 Feb 2018 07:23 Naslov sporočila:

Vir: portal AGROBIZNIS

KGZS predlaga spremembo pravilnika za ukrepanje ob hudi gnilobi
30.01.2018

Pospešili bi radi preglede prevoznih čebelnjakov, da bi lahko čebelarji prevozniki zdrave panje hitreje odpeljali drugam na pašo

Petra Šubic

Da bi izboljšali ukrepanje ob pojavu hude gnilobe (bolezni čebelje zalege, ki pa ni nevarna za človeka), na kmetijsko-gozdarski zbornici KGZS pripravljajo predloge za spremembo pravilnika za ukrepanje ob pojavu te bolezni v panju.

Kaj čebelarje moti in kaj bi spremenili?

Damjan Medved iz Cirkovc sodi med tako imenovane profesionalne čebelarje, ki se s prodajo medu in drugih čebeljih pridelkov tudi preživljajo. Z očetom imata več kot 900 panjev, pol v Sloveniji, pol na Hrvaškem. Večino medu prodajo doma in na tržnici, nekaj tudi na prireditvah in sejmih.

Zaradi hude gnilobe lahko čebelarji prevozniki izgubijo vso sezono
Od čebel oziroma prodaje medu živi tudi Tomaž Šauperl iz Limbuša pri Mariboru. Ima okoli 200 panjev, ki jih tako kot Damjan Medved prevaža na več lokacij, da čebele ujamejo tako zgodnjo kot tudi pozno pašo. Oba sodita med 0,9 odstotka največjih čebelarjev pri nas.

Opozarjata, da lahko čebelarji prevozniki zaradi bolezni huda gniloba izgubijo vso sezono, ki večinoma traja od aprila do konca julija, če se s stojišči (prevoznimi panji) znajdejo blizu panja, ki ga je napadla huda gniloba.

Predolgo čakajo na ponovni pregled

Ko to bolezen potrdijo veterinarji Nacionalnega veterinarskega inštituta, ki skrbijo za zdravstveno varstvo čebel, in čebelarju naložijo, kako naj ukrepa, morajo pregledati tudi vse panje znotraj zakonsko določenega kužnega kroga. To je v polmeru treh kilometrov od okuženega panja. Na ponovni pregled panjev čebelarji čakajo 30 dni od odkritja žarišča bolezni in izvedenih ukrepih, ki jih predpiše veterinar.

Strokovni odbor za čebelarstvo na KGZS predlaga, da bi sedanjo zakonodajo o ravnanju pri pojavu hude gnilobe dopolnili tako, da bi upoštevali zdravstveno varstvo čebel, sistem pridobivanja različnih certifikatov za trženje medu v tujino ali to, da poteka prodaja le na nacionalni ravni. Pri zakonski opredelitvi polmera kužnega kroga bi bilo smiselno upoštevati tudi letni čas, konfiguracijo terena, ali se bolezen pojavlja prvič ali se ponavlja. V čim krajšem času bi bilo smiselno pregledati vse panje v kužnem krogu, pri tem pa upoštevati tudi, ali gre za rejo plemenskih matic, pravi Gabrijela Salobir s KGZS.

Ker je ob pojavu hude gnilobe na posameznem območju veterinarjev premalo, lahko čebelarji na pregled panjev precej čakajo, obvezen kontrolni klinični pregled čebel v čebelnjaku, ki ga opravi Nacionalni veterinarski inštitut, pa poteče najmanj 30 dni po izvedbi vseh predpisanih ukrepov in končni dezinfekciji, ki jo je veterinar odredil za panje s hudo gnilobo.

»Takšna zapora, ko čebelarji prevozniki niso smeli odpeljati zdravih panjev iz kužnega kroga, je lani dolgo trajala na Kozjanskem, tamkajšnji čebelarji so izgubili vso sezono in ostali brez medu,« dodaja Gabrijela Salobir. Podobno izkušnjo je lani v okolici Maribora imel tudi Tomaž Šauperl: »Čeprav so bile moje čebele zdrave, je bila zapora od februarja do septembra lani. Veterinarski pregledi bi lahko bili boljše organizirani, a tudi čebelarji bi morali hitreje ukrepati, kot zahteva veterinar.«

KGZS za hitrejše preglede panjev

Da čebelarji prevozniki zaradi dolgega čakanja na veterinarski pregled ne bi na območju, kjer se je pojavila huda gniloba, obstali tri ali celo šest mesecev, na KGZS pripravljajo pobude za spremembo pravilnika. »Ko tako dolgo čakamo na veterinarja, se lahko gniloba razširi tudi v naše panje in pomori čebele. Ko ni čebel, ni medu in ni zaslužka, ki je za profesionalne družinske čebelarje edini vir prihodkov. Zato se na kmetijsko-gozdarski zbornici zavzemamo, da bi skrajšali čas mirovanja na območju hude gnilobe na največ en mesec. Takšno ureditev imajo tudi v sosednjih državah. Na KGZS bomo predlagali spremembo pravilnika, ki bo do čebelarjev prevoznikov bolj prijazen, in upamo, da jih bosta kmetijsko ministrstvo in vlada tudi sprejela,« pravi Damjan Medved, predsednik strokovnega odbora za čebelarstvo na KGZS.

Predlagajo, da veterinar v čim krajšem času, denimo v 10 dneh po potrditvi hude gnilobe v okolici, pregleda premične čebelnjake v bližini in dovoli premik panjev, kjer ni znamenj te bolezni, drugam na pašo. S tem bi zaščitili zdrave čebelje družine pred okužbo in poginom.

Pomoč čebelarske zveze

»Čebelarji so se s Čebelarsko zvezo Slovenije (ČZS) dogovorili, da ko bo Nacionalni veterinarski inštitut določil 'en krog hude gnilobe', bo ČZS tehnično pomagala, da bodo pregledi panjev tekli hitreje. Tudi tako, da bi na območje, kjer je žarišče hude gnilobe, pri pregledovanju panjev pomagali tudi veterinarji z drugih območij. Čebelarji si hkrati želijo boljše promocije dobrih praks, denimo s katerim čebelarskim ukrepom se bolezen bolj učinkovito nadzoruje oziroma skrajša, učinkovitost zdravil pa poveča,« dodaja Gabrijela Salobir.

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli