Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Čelar

“Slovensko čebelarstvo ima strukturo piramidne sheme”
Avtor: Staš Zgonik 13. Apr 2024

Gorazd Trušnovec je eden redkih slovenskih čebelarjev, ki opozarja, da je šlo navdušenje nad čebelarjenjem v Sloveniji predaleč in da bi bilo treba razmišljati o zmanjševanju števila panjev medonosnih čebel. Slogan Rešimo čebele je bil preveč učinkovit, je prepričan. Njegova zgodba se je začela pred desetimi leti z dvema panjema na balkonu njegove hiše za Bežigradom, kmalu so ga najemala podjetja, ki so s čebelami kazala svojo zavezo trajnosti. Kaj pravi zdaj?

Dobiva se na recepciji Računskega sodišča na Slovenski cesti v središču Ljubljane in se najaviva pri varnostniku. Namenjena sva na streho. Gorazd Trušnovec je urbani čebelar in tudi predsednik istoimenskega društva. Skrbi za približno 50 čebeljih panjev, razporejenih po Ljubljani. Nekateri panji so njegovi, za druge pa skrbi v okviru svojega projekta Najemi panj, kjer ga podjetja in organizacije najamejo kot oskrbnika panjev na njihovih stavbah. To je razlog za na prvi pogled nenavadno lokacijo za najino srečanje. Skrbi namreč za dva čebelja panja na strehi Računskega sodišča. V njegovi oskrbi so denimo tudi čebele na vrhu hotela Park na Taboru.

A v zadnjih letih se je začel zavedati, da ima s svojo dejavnostjo vpliv na okolje, ki ni vedno pozitiven. V povprečju vse manjši pridelek medu in opozorila o vplivu velikega števila medonosnih čebel na divje opraševalce sta mu dala misliti. “Postavitev panja z medonosnimi čebelami morda ni najboljši način za ohranjanje narave. Mnogo boljši ukrep je sajenje medovitih rastlin, torej skrb za to, da imajo obstoječi opraševalci dovolj paše. Osebno sem začel zmanjševati število čebeljih panjev, za katere skrbim.”

V svojih opozorilih in ravnanju je za zdaj še precej osamljen. “Mislim, da nas je v Sloveniji le kak ducat posameznikov, ki opozarjamo, da zgoščevanje ter povečevanje števila čebeljih družin nima samo pozitivnih učinkov. Ostalih 11 tisoč čebelarjev o tem noče ničesar slišati.”

“Zadnja leta smo srečni, če je sploh kaj medu”

Njegova zgodba se je začela pred desetimi leti. “Začel sem z dvema panjema na balkonu svoje hiše za Bežigradom. Verjetno sem imel nekaj začetniške sreče, a že prvo sezono so čebele rojile in sem povečal število družin, pa tudi med se je lepo točil. In nato sem začel razmišljati, kje bi še lahko postavil panje, glede na to, da nimam nobene druge parcele, vikenda.”
Njegova dejavnost je lepo rasla, urbano čebelarjenje je postajalo vse bolj priljubljeno in številna podjetja so želela na ta način izkazovati svojo zavezo trajnosti. A z uspehom urbanega čebelarstva so kmalu prišle tudi težave. Količina pridelka je začela upadati. “Če smo včasih med točili dvakrat v sezoni, se je to najprej zmanjšalo na eno točenje na sezono, zadnjih nekaj let pa smo zelo srečni, če je sploh kaj medu.”

“Močno pomilujem današnje čebelarje začetnike”
Čebelarske sezone so zaradi pogostih pozeb, suš, dolgih deževnih obdobij in drugih vremenskih ujm v povprečju vse slabše. “Ko se pogovarjaš z znanstveniki, prebiraš raziskave in upoštevaš lastne izkušnje, spoznaš, da imamo problem,” je prepričan Trušnovec.

“Prvič, spoprijemamo se s podnebnimi spremembami. Zame to ni nikakršna teorija zarote, s posledicami se soočam vsako leto znova. Drugič, s popularizacijo čebelarjenja v Sloveniji – in tudi drugod po svetu – se je začelo radikalno povečevati število čebeljih družin. Več kot imamo v Sloveniji čebeljih družin, manjši je pridelek medu. To je empirično dokazljivo.”
Kot pravi, ima slovensko čebelarstvo pravzaprav strukturo piramidne sheme. “Glede na trende, ki jih opažam v zadnjih letih, zelo močno pomilujem tiste, ki v to igro šele vstopajo. Današnje čebelarske začetnike namreč čakajo predvsem stroški in težave, napovedi o donosu in zdravju čebel pa so zelo slabe.”

[b]“Divji opraševalci so prepuščeni sami sebi”[/b]

A ne gre samo za vprašanje pridelka medu in s tem donosnosti čebelarjenja. Vse bolj jasno postaja, da (pre)veliko število medonosnih čebel porabi preveč naravnih virov. “Vse več je informacij in znanstvenih raziskav, da preveliko število čebel pomeni pomanjkanje paše ne samo za medonosne čebele, temveč tudi za druge opraševalce, ki so enako ali celo bolj pomembni,” opozarja Trušnovec. Čebele samotarke, čmrlji in drugi divji opraševalci namreč opravijo več kot polovico vsega dela pri opraševanju.
Medonosne čebele lahko na določenem območju povsem “izropajo” cvetni prah. “Medonosne čebele so generalistke in nabirajo vsak cvetni prah, ki jim je dosegljiv, na drugi strani pa imamo številne čebele samotarke, ki so specializirane za posamezne rastline. Če množica medonosnih čebel pobere vso pašo, za ostale opraševalce lahko zmanjka hrane.”
Poleg tega so medonosne čebele v prednosti, saj zanje poskrbijo čebelarji, tako z dohranjevanjem s sladkorjem v času pomanjkanja kot z zatiranjem bolezni. “Divji opraševalci pa so prepuščeni samim sebi in naši skrbi za naravo.”

Kot pravi Trušnovec, je z izkušnjami s čebelarjenjem prišlo tudi zavedanje o odgovornosti, ki jo ima ne samo do čebel, ampak tudi do okolja, v katerem deluje. “Kot čebelarji bi se morali vesti odgovorno in razmisliti o številu čebel, za katere skrbimo, in o učinku tega števila medonosnih čebel na okolje.”
“Z ideologijo ne moremo premagati biologije”
Raziskav o negativnem vplivu velikega števila medonosnih čebel na divje opraševalce v Sloveniji še nimamo. Je pa na voljo veliko poročil iz tujine. Če za primere vzamemo zgolj mestna okolja, so negativne učinke denimo zaznale raziskave v Parizu, Münchnu in Montrealu.
Čebele na strehi Grand Palaisa v Parizu (Foto: PROFIMEDIA)
Ne gre pa samo za mestna okolja, opozarja Gorazd Trušnovec. “Ni samo Ljubljana prenaseljena z medonosnimi čebelami, tudi številne druge slovenske regije imajo podoben problem in se bodo morale soočiti, da ima nosilna sposobnost prostora biološke omejitve in da s svojo ideologijo ne moremo premagati biologije.”

Čebelarstvo kot intenzivna živinoreja

Čebelarska zveza Slovenije je bila v zadnjem desetletju ob trdni podpori politike izjemno uspešna v promociji čebelarjenja, število čebelarjev in čebeljih družin je močno naraslo. Ne nazadnje so Združeni narodi na predlog Slovenije pred leti 20. maj razglasili za svetovni dan čebel. A Gorazd Trušnovec meni, da je šla popularizacija medonosnih čebel predaleč. “Slogan Rešimo čebele je enostavno preveč učinkovit. Vsi so si zapomnili, da so čebele ogrožene, in veliko jih je dobilo idejo postaviti nov čebelnjak.”
A kot opozarja, vsak nov čebelnjak običajno pomeni med deset in dvajset, lahko tudi več dodatnih čebeljih družin. “Vsaka družina pa na sezono porabi med 60 in 80 kilogramov cvetnega prahu, ki ga ‘odvzame’ iz narave.”

Čebelarji bi morali po njegovem prepričanju razumeti, da jim njihova dejavnost ne podeljuje posebnega statusa. “Zagotovo si čebelarji mislimo, da smo nekaj posebnega. A v končni fazi je čebela rejna žival, zato je absurdno govoriti, da čebele izumirajo. To je tako, kot da bi rekli, da izumirajo ovce.”
Medonosne čebele je, pojasnjuje, možno in treba oskrbovati, zlahka se jih nadomesti, iz ene družine je mogoče v posamezni sezoni narediti šest ali več novih družin … “Tudi če se morda grdo sliši, se strinjam z oznako čebelarjenja kot intenzivne živinoreje.”

“Vrsto let smo ljudem prali možgane …”

Za zdaj Trušnovec s svojimi opozorili o problematičnih vidikih pretiranega navdušenja nad čebelarstvom pri drugih pripadnikih branže še ni prav uspešen.

“Poskušam odpirati to temo, a večinoma je to podobno, kot bi govoril betonskemu zidu.”

To se mu zdi do neke mere povsem razumljivo. “Vrsto let smo ljudem prali možgane s sloganom Rešimo čebele, zato je zdaj težko kar naenkrat priti na plano s podatki in predlagati, da se malo ustavimo in premislimo, ali je nadaljnje povečevanje števila medonosnih čebel, postavljanje čebelnjakov na vse mogoče in nemogoče lokacije res tisto najboljše, kar lahko naredimo.”
Ljudje se težko odrečemo svojim prepričanjem. “In če vam vsi okoli vas govorijo, kako smo čebelarji junaki, kako pomembno je naše delo za ohranjanje biodiverzitete, je zelo težko sprejeti dejstvo, da morda medonosne čebele nimajo najboljšega vpliva na biotsko pestrost in da širjenje čebelarstva ni tisto najboljše, kar lahko naredimo za ohranjanje narave.”

Prepričan pa je, da je to tema, ki bo v naslednjih letih postala odmevnejša in se ji ne bo mogoče več izogniti. “Tako kot so se nekateri posmehovali podnebnim spremembam, zdaj pa imamo dva do tri katastrofalne vremenske dogodke na leto in so tudi teoretiki zarot nekoliko obmolknili.”

Čebela kot plešoči medved: “Prevzemam svoj del krivde”

Trušnovec se zaveda, da je popularizacija čebel in čebelarstva tudi njemu osebno v zadnjem desetletju izdatno pomagala pri uveljavljanju in pridobivanju posla. “Urbani čebelarji smo se dolgo trudili, da so nas sprejeli za legitimen del občestva in smo tudi sami na neki način potrebovali to odmevnost in prepoznavnost, ki jo je prinesla promocija čebelarjenja. Tukaj se absolutno posipam s pepelom in prevzemam svoj del krivde – a pred desetletjem nismo imeli podatkov, ki so znani danes.”

Zelo pa ga moti, da Čebelarska zveza to prepoznavnost in priljubljenost čebelarstva ohranja s “karnevalizacijo” čebel. “Priča smo temu, da je čebela v Sloveniji postala skoraj nekakšen plešoči medved na verigi v cirkusu. To mi je povsem tuje. Se pa zavedam, da sem tudi sam prispeval k trenutnemu stanju.”

*To je prvi v seriji člankov, ki jih objavljamo ta konec tedna in v katerih čebelarji in strokovnjaki opozarjajo, da smo šli s spodbujanjem čebelarstva v Sloveniji predaleč.

Iz te serije preberite še: Dr. Danilo Bevk z Nacionalnega inštituta za biologijo želi zaščititi divje opraševalce, kot so čmrlji in čebele samotarke. Med drugim v intervjuju pove: “Lažje bi preživeli brez medonosne čebele kot brez divjih opraševalcev.”

Dr. Janez Prešern, vodja skupine za čebelarstvo v okviru Kmetijskega inštituta Slovenije: “Naravno gostoto čebel presegamo za 20-krat”
Ekološki čebelar Matjaž Levičar pravi, da bi država morala ljudem otežiti odločitev za začetek čebelarjenja. Napoveduje pa, da se bo upad števila čebel in čebelarjev zgodil sam od sebe. In to radikalno.
O tej tematiki pa smo prvič pisali že pred tremi leti, v članku Preveč čebel ogroža naravno ravnovesje.

“Lažje bi preživeli brez medonosne čebele kot brez divjih opraševalcev”

Medonosne čebele niso niti najbolj pridne niti najučinkovitejše opraševalke, deležne pa so levjega deleža vse pozornosti in skrbi za njihovo dobrobit. Dr. Danilo Bevk, raziskovalec na oddelku za raziskave organizmov in ekosistemov na Nacionalnem inštitutu za biologijo, si to prizadeva spremeniti. Divjim opraševalcem, kot so čmrlji in čebele samotarke, želi dvigniti ugled in prepoznavnost. Postaviti jih želi na mesto, ki jim glede na njihovo nenadomestljivo vlogo v naravi pripada. Hkrati pa jih tudi zaščititi, saj njihovo število nevarno upada.
“Mnogi zmotno mislijo, da bodo z gojenjem čebel pomagali čebelam,” je pred nekaj dnevi dr. Bevk zapisal na družbenih omrežjih. “Ob tako veliki gostoti medonosnih čebel, kot jo imamo, vsaka dodatna čebelja družina pomeni manj hrane tako za medonosno čebelo kot divje opraševalce.”
Kaj ste želeli sporočiti s svojim zapisom? Da smo šli v navdušenju nad čebelarstvom predaleč?

V javnosti je razširjen občutek, da je medonosna čebela zelo ogrožena, čeprav dejansko število čebeljih družin narašča. Ne narašča sicer zato, ker bi bile razmere vedno boljše – v resnici so razmere vse slabše.
Število čebeljih družin narašča zaradi povečevanja števila čebelarjev. Čebelarjenje je na neki način postalo moderno. Mnogi začnejo čebelariti iz prepričanja, da bodo s tem pomagali pri ohranjanju čebel, dejansko pa v trenutnih razmerah zgolj povzročijo, da je v okolju manj hrane za druge čebele in divje opraševalce. Zaradi goste naseljenosti čebel se tudi bolezni hitreje širijo med panji, preskakujejo pa tudi na divje opraševalce.

Bi lahko rekli, da je problem v tem, da se preslabo zavedamo razlike med medonosnimi čebelami in preostalimi opraševalci? Da zaščito medonosne čebele zmotno enačimo z zaščito opraševalcev nasploh?
Za številne ljudi je medonosna čebela celo edini opraševalec, ki ga poznajo in na katerega pomislijo. Zavest o pomenu divjih opraševalcev se sicer povečuje, a se stvari v javnosti še vedno pogosto preveč poenostavljajo. Čebelarska zveza denimo navaja, da čebelarstvo z opraševanjem slovenskemu kmetijstvu omogoči 110 milijonov evrov letnih prihodkov, a v resnici je to prispevek vseh žuželk v Sloveniji. Medonosne čebele pa dejansko k opraševanju prispevajo manj kot polovico tega.
Večino dela opravijo divji opraševalci. Kljub temu je večina pozornosti in tudi sredstev namenjena za ohranjanje medonosne čebele.
Ne razumite me narobe – prav je, da podpiramo čebelarstvo. A če želimo dolgoročno zagotoviti zanesljivo opraševanje rastlin, je trenutni pristop napačen. Bistveno več pozornosti bi morali posvečati ohranjanju divjih opraševalcev.

Oprašujejo tudi muhe trepetavke, metulji, nekateri hrošči, včasih ose
Kdo so divji opraševalci?
V prvi vrsti divje čebele, med katere spadajo čmrlji in čebele samotarke. V Sloveniji smo zaznali vsaj 35 različnih vrst čmrljev in več kot 500 vrst čebel samotark. Oprašujejo pa tudi muhe trepetavke, metulji, nekateri hrošči, včasih tudi ose.

Kateri so najpomembnejši?

Za kmetijstvo so to zagotovo čmrlji in čebele samotarke, nekoliko manj tudi muhe trepetavke. V naravnem okolju pa so zelo pomembni tudi metulji, tako dnevni kot nočni.
Medonosne čebele ne morejo nadomestiti divjih opraševalcev. Res je, da jih je zelo veliko. A tudi če bi jih bilo še enkrat več, bi za zanesljivo opraševanje še vedno potrebovali divje opraševalce, ker medonosna čebela določenih rastlin ne more oprašiti ali pa jih opraši slabo.
Črmlji so dejavni tudi v slabem vremenu, ko čebele mirujejo

Kako se to kaže?

Črmlji so denimo dejavni tudi v slabem vremenu, v dežju in mrazu, ko čebele mirujejo. Če ne bi bilo čmrljev, bi sadno drevje spomladi ob neugodnih vremenskih razmerah lahko ostalo neoprašeno.
Prav tako so čmrlji dejavni od jutra do večera ter zelo hitri. V enakem času obiščejo med dvakrat in štirikrat toliko cvetov kot medonosne čebele. In čeprav so hitrejši, na cvetu pustijo več cvetnega prahu kot čebele. Cvetove tudi stresajo, kar je za opraševanje nekaterih rastlin, denimo paradižnika in ameriške borovnice, ključno. Imajo daljše jezičke, kar je pomembno pri opraševanju rastlin, ki imajo medovnike globoko v cvetu in so za medonosno čebelo nedosegljivi, zato jih ne oprašuje.

Tudi čebele samotarke so izjemno učinkovite pri opraševanju. Ena čebela samotarka lahko opravi delo kar stotih medonosnih čebel.
Divji opraševalci opravijo veliko več dela, kot bi lahko sklepali samo na podlagi njihove številčnosti. Poleg tega jih zlahka spregledamo. Najmanjše čebele samotarke so velike samo tri milimetre.
Pravite, da medonosne čebele ne morejo nadomestiti divjih opraševalcev. Bi lahko divji opraševalci nadomestili medonosne čebele?
Lahko rečemo, da bi lažje preživeli brez medonosne čebele kot brez divjih opraševalcev. Je pa vsekakor dobro imeti oboje. Medonosna čebela je v Sloveniji in Evropi avtohtona vrsta, nekatere rastline so prilagojene nanjo. Je pa čebel toliko, da ni treba skrbeti, da jih ne bi bilo dovolj.

Kakšno je stanje divjih opraševalcev v Sloveniji? Kakšni so trendi?
Dolgotrajnega monitoringa, na podlagi katerega bi lahko iz podatkov sklepali o trendih, nimamo. Je pa očitno, da njihovo število upada. Starejši kolegi pravijo, da so včasih opazili bistveno več čmrljev kot danes. Veliko ljudi mi pripoveduje, kako so včasih na travnikih naleteli na čmrlja gnezda. Danes večina ljudi ne ve več, kako so čmrlja gnezda videti.
Z gotovostjo lahko rečemo, da populacije divjih opraševalcev upadajo in da se bo, če ne bomo ukrepali, to prej ali slej začelo poznati tudi na kmetijski pridelavi.

Vse manj cvetočih travnikov, ki so najpomembnejši vir hrane
Kaj so ključni dejavniki pri upadanju števila divjih opraševalcev?
Težav je več in se med seboj seštevajo. Najpomembnejša je po mojem mnenju pomanjkanje hrane, ki je predvsem posledica sprememb v okolju. Manj je cvetočih travnikov, ki so najpomembnejši vir hrane.

Pomembno vlogo igrajo podnebne spremembe, ki se kažejo v obliki milih zim in zgodnjih pomladi, tem nato pogosto sledijo pozebe. Problematične so tudi vse pogostejše dolgotrajne poletne suše.
K pomanjkanju hrane prispeva tudi velika gostota medonosnih čebel, še posebej v obdobjih splošnega pomanjkanja. Takrat čebelarji medonosne čebele hranijo, zato lažje preživijo, divji opraševalci pa so prepuščeni sami sebi.

Zelo pomemben dejavnik je tudi pomanjkanje primernih mest za gnezdenje, ponekod tudi uporaba pesticidov.

Tudi če nimate vrta, lahko prispevate. Če imate vrt: “neurejen” vrt je boljši
Kaj bi torej svetovali ljudem, ki želijo pomagati pri ohranjanju opraševalcev?
Najpomembnejše je zagotavljanje zadostnih prehranskih virov. Kmetje lahko razmislijo o tem, da ohranjajo vsaj del travnikov cvetočih. Če imate pred hišo vrt, je dobro pustiti, da se rastline lahko razrastejo in zacvetijo. Lepo urejena “angleška” trata je z vidika skrbi za opraševalce najslabša možnost. Vsi, tudi tisti brez vrtov, lahko prispevajo s sajenjem medovitih rastlin na svojih okenskih policah in balkonih.

Pomagate lahko tudi s tem, da divjim opraševalcem omogočite prostor za gnezdenje. Lahko postavimo gnezdilnico za čebele samotarke, v kateri pa lahko gnezdi le del vrst, zato to ni dovolj. Pomembno je ohranjati pestrost okolja. Čmrlji tako potrebujejo manj košene travnike in mejice, kjer lahko varno gnezdijo. Vrtovi naj bodo manj sterilni. Bolj je vrt “neurejen”, bolj prijazen je opraševalcem.
Če ste čebelar, pa lahko k zaščiti divjih opraševalcev prispevate tudi tako, da zmanjšate število čebeljih družin ali celo prenehate čebelariti.

To ste sami že storili?

Res je. Čebelaril sem 12 let, pred dvema letoma pa sem prenehal. Kot prvo mi je zmanjkovalo časa, kot drugo pa sem ugotovil, da je čebelarjev tudi brez mene dovolj, tako da odločitev ni bila zelo težka, čeprav sem užival v čebelarjenju.

Dr. Danilo Bevk je osrednje gonilo prizadevanj za večjo ozaveščenost o pomenu divjih opraševalcev v Sloveniji. Je tudi ustanovitelj in predsednik društva Čmrljica, katerega osrednji namen je prav širjenje zavedanja in znanja o tem nenadomestljivem delu narave.
V okviru društva letos poteka tudi akcija t. i. občanske znanosti PruČmru. “Namen akcije, ki poteka do konca aprila, je dvojen,” pojasnjuje Bevk. “Kot prvo želimo s pozivom, naj nam ljudje sporočajo opažanja čmrljih matic (vsi čmrlji, ki jih vidimo zgodaj spomladi, so matice), zbrati čim več podatkov, kje in kdaj se pojavljajo, na katerih rastlinah se hranijo, katerih je več, katerih manj. Drugi namen pa je ljudi spodbuditi, da postanejo pozornejši na čmrlje in njihov dejanski pomen.”

Preberite še: Čebelar z ljubljanskih streh Gorazd Trušnovec, ki meni, da ima slovensko čebelarstvo strukturo piramidne sheme: “Vrsto let smo ljudem prali možgane”.

Dr. Janez Prešern, vodja skupine za čebelarstvo v okviru Kmetijskega inštituta Slovenije: “Naravno gostoto čebel presegamo za 20-krat”
Ekološki čebelar Matjaž Levičar pravi, da bi država morala ljudem otežiti odločitev za začetek čebelarjenja. Napoveduje pa, da se bo upad števila čebel in čebelarjev zgodil sam od sebe. In to radikalno.

“Naravno gostoto čebel presegamo za 20-krat”
Avtor: Staš Zgonik 14. Apr 2024

Navdušenje nad čebelarstvom, ki je sledilo njegovi izdatni promociji, je število čebeljih družin v Sloveniji povečalo toliko, da nekateri čebelarji in strokovnjaki že opozarjajo na prenaseljenost z medonosno čebelo. Ob v povprečju vse slabših pogojih za čebelarjenje si čebelarji med seboj odžirajo zaslužek, medonosne čebele pa njihovim divjim sorodnicam odžirajo hrano v naravi. Dr. Janez Prešern je vodja skupine za čebelarstvo, ki deluje v okviru oddelka za živinorejo na Kmetijskem inštitutu Slovenije, in tudi sam čebelar. Kakšen je njegov pogled na opozorila? Je medonosnih čebel v Sloveniji preveč?

“S stališča ekonomike čebelarjenja zagotovo,” nam je odgovoril. “Čebelarjem, ki jim dejavnost predstavlja pomemben vir prihodka, bi se zagotovo poznalo na pridelku, če bi bilo čebeljih družin manj.”
Po njegovih besedah se je število čebeljih družin, odkar se ukvarja s čebelarstvom, močno povečalo. “Skupna ‘skleda’ paše, ki je na voljo, pa se v tem času ni nič povečala, kvečjemu se je zmanjšala.”
Lani se je sicer po najnovejših podatkih, ki so nam jih poslali s kmetijskega ministrstva, ocenjeno število čebeljih družin v Sloveniji prvič po 20 letih rasti opazno zmanjšalo, z 213 na 207 tisoč.

[b]Za 20-krat presežena naravna gostota
[/b]
Medonosnih čebel je zaradi čebelarstva vsekakor bistveno več, kot bi jih bilo, če jih ne bi redili, je pojasnil dr. Prešern. “Naravna gostota medonosnih čebel v Evropi je nekoč bila pol čebelje družine na kvadratni kilometer. Mi, z 200 tisoč čebeljimi družinami na 20 tisoč kvadratnih kilometrih, to presegamo za 20-krat.”
Če odštejemo območja, ki niso primerna za čebelarjenje, denimo območja gora, je njihova gostota še večja, je opozoril. “Lokalno se lahko povzpne krepko čez 40 družin na kvadratni kilometer.” Vsaka družina šteje med 20 in 60 tisoč čebel.
S čebelami najbolj nagnetena območja Slovenije so Vipavska dolina, del Prekmurja in Mengeško polje nad Ljubljano.

“Nadzora praktično ni”

Težava pri razpravah o prenaseljenosti Slovenije z medonosnimi čebelami je po mnenju dr. Prešerna verodostojnost podatkov, ki jih čebelarji sporočajo državi. Veliko državnih pomoči je namreč vezanih na število panjev, čebelarji z več panji so upravičeni tudi do višjih subvencij pri različnih investicijah.
“Uradna ocena števila čebeljih družin je verjetno previsoka zaradi želje čebelarjev po nadomestilih in subvencijah,” je pojasnil Prešern. “Nič vas ne stane, če prijavite nekaj več čebeljih družin, da dosežete mejo za višjo subvencijo, na primer za tehnično podporo. Nadzora tukaj praktično ni.”
Hkrati s čebelarji, ki prijavijo večje število panjev od dejanskega, sicer obstajajo tudi ljudje, ki svojih panjev ne prijavijo, ker se jim ne ljubi ukvarjati z birokracijo in ker se hočejo izogniti veterinarskemu nadzoru. “Vseeno pa menim, da je bilo število prijavljenih, a neobstoječih panjev v letu 2023 večje od števila neprijavljenih obstoječih panjev,” je dejal dr. Prešern.

“Naše kmetijstvo ne zahteva veliko opraševanja”

Glavna naloga čebel je opraševanje rastlin. In za to nalogo jih je v Sloveniji po mnenju dr. Prešerna dovolj. “Naše kmetijstvo ne zahteva veliko opraševanja. Številke se iz leta v leto spreminjajo, a največji delež poljščin, ki zahtevajo opraševanje čebel, je bil po mojih izračunih na podlagi podatkov Agencije za kmetijske trge do zdaj 7-odstoten. Verjetno bi za nemoteno opraševanje zadoščalo tudi pol manjše število čebeljih družin.”
To pa je v nasprotju s stališčem čebelarske zveze, kjer trdijo, da je “pogoj za uspešen opraševalni servis čebel stalna vzreja od 170 do 220 tisoč čebeljih družin”.

Drug drugemu hodijo v zelje oziroma v cvetje

Pri vprašanju, ali veliko število medonosnih čebel v Sloveniji negativno vpliva na divje opraševalce, dr. Prešern ostaja previden. “Na to vprašanje je v naravi zelo težko odgovoriti, predvsem pa odgovora ni mogoče dobiti na hitro, v roku enega ali dveh let. Sezone se z vidika vremenskih razmer in obilice čebelje paše namreč med seboj močno razlikujejo. Literatura je na tem mestu še deljena.”

Dejstvo pa je, je nadaljeval, da medonosna čebela konkurira divjim opraševalcem na področju hrane. “Če pogledamo čisto s stališča zdrave pameti, medonosne čebele in divji opraševalci zagotovo drug drugemu hodijo v zelje oziroma v cvetje. Poraja se problem razdelitve omejenih naravnih virov med veliko število “uporabnikov”. Trditi, da veliko število medonosnih čebel nima nikakršnega vpliva, je s tega vidika neresno.”
Zagotovo obstaja tudi problem prenosa patogenov med medonosnimi čebelami in divjimi opraševalci, je nadaljeval dr. Prešern. “In zagotovo nimamo dovolj dobre ocene, kaj se dogaja s populacijami divjih opraševalcev. To so dejstva.”

Treba se je zavedati, da divji opraševalci, čeprav jih je številčno manj, opravijo več kot polovico vsega opraševalskega dela. “Divji opraševalci služijo tudi kot pomemben pomožni vir storitev opraševanja,” je opozoril dr. Prešern. “Ko sadno drevje cveti v slabem in hladnem vremenu, se lahko sadjarji zanašajo samo na divje opraševalce, kot so čmrlji, saj čebele v takih razmerah niso aktivne.” Na to je opozoril tudi dr. Danilo Bevk, vodilni raziskovalec divjih opraševalcev v Sloveniji.
V slabi sezoni, ko se veliko število čebeljih družin bori za omejene vire, verjetno paše zmanjkuje tudi za divje opraševalce, sklene. “Pametno bi se mi zdelo, če bi imeli nekaj manj medonosnih čebel.”

Bi čebelarstvo lahko označili za intenzivno živinorejo?

“Kar zadeva povzročanje odpadkov in bivalne razmere za živali, ne bi mogli reči, da je čebelarstvo intenzivna živinoreja,” meni dr. Prešern. “Glede porabe naravnih virov pa bi bila to lahko kar poštena oznaka.”
Prav tako tezo o intenzivnosti podpira dejstvo, da tako veliko število čebeljih družin samih, brez pomoči čebelarjev, ne bi zmoglo preživeti. “Če bi jih pustili, da se znajdejo same, bi se njihovo število zaradi bolezni in pomanjkanja hrane hitro precej zmanjšalo.”

Ne moremo pa medonosnih čebel primerjati s kravami v hlevu, vztraja. Čebel namreč sploh ne moremo šteti za udomačene živali. “Da bi izpolnjevale vse kriterije za udomačene živali, bi morali ljudje nadzorovati njihovo prehranjevanje in reprodukcijo.”

Pri čebelah pa nobeden od obeh kriterijev ni v celoti izpolnjen. “Nikoli nimate popolnega nadzora nad tem, s čim se bodo prehranjevale. Matica pa se pari v zraku, med letom, in človek nima popolnega vpliva na izbiro njenih spolnih partnerjev.”

Preberite še:
Čebelar z ljubljanskih streh Gorazd Trušnovec meni, da ima slovensko čebelarstvo strukturo piramidne sheme: “Vrsto let smo ljudem prali možgane”.

Dr. Danilo Bevk z Nacionalnega inštituta za biologijo želi zaščititi divje opraševalce, kot so čmrlji in čebele samotarke: “Lažje preživimo brez medonosne čebele kot brez divjih opraševalcev”
Ekološki čebelar Matjaž Levičar pravi, da bi država morala ljudem otežiti odločitev za začetek čebelarjenja. Napoveduje pa, da se bo upad števila čebel in čebelarjev zgodil sam od sebe. In to radikalno.

“Pričakujem precej radikalno redukcijo čebelarstva”
Avtor: Staš Zgonik 14. Apr 2024

Po ozki in strmi vijugasti cesti, ki iz vasi Laze ob Savi vodi proti Jančam in se na poti iz asfalta spremeni v makadam, se pripeljemo do domovanja Matjaža Levičarja, ki si je majhno družinsko hišo uredil na vzpetini sredi gozda. Levičar je ekološki čebelar, panje ima razporejena tako v okolici hiše kot tudi na drugih krajih po Sloveniji. Skupno skrbi za približno 300 čebeljih družin. Opozarja, da se razmere za čebelarjenje zaradi podnebnih sprememb slabšajo, hkrati pa je število medonosnih čebel v Sloveniji postalo nevzdržno veliko. Prepričan je, da bi morala država ljudem vsaj malo otežiti odločitev za začetek čebelarjenja. Hkrati pa napoveduje, da se bo upad števila čebel in čebelarjev zgodil kar sam od sebe, "po naravni poti". In to radikalno.
Posamezni čebelarji in strokovnjaki vse glasneje opozarjajo, da je šlo število medonosnih čebel v Sloveniji čez mejo vzdržnosti. Popularizacija čebelarjenja je bila preveč uspešna.

O tem smo ta konec tedna že objavili:
Pogovor s strokovnjakom za čebelarstvo dr. Janezom Prešernom s Kmetijskega inštituta, ki opozarja na “nenaravno” gostoto medonosnih čebel.

Pogovor z urbanim čebelarjem Gorazdom Trušnovcem, ki je iz odgovornosti do narave začel zmanjševati število čebel, za katere skrbi.
Intervju z dr. Danilom Bevkom o tem, da so divji opraševalci neupravičeno v senci medonosnih čebel.

“V nekem trenutku je bilo ‘instant’ čebelarjev preveč”
Promocija čebelarstva v zadnjem desetletju je imela veliko dobrih posledic, poudarja Matjaž Levičar. Med drugim se je cena medu na trgu potrojila. “Malo manj dobra posledica pa je bila, da se je veliko ljudi na novo odločilo za čebelarjenje. V nekem trenutku je bilo teh ‘instant’ čebelarjev preveč.”
Število čebelarjev se je s 6 tisoč povečalo na več kot 11 tisoč. Število čebeljih družin se je s 130 tisoč povečalo na več kot 200 tisoč. “Posledica pa je lahko lokalna preobremenitev pašnih virov. To se kaže v zmanjšani proizvodnji medu, zaradi bližine različnih čebelnjakov pa tudi v povečanem prenosu bolezni.”

Veliko število gojenih medonosnih čebel lahko poleg tega ogrozi divje opraševalce, kot so čmrlji in čebele samotarke, ki so za opraševanje pomembnejši kot medonosne čebele. “V čebelarstvu poznamo pašno obdobje – v teh dneh vse cveti in je paše načeloma dovolj za vse. Potem pa sledi brezpašno obdobje julija, avgusta in septembra, ko je paše v naravi zelo malo. In takrat se lahko pojavi problem za divje opraševalce, ker lahko s preveliko populacijo medonosnih čebel izropamo še tisto malo cvetov, ki so na voljo.”

[b]Kdo naj prvi zmanjša število čebel?[/b]

Razmislek o tem, ali je medonosnih čebel v Sloveniji preveč, se običajno konča pri vprašanju: kdo naj torej zmanjša število čebel? Naj bodo to veliki čebelarji, ki imajo zaradi velikega števila panjev največji vpliv?
V to kategorijo spada tudi Levičar, ki ima na več koncih Slovenije razporejenih približno 300 panjev. “Osebno števila čebeljih družin še nisem začel zmanjševati,” priznava. “Od čebelarjenja živim in preživljam družino. Skušam pa svoje panje razporediti na lokacije, kjer ni ‘gneče’.”
Naj torej število čebel najprej zmanjšajo mali, ‘hobi’ čebelarji, za katere je skrb za čebele bolj prostočasna aktivnost? “Zmanjševanje števila panjev je zelo občutljiva tema,” meni Levičar. “Zakon o živinoreji pravi, da ima vsak pravico do nemotene reje živali na svojem zemljišču. A večino živali redimo, ker hkrati na zemljišču pridelujemo krmo zanje. Pri čebelarjenju pa imate lahko čebelji panj postavljen na balkonu in črpate naravne vire iz okolice.”

“Ne moremo samo drugih kriviti, da čebele nimajo paše”
Med čebelarji je po mnenju Matjaža Levičarja odločno premalo dela za skupno dobro. “Čebelarstvo je edina kmetijska panoga, ki od lastnika živali ne zahteva površin za rejo. Posledica tega pa je, da mnogi čebelarji nimajo interesa, da bi skrbeli za čebeljo pašo oziroma se niti ne zavedajo, da bi bilo to potrebno. Od lastnika gozda pa pričakujejo, da bo ohranjal medovite rastline, čeprav lastnik sam nima od tega nič. Od kmetov pričakujejo, da bodo manjkrat kosili travnike, da lahko rože na njem zacvetijo, kmet pa pač potrebuje krmo za svoje živali. Čebelarji bi morali bolj aktivno pristopiti do teh ljudi in ponuditi pomoč pri ohranjanju medovitih rastlin. Ne moremo samo reči, da so drugi krivi, da naše čebele nimajo paše.”
Po njegovih opažanjih se je med čebelarje naselila apatija. “Zelo težko jih je prepričati, da bi sodelovali pri skupnih aktivnostih v okviru društev in čebelarske zveze.”
Kot primer te apatije in nepripravljenosti, da bi čebelarji sami pripomogli k izboljšanju stanja, Levičar navaja letošnji javni razpis za sofinanciranje sadik medovitih rastlin, za katerega je bilo oddanih vsega deset vlog, večina sredstev pa je ostala neporabljena.

Obvezno izobraževanje bi predstavljalo prvo sito

Najpomembnejši in tudi najlažji ukrep za omejitev števila čebel in čebelarjev bi bil po mnenju Matjaža Levičarja uvedba obveznega izobraževanja in izpita za nove čebelarje. “Kdor se odloči za čebelarjenje z danes na jutri in si kupi čebelji panj, lahko na račun pomanjkljivega znanja povzroča razvoj in širjenje bolezni v okolju, hkrati pa dodatno obremenjuje naravne vire.”
Obvezno izobraževanje bi pravici do čebelarjenja dodalo tudi obveznosti, razmišlja. “Če vplivate na okolico, imate v zvezi s tem tudi dolžnosti. Hkrati bi bilo to tudi prvo sito, ki bi ločilo resne čebelarje od tistih, ki jim je to neobvezujoč popoldanski hobi.”
Prav tako meni, da bi bil na mestu razmislek o znižanju meje za obdavčitev prihodkov iz čebelarjenja. “Trenutno za prvih 40 panjev čebelarji ne plačujejo dohodnine. Smiselno bi bilo, da bi to mejo spustili.”

“Čebelarji bodo videli, da to nima več smisla”

Najverjetnejše pa se mu zdi, da se bo zmanjšanje obsega čebelarstva zgodilo kar samo od sebe, po “naravni poti”. “Poleg velike obremenitve pašnih virov imamo namreč opravka z vse večjim vplivom podnebnih sprememb. Dogajajo se nam tople zime in hladne pomladi. Letos imamo za zdaj srečo, a v zadnjih 12 letih samo štirikrat nismo imeli opravka s spomladansko pozebo. Vsaka močnejša pozeba lahko povzroči med 60- in 90-odstotni izpad donosa medu. In v takih razmerah se bodo mnogi čebelarji začeli spraševati o smiselnosti svoje dejavnosti. Že zdaj se kažejo določeni znaki v tej smeri.”
Skratka, čebelarji dejavnosti ne bodo opuščali zato, ker jim bo to nekdo svetoval ali ukazal. “Ampak zato, ker bodo sami od sebe videli, da to nima več smisla.”

Ob tem napoveduje, da bi občutno zmanjšanje števila čebeljih družin utegnil povzročiti tudi prihod azijskega sršena, tujerodne vrste, ki se širi po Evropi in rada uničuje čebelje družine, napada pa tudi druge opraševalce. “Prisoten je že v Italiji, tudi blizu meje s Slovenijo. Opazili so ga tudi na Madžarskem. Izkušnje iz drugih držav kažejo, da se lahko širijo v radiju do 100 kilometrov na leto.” Prihod v Slovenijo je tako po njegovem le vprašanje časa.

[color=red]“Skratka, pričakujem, da se nam bo kar sama od sebe zgodila precej radikalna redukcija čebelarstva.”[/color]

Preberite še druge članke iz rubrike Poglobljeno:
Čebelar z ljubljanskih streh Gorazd Trušnovec, ki meni, da ima slovensko čebelarstvo strukturo piramidne sheme: “Vrsto let smo ljudem prali možgane”.

Dr. Danilo Bevk z Nacionalnega inštituta za biologijo želi zaščititi divje opraševalce, kot so čmrlji in čebele samotarke: “Lažje preživimo brez medonosne čebele kot brez divjih opraševalcev”.
Dr. Janez Prešern, vodja skupine za čebelarstvo v okviru Kmetijskega inštituta Slovenije: “Naravno gostoto čebel presegamo za 20-krat“.

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli