Slovenski ljubiteljski čebelarji Seznam forumov Slovenski ljubiteljski čebelarji
slovenska čebela, tehnologija čebelarjenja, zdravstveno varstvo, čebelji izdelki, varovanje okolja, organiziranost čebelarjev, vloga čebele v naravnem prostoru, odnos družbe do ohranitve čebele
 
 Pogosta vprašanjaPogosta vprašanja   IščiIšči   Seznam članovSeznam članov   Skupine uporabnikovSkupine uporabnikov   Registriraj seRegistriraj se 
 Tvoj profilTvoj profil   Zasebna sporočilaZasebna sporočila   PrijavaPrijava 




ČMRLJI IN DIVJE ČEBELE SAMOTARKE

 
Objavi novo temo   Odgovori na to temo    Slovenski ljubiteljski čebelarji Seznam forumov -> Iz arhivov v novo objavo in splošni arhiv foruma
Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo  
Avtor Sporočilo
Čelar
Administrator foruma


Pridružen/-a: 29.03. 2010, 07:24
Prispevkov: 812

PrispevekObjavljeno: 01 Mar 2015 18:37    Naslov sporočila: ČMRLJI IN DIVJE ČEBELE SAMOTARKE Odgovori s citatom

Nekaj o čmrljih!

Ali čmrlji pridelujejo med?



Čmrlji nabirajo medičino, ki je vir energije. Viške shranjujejo v satju v obliki medu, ki pa je bolj voden manj obstojen kot čebelji. Zaloge medu so zelo majhne, zato čmrlji marsikje veljajo za lene. V resnici si ne kopičijo velikih zalog, ker jih ne potrebujejo za zimo. Zimo namreč preživijo le v zadnjem letu izlegle matice, pa še te otrpnejo in zato ne potrebujejo medu.

Ali čmrlji pičijo?

Čmrlji imajo želo vendar so zelo miroljubni. Nevarnosti, da bi nas pičil čmrlj na prostem ali čmrlj, ki išče izhod iz stanovanja, ni. Številne vrste ne pičijo niti, če odpremo njihovo gnezdo in pičijo le v skrajni sili, npr. če jih primemo in stisnemo. Pik je sicer manj boleč kot je čebelji, čmrlj pa pik preživi. Kljub temu je najbolje, da čmrljev med gnezdenjem ne motimo.

Ali čmrlji živijo tudi v mestih?

Da, čmrlji živijo tudi v mestih. Mesta sploh niso tako slab življenjski prostor, saj so na voljo cvetoči parki in vrtovi, manjša je tudi poraba pesticidov. Težava pa je pomanjkanje gnezdilnih mesti. Pomagamo jim lahko z nameščanjem gnezdilnic.

Kako lahko čmrlje privabimo na vrt?

Tako kot ptice tudi čmrlje najlažje privabimo z nameščanjem gnezdilnic. Pomembno je tudi, da skrbimo, da imajo na voljo dovolj cvetočih rastlin, ki pa jih seveda ne smemo škropiti.

Ali čmrlje lahko gojimo tudi na balkonu?

Večina čmrljev gnezdi pri tleh, vendar pa nekatere vrste svoje gnezdo poiščejo tudi višje, npr. veliki črno-rdeči in drevesni čmrlj.

Kaj storimo, če najdemo čmrlje gnezdo?

Če je nepoškodovano in na varnem mestu, je najbolje, da ga pustimo pri miru (lahko ga zaščitimo z mrežo). Če je gnezdo poškodovano ali ni na varnem mestu, lahko čmrlje skupaj s satjem preselimo v gnezdilnico in pozno zvečer prenesemo na drugo mesto. Če najdete čmrlje gnezdo se lahko posvetujete tudi z nami (info@cmrljica.si, 041 960 139).
Kako pomladi ločimo matice od delavk?

Zelo preprosto. Prvi čmrlji pomladi so namreč samo matice. Prve delavke se pojavijo šele dober mesec kasneje, običajno šele konec aprila ali v začetku maja. Ob pojavu prvih delavk matice kmalu prenehajo letati na pašo in jih ne videvamo več.

Kako prepoznamo matico, ki je primerna za naselitev v gnezdilnico?

V gnezdilnico lahko naselimo samo matico, ki išče mesto za gnezdenje. Prepoznamo jo po tem, da ne obiskuje cvetov, leti nizko nad tlemi in stika za luknjami. Nikoli ne lovimo matic, ki obiskujejo cvetove, saj se te zagotovo ne bodo "prijele".

Ali lahko kupimo gojene čmrlje?

Čmrlje laboratorijsko gojijo za potrebe vrtnarjev, ki jih uporabljajo predvsem v rastlinjakih. Ker v Sloveniji ni laboratorijske vzreje čmrljev, jih uvažajo, kar pa za divje čmrlje predstavlja precejšnje tveganje. Obstaja namreč nevarnost križanja in prenosa bolezni na divje populacije. Kupovanje laboratorijsko vzrejenih družin zato odsvetujemo, saj s tem škodimo divjim čmrljem.


Nazadnje urejal/a Čelar 01 Mar 2015 18:47; skupaj popravljeno 1 krat
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
Čelar
Administrator foruma


Pridružen/-a: 29.03. 2010, 07:24
Prispevkov: 812

PrispevekObjavljeno: 01 Mar 2015 18:46    Naslov sporočila: Odgovori s citatom

Čmrlji in samotarke, prezrti obiskovalci cvetov



Skrivnostni svet divjih opraševalcev. Bodite prijazni do čmrljev in divjih čebel in namesto angleške trate na vrt sadite čim več cvetočih rastlin.
Dragica Jaksetič, Ilirska Bistrica

Medonosna čebela je najpomembnejši opraševalec kmetijskih rastlin, a še tako pridna čebela vsega dela sama ne zmore. Njeno delo dopolnjujejo divji opraševalci, zlasti čmrlji in čebele samotarke pa tudi metulji, muhe trepetavke in hrošči. Ti imajo celo nekatere lastnosti, zaradi katerih jih niti čebela ne more nadomestiti.

»Rastline so bolje oprašene, če jih poleg medonosne čebele oprašujejo še divji opraševalci. Oprašenost je celo boljša, če jih oprašujejo samo divji opraševalci, kot če jih oprašuje samo medonosna čebela,« pojasnjuje biolog dr. Danilo Bevk z Nacionalnega inštituta za biologijo. Večjo učinkovitost divjih opraševalcev je ugotovila skupina 50 raziskovalcev z vsega sveta, ki so analizirali opraševanje 41 kmetijskih rastlin na 600 poljih na petih celinah.

Debelušnih opraševalcev slabo vreme ne ustavi


»Čmrlji so v Evropi najpomembnejši divji opraševalci in v Sloveniji je bilo doslej najdenih kar 35 vrst teh nenadomestljivih obiskovalcev cvetov,« pravi Bevk, soavtor monografije Čmrlji v Sloveniji. Zakaj nenadomestljivi? »Ker so dejavni tudi v dežju, vetru in nizkih temperaturah. Čebela namreč v slabem vremenu odpove. In spomladi, ko cveti sadno drevje, je pogosto slabo vreme.«

Čmrlj cvet močno strese. To je zelo pomembno na primer pri paradižniku, iz katerega prašnikov se cvetni prah težko sprosti. »Čmrlji slovijo tudi po dolgem jezičku, zato lahko obiskujejo cvetove z medovniki globoko v cvetnem vratu, ki so čebelam nedosegljivi. Čeprav se nam čmrlji zdijo nerodni, so v resnici zelo hitri, v enakem času obiščejo trikrat več cvetov kot čebela, in ker so dobro odlačeni, so odlični prenašalci cvetnega prahu.«

Skupnosti čmrljev so manjše od čebeljih. Z nekaj deset do nekaj sto članov. Od čebeljih se razlikujejo tudi po tem, da skupnosti niso trajne, ampak trajajo le nekaj mesecev. Prezimijo le v preteklem letu izlegle matice in te spomladi same ustvarijo novo gnezdo. »Vsi čmrlji, ki jih vidimo spomladi, so torej matice.« Čebele prezimujejo v velikem številu, čmrljev pa je spomladi malo, a kljub temu, kot smo že opisali, oprašijo pomemben delež cvetov.

Čebela samotarka ne piči


Čmrlji pa niso edine divje čebele pri nas. Njihovo delo dopolnjuje še več kot 500 vrst čebel, ki večinoma živijo samotarsko, zato jim pravimo čebele samotarke. Večina je manjših od medonosnih, največje pa so lesne čebele, ki so celo večje od čmrljev. »Vsaka čebela samotarka sama poskrbi za svoj zarod. Poišče primerno mesto za gnezdenje, na primer votlo rastlinsko steblo ali luknjo v lesu, vanjo odloži jajčeca in cvetni prah, vse skupaj zapre, s tem pa je skrb za naraščaj končana. Iz jajčec se izležejo ličinke, ki pojedo zalogo cvetnega prahu in se zabubijo. Iz gnezda večinoma izletijo šele naslednje leto.«

Ker je življenje divjih opraševalcev veliko bolj prikrito kot življenje medonosne čebele, za katero samo v Sloveniji skrbi 9000 čebelarjev, zgodb o umiranju čmrljev in čebel samotark ne slišimo. Tudi divje opraševalce desetkajo pesticidi, pomanjkanje hrane in bolezni, vse manj je tudi za gnezdenje primernih kotičkov, s čimer medonosna čebela nima težav. Čebele samotarke so včasih gnezdile v slamnatih strehah in lesu, ki sta se danes umaknila drugim gradbenim materialom. Gnezda čmrljev pa poteptajo kmetijski stroji. Večina čmrljev namreč gnezdi na ali v tleh, nekatere vrste, na primer drevesni čmrlj, pa gnezdo iščejo tudi više, v skednjih, skladovnicah drv, ptičjih gnezdilnicah.

Vsakdo je lahko »čebelar«


Populacije divjih opraševalcev se manjšajo in ponekod se to že pozna tudi v kmetijski pridelavi. »V primerjavi z zahodno Evropo so populacije divjih opraševalcev v Sloveniji še razmeroma dobro ohranjene. Vzrok za to je predvsem manj intenzivno kmetijstvo, kljub temu pa opažamo, da so nekatere vrste čedalje redkejše. Travnike kosijo vedno bolj zgodaj in pogosteje. Zaradi strojne obdelave so pokošeni v nekaj dneh lepega vremena, tako da opraševalci kar naenkrat ostanejo brez hrane. Bujno cvetočih travnikov je vse manj,« pojasnjuje Danilo Bevk.

Če se bo trend nadaljeval, bodo nekatere vrste izginile. Na Kitajskem morajo sadno drevje ponekod že opraševati ročno, ker so opraševalci izginili. Pestrost opraševalcev je treba ohraniti, zanašati se samo na medonosno čebelo, pa ni modro. Kaj, če bi ob nenadnih izgubah čebeljih družin rastline na določenih območjih ostale neoprašene? Kdo bo cvetove opraševal v spomladanskem vetru, dežju in mrazu? Ni druge poti kot poskrbeti za te, doslej prezrte obiskovalce cvetov.

Kako jim lahko pomagamo? »Najlaže z nameščanjem gnezdilnic. Čmrljem uredimo gnezdilnice iz kartona. Vanje se matice lahko naselijo same, še bolj zanesljivo pa je, če jo ulovimo in naselimo sami. Pri tem je zelo pomembno, da ulovimo matico, ki išče gnezdo. Da to počne, vidimo po tem, da ne obiskuje cvetov, pač pa leti nizko nad tlemi in stika za luknjami. Ko je na tleh, jo ulovimo v lonček in nato za največ pol ure zapremo v gnezdilnico. Toliko časa je dovolj, da se matica odloči, ali ji gnezdilnica ustreza. Če bi jo zadrževali dalj časa, bi bilo lahko to škodljivo zanjo. Še bolj preprosto je gojenje čebel samotark. Na sončno mesto postavimo gnezdilnico iz navrtanega lesa in bambusovih stebel, čebele pa se bodo naselile same. Gnezdilnica mora biti zunaj vse leto, tudi pozimi. Za gojenje divjih čebel ne potrebujemo vrta. Zadostuje že balkon ali okenska polica,« razlaga Danilo Bevk.

Čmrlji in čebele samotarke živijo tudi v mestih, ki sploh niso tako slab življenjski prostor, sploh če ga primerjamo z intenzivno obdelovano kmetijsko krajino, opozarja sogovornik. »Vrtovi in parki so od pomladi od jeseni polni cvetočih rastlin, primanjkuje le gnezdilnih mest, in to tako zelo, da so čmrlji pripravljeni gnezditi celo visoko na balkonih stolpnic.«

Ali tudi divje čebele pikajo?

»Divje čebele so zelo miroljubne, zato se nam jih zaradi pikov ni treba bati. Čebela samotarka piči le, če jo primemo in stisnemo, nikoli pa ne brani gnezda, zato jih lahko brez skrbi opazujejo tudi otroci. Tudi čmrlji gnezda večinoma ne branijo, vendar pri nekaterih vrstah med stikanjem po gnezdu možnosti pika, ki pa je manj boleč kot pik čebele ali ose, ni mogoče povsem izključiti. Pri opazovanju čmrljev pred gnezdilnico pa se pika ni bati,« iz izkušenj pove Danilo Bevk, ki je razvil in izdelal gnezdilnice za divje opraševalce. Na koncu pa doda: »Namesto angleške trate imejmo na vrtu raje čim več cvetočih, medovitih rastlin. Sončnic, žametnic, facelijo, sivko, detelje, jagodičevje, sadno drevje ...«
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
Čelar
Administrator foruma


Pridružen/-a: 29.03. 2010, 07:24
Prispevkov: 812

PrispevekObjavljeno: 01 Mar 2015 18:52    Naslov sporočila: Odgovori s citatom

Čmrlji, pomembni in ogroženi opraševalci cvetja

Čmrlji, tako kot tudi medonosne čebele spadajo v družino čebel, v okviru katere tvorijo samostojen rod Bombus.
Janez Grad



Torej so čmrlji (Apis mellifera),  ožji sorodniki naših »domačih« medonosnih čebel (Apidae), ki jih v nadaljevanju poimenujemo kar čebele. Prehranjujejo se s cvetnim prahom in medičino (nektarjem), pri iskanju hrane obiskujejo cvetove rastlin in jih pri tem nehote oprašujejo. Zato jih uvrščamo med opraševalce rastlin.

Živijo v prosti naravi, gospodarskih poslopjih, skladovnicah butar, kozolcih in podobno, kjer si s priročnim gradivom, kot so suhe travnate bilke, mah, odpadlo listje, rastlinski drobir in tudi zavrženo blago (deli obleke) zgradijo gnezdo. V vsakem gnezdu živi po ena čmrlja družina, ki je organizirana kot čebelja družina; v njej so najprej matica, ki spomladi ustvari družino, nato delavke in na vrhu razvoja družine še mlade matice in samčki (pri čebelah jim pravimo troti). Delavk je lahko do več sto in tudi zaradi te množičnosti uvrščamo čmrlje med pomembne opraševalce.

Čmrlje družine so enoletne, živijo v toplih mesecih leta, nato pa vsa družina razen mladih matic umre. Med letom izležene mlade matice samčki oprašijo, nakar te odletijo na prezimovanje: skrijejo se v luknje in druga mesta v zemlji, kjer se ohladijo na okrog 5 stopinj in pri tem otrpnejo ter preživijo tudi v mrazu do −20 stopinj. Naslednjo pomlad jih toplo vreme »prebudi« in matice si poiščejo novo gnezdo.

Čebela v slabem vremenu ni dejavna, za čmrlja to ni ovira

Vir / Avtor:  Tatjana Pihlar
19. februar 2015

Približno tretjina svetovne pridelave človeške hrane je odvisna od opraševanja žuželk. Samo v Sloveniji, kjer imamo poleg medonosne čebele še več kot tisoč vrst divjih opraševalcev, naj bi bilo opraševanje vredno okoli 110 milijonov evrov.

Čmrlji so odlični opraševalci. Dejavni so ves dan, tudi ko dežuje. Nabirati začnejo bolj zgodaj zjutraj kot čebele, »spat« gredo kasneje zvečer.

Ob opraševanju večina ljudi pomisli na medonosno čebelo ali samo nanjo, biolog dr. Danilo Bevk z Nacionalnega inštituta za biologijo pa poudarja, da ni edina opraševalka, saj njeno delo dopolnjuje cela vrsta divjih opraševalcev. Predvsem čmrlji, ki so jih v Sloveniji našli kar 35 vrst, prav tako čebele samotarke, ki jih je pri nas več kot petsto vrst. A ker cvetove oprašujejo tudi metulji, hrošči..., je vseh vrst opraševalcev krepko čez tisoč.

Pomembnejši, kot so domnevali

Potrebujemo tolikšno pestrost opraševalcev ali zadostuje že, če imamo in varujemo samo kranjsko čebelo? »Najlepši odgovor na to najdemo v obsežni raziskavi, ki je potekala v sodelovanju več kot 50 raziskovalcev na petih celinah, 600 poljih in 41 kmetijskih rastlinah. Med drugim so primerjali količino pridelka v nasadih, ki so jih opraševale samo medonosne čebele, z nasadi, kjer so bili poleg čebel tudi divji opraševalci. Rezultati so pokazali, da je bila količina pridelka ob prisotnosti divjih opraševalcev večja. Primerjali so tudi nasade, ki so jih opraševale samo čebele ali samo divji opraševalci. Izkazalo se je, da je bil pridelek večji tam, kjer so opraševali samo divji opraševalci,« odgovarja Danilo Bevk. Ti rezultati po njegovem kažejo, da je vloga medonosne čebele pri opraševanju manjša, kot so domnevali v preteklosti, divjih opraševalcev pa večja.

Sogovornik izpostavi tudi ključne razlike med čebelami in divjimi opraševalci. Pravi, da imajo nekatere rastline cvetove, ki jih čebela težko ali sploh ne more oprašiti. Tak primer je med drugim paradižnik. Čebela je tudi dokaj občutljiva za vreme. »V slabem vremenu – dežju, vetru ali mrazu – ni dejavna, prav takšne vremenske razmere pa so zlasti spomladi, v času cvetenja sadnega drevja, zelo pogoste. V tem primeru je ključna vloga čmrljev, saj zanje slabo vreme ni ovira. In ne nazadnje, divji opraševalci so pomembni tudi kot plan B v primeru, če populacije čebel denimo zaradi bolezni nenadoma upadejo,« poudarja Bevk in dodaja, da se divji opraševalci spopadajo s podobnimi težavami kot kranjska čebela. »Tudi njih ogrožajo pomanjkanje hrane, bolezni in pesticidi, vendar obstaja pomembna razlika. Ker živijo divje, jih nihče ne hrani, prav tako ne zdravi. Poleg tega imajo tudi nekatere dodatne težave. V prvi vrsti gre omeniti pomanjkanje varnih gnezdišč, ki jih je v intenzivno obdelani kmetijski krajini vedno manj. Čebela teh težav na srečo nima, saj ji čebelarji ponujamo panje.«

Izginjajo, a tega ne opazimo

V Sloveniji se s kranjsko čebelo dnevno ukvarja devet tisoč čebelarjev in še vsaj trideset ljudi, ki se poklicno posvečajo zdravstvenemu varstvu, organizaciji čebelarstva, raziskovanju… »Torej imamo eno samo žuželčjo vrsto in veliko število ljudi, ki skrbi zanjo. Logična posledica je, da je stanje populacije zelo dobro znano, ne le številnost, ampak tudi zdravstveno stanje, njene težave itd.,« opozarja biolog Bevk. Koliko natančno je v Sloveniji divjih opraševalcev, pa ne ve nihče, saj se z njihovim (povsem ljubiteljskim) gojenjem ukvarja kvečjemu nekaj sto ljudi, poklicno zgolj dva strokovnjaka (poleg Bevka še dr. Andrej Gogala), in še to samo del njunega časa.

»V tem primeru imamo torej ogromno število vrst in zelo malo ljudi, ki jih opazuje. Posledično je številčno stanje populacij divjih opraševalcev skoraj povsem neznano. Vemo le, katere vrste so v Sloveniji, za mnoge vemo, kje približno živijo, ničesar pa ne vemo, kako se z leti spreminja njihova številnost. To je podobno, kot če bi imeli trideset ljudi, ki se ukvarjajo z levo nogo, in samo dva človeka, ki bi se ukvarjala z desno nogo, čeprav vemo, da sta za hojo potrebni obe,« razliko slikovito opiše dr. Bevk in sklene z opozorilom: »Divji opraševalci izginjajo, vendar tega preprosto ne opazimo, zato tudi ne ukrepamo.«

Pomen divjih opraševalcev v Sloveniji je podcenjen, njihov potencial pa zato slabo izkoriščen. Za zanesljivo opraševanje je ključnega pomena varovanje pestrosti združb opraševalcev. Zanašanje samo na kranjsko čebelo je tvegano.

Dr. Danilo Bevk, biolog

Kako pomagati divjim opraševalcem

Divji opraševalci so zelo pomembni, a ogroženi, zato bi jih morali varovati. Čeprav živijo divje, jim lahko pomagamo, je prepričan biolog dr. Danilo Bevk. »Na srečo nekateri ukrepi, s katerimi pomagamo čebeli, denimo sajenje medovitih rastlin in zmanjševanje uporabe pesticidov, koristijo tudi divjim opraševalcem. Žal to ni dovolj. Nujni so zagotavljanje varnih mest za gnezdenje, prepoved uvoza in vzpostavitev domače vzreje čmrljev. Potreben bi bil tudi reden monitoring divjih opraševalcev. Za oblikovanje učinkovitih ukrepov za njihovo varovanje so namreč nujni podatki o stanju njihovih populacij.«
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
Čelar
Administrator foruma


Pridružen/-a: 29.03. 2010, 07:24
Prispevkov: 812

PrispevekObjavljeno: 01 Mar 2015 19:05    Naslov sporočila: Odgovori s citatom

Čmrlj – obišče vsak cvet



Izmed vseh čebel (Apidae) so čmrlji tisti, ki so najbolje prilagojeni hladnemu podnebju, zato lahko živijo tudi visoko v gorah. Po naravi čmrlji niso agresivne žuželke, vendar pa matice in delavke lahko pičijo. Njihovo želo nima nazobčanih robov, kar jim omogoča, da lahko pičijo več kot enkrat v nasprotju s čebelo in pri tem ostanejo žive. Čmrljev strup je podoben čebeljemu, vendar ga izločajo ti manj.

Čmrlji so socialne žuželke, ki živijo v majhnih kolonijah, ki sestoji iz nekaj primerkov in na splošno ne preživijo zime. Edine, ki preživijo zimo so oplojene mlade matice, katere po smrti kolonije poiščejo zaveten prostor kjer lahko preživijo mrzle dni.

Spomladi se oplojena samica prebudi iz zimskega spanja, poišče cvetje, se nahrani in prične ustvarjati novo kolonijo. Čeprav čmrlji gradijo skrita gnezda, običajno so to majhne votline v zemlji ali na drevesih (zapuščeni brlogi, votla drevesa, špranje med kamnitimi zidovi, itd.) so pogosto plen ptic, poljskih miši, belih dihurjev, …

Gnezdo čmrljev je sestavljeno iz enega asferičnega prostora. Matica zagotovi svojemu domu dobro skrit en vhod na koncu zelo dolgega predora. Po tem ko prinese velike količine maha in posušenih zelišč, na sredini gnezda zgradi na tej mehki podlagi celico iz voska v obliki amfore. Napolni jo s cvetnim prahom, nanjo zaleže več jajčec in vse skupaj zapre s pokrovčkom iz voska. Nazadnje pa na tla pred vhodom zgradi še hemisferično »posodico« iz voska, katero napolni z nektarjem. Nato se matica usede na jajčeca vse do izlega. V tem času pa se hrani s predhodno shranjenim nektarjem v prej omenjeni posodici.

Ličinke se sprva hranijo s cvetnim prahom na katerega so bila poležena jajčeca. Za svoj razvoj potrebujejo nektar – ogljikovi hidrati in cvetni prah – beljakovine. Celica se širi medtem ko ličinke rastejo. V vsaki celici živi po več ličink, kar je tudi razlog za velike razlike v velikosti med člani družine. Ker matica sama ne zmore prehraniti vseh, mnogo od njih se niti ne razvije.
Kasnje matica skozi majhno odprtinico v celici hrani ličinke z nektarjem in s snovjo ki jo izbljuva. Ta snov je podobna čebeljemu matičnemu mlečku. Po 10 ali 12 dneh ličinka stke zapredek, ki se v kratkem času otrdi in v katerem se nato prelevi v nimfo ali larvo. 14 dni kasneje mlad čmrlj že zapusti kokon s pomočjo matice, ki odstrani kar ostane od celice in prične skrbeti za potomce.

Dlačice mladih žuželk sprva še niso v celoti pigmentirane in so sivkasto bele barve (»brezdlake«). V tem času še ne zapuščajo kolonije oziroma vsaj za 24 ur. Celoten razvojni ciklus od jajčeca pa do odraslega čmrlja ne potrebuje več kot mesec dni časa (5 tednov odvisno tudi od vrste in pogojev).

Nove rojenke so majhne sterilne samice, torej delavke, ki pomagajo matici pri nabiranju cvetnega prahu in nektarja ter gradijo nove celic. Šele po dveh rodovih se matica končno posveti samo zaleganju jajčec in skrbi za ličinke.
Proti koncu julija se pojavijo majhne samice, ki se od matice razlikujejo samo v strukturi telesa, in so podobne delavkam. Te bodo zalegale haploidna neoplojena jajceca iz katerih se razvijejo samci ali troti, katerih življenska doba je 5-8 tednov. Proti koncu poletja pa se pojavijo večje samice – bodoče matice.
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
Čelar
Administrator foruma


Pridružen/-a: 29.03. 2010, 07:24
Prispevkov: 812

PrispevekObjavljeno: 01 Mar 2015 19:21    Naslov sporočila: Odgovori s citatom

Divje čebele



Kranjska sivka, edina avtohtona zaščitena čebelja vrsta v Evropski uniji, je zlata vredna žuželka. Brez nje bi pridelali veliko manj sadja in zelenjave kot zdaj. Po nepotrebnem pa so spregledane druge čebelje vrste, ki so prav tako pomembne opraševalke. Skupno jim je ne prav laskavo ime divje čebele. Iz sence jih poskuša spraviti dr. Andrej Gogala, ki se z njimi ukvarja edini v Slovenji.

Divje čebele so najpogostejše v zmerno sušnih toplih predelih, kot je Sredozemlje. Raznovrstno rastlinstvo tamkaj je očitno vplivalo tudi na raznovrsten razvoj čebel, ki so se prilagajale različnim rastlinam. V tropskih predelih čebele niso tako raznovrstne kljub veliki raznolikosti rastlinja. To namreč ne raste v množičnih sestojih, zato čebele ne morejo biti specializirane na eno samo rastlinsko vrsto. Poleg tega je zaloga hrane iz sladkorja in peloda odlično gojišče za plesni, ta pa uničuje njihov zarod, pojasnjuje dr. Andrej Gogala iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije.
Pri nas je bilo doslej najdenih 560 vrst divjih čebel, mnoge samo enkrat, zato jih ni mogoče prištevati med stalno prisotne. »Veliko vrst, zlasti mediteranskih, v našem Primorju živi nekaj let. Ko nastopi hladno obdobje, jih pobere, nato traja nekaj let, da se zopet priselijo iz južnejših krajev.« Večina divjih čebel živi samotarsko. Vsaka samica pripravi gnezdo in poskrbi za hrano svojega potomstva. Preživi eno sezono, do naslednje v otrplem stanju počaka le zarod.

Divje čebele se razlikujejo po življenjskih navadah in prilagoditvah na svoje rastlinske gostiteljice. Velike so od tri milimetre, kolikor merijo zakrinkane čebele, ki so skoraj brez kožuščka in pelod skupaj z medičino prenašajo v golši, do dva centimetra in pol, kolikor lahko merijo lesne čebele. Te dolbejo gnezda v star odmrl les in so dolgožive. Matice živijo, dokler ne odrastejo njihove hčerke. Pogosto jih hranijo, dokler same ne letajo po hrano, opisuje Gogala.

Izbirčnice

»Prednice vseh čebel so bile ose, ki so živalski plen zamenjale za pelod in medičino s cvetov rastlin cvetnic. Rastline izločajo medičino v cvetovih prav zato, da bi privabile opraševalce, pelod pa je z beljakovinami bogata hrana, ki omogoča razvoj čebeljega zaroda.«

Tudi kranjska sivka je bila nekoč divja čebela. Ljudje so jo postopoma udomačili, ker je to edina čebelja vrsta pri nas, ki pripravlja zaloge medu iz medičine. Vse druge preživijo zimo otrple na skritih krajih, medtem ko družine kranjske sivke to prebijejo na satju. Stisnjene v gruče se prehranjujejo z medom, shranjenim v satju. Naši predniki so od njih »kradli« med iz panjev, ki so jih našli v starih drevesih. Ob razmahu gojenja so sprva gradili panje, ki so jih morali uničiti, če so iz njih hoteli dobiti med, pozneje pa so razvili panje, pri katerih se satnice odstranijo in po točenju medu vrnejo vanje.

Medonosna čebela je najštevilčnejša čebelja vrsta in zato najpomembnejši opraševalec. Vendar so cvetovi mnogih rastlinskih vrst prilagojeni posebnim opraševalcem in ti opraševalci svojim gostiteljicam. Medonosne čebele so tako rekoč vsejedke in nimajo prilagoditev na posebnosti določenih cvetov. Te cvetove učinkoviteje oprašujejo opraševalci, ki so se v evoluciji prilagodili zbiranju hrane in opraševanju teh vrst. Mnoge samotarske čebele nabirajo le pelod rastline določene družine, rodu ali celo posamezne vrste. Dejavne so le med cvetenjem njihove rastlinske gostiteljice, preostanek leta preživijo v mirovanju kot ličinke v gnezdih.

Pri opraševanju nekaterih rastlinskih vrst so divje čebele uspešnejše od medonosnih. »Opraševanje sadnega drevja z rdečimi in rogatimi dišavkami se je izkazalo za učinkovitejše od opraševanja z medonosnimi čebelami. Obe vrsti lahko gojimo v gnezdilnih pripomočkih v obliki votlih cevk ali luknjic (trstika, bambus, vrtine v lesu ...),« navede Gogala. »Čmrlji so učinkovitejši pri opraševanju paradižnika, ker tresejo njihove cevaste prašnike, da sprostijo pelod. Medonosne čebele tega niso sposobne. Pri opraševanju lucerne pa so učinkovitejše listorezke in druge divje vrste, ki jih ne moti, da prašniki lucerne udarijo čebelo po spodnji strani zadka.«

Medonosne čebele tudi niso učinkovite v krajih s hladnim podnebjem (visoka nadmorska višina) ali v hladnem vremenu. Veliko učinkovitejši so čmrlji, ki so bolje prilagojeni hladnemu podnebju in letajo tudi pri nižji temperaturi. Čmrlji – v Sloveniji jih je okoli 30 vrst – so najbližji sorodniki domače medonosne čebele. Tudi oni pelod prenašajo v koških, medtem ko ima večina drugih divjih čebel za nošnjo peloda na zadnjih nogah goste čope dlak. 
 
Tujerodna nevarnost

Mnogi opraševalci so izpostavljeni naraščajočim grožnjam zaradi sprememb v okolju, ki jih povzroča človek: izgubi življenjskega okolja, pesticidom, boleznim in zajedavcem, spremembi podnebja ter širjenju tujerodnih rastlin, ki izpodrivajo domače, a drugače kot te čebelam ne nudijo hrane. Domnevalo se je, da bodo ob umiranju domačih čebel v Evropi in Ameriki – njihovo vlogo prevzele divje vrste. V slednji, kjer je prejšnjo zimo odmrla oziroma izginila tretjina čebeljih družin, za opraševanje borovnic in brusnic že poskušajo gojiti divje čebele iz rodu Osmia. »Te bi bile vsekakor primerne za opraševanje, vprašanje pa je, ali jih je mogoče gojiti,« je skeptičen Gogala. »Vsaka vrsta ima določene zahteve glede izbire prostora za gnezdo. Drugi problem gojenja je, da če čebele dolgo gojimo na istem mestu, se v panje naselijo zajedavci, ki lahko močno zmanjšajo njihovo število.«

Okoljske spremembe so močno prizadele tudi divje čebele, le da zaradi nesistematičnega spremljanja te umirajo tiho in na samem. Gogala, ki jih že dolgo spremlja, zadnja leta opaža, da jih je veliko manj kot v devetdesetih letih, ko jih je začel raziskovati. Letošnje leto je bilo izjemno slabo zlasti na zahodu Slovenije. »Moja opazovanja potrjujejo poguben vpliv vremenskih sprememb na divje čebele. Tople zime z zgodnjimi pomladmi povzročijo zgodnejše cvetenje rastlin. Mnoge divje čebele, ki so odvisne od določenih rastlin, zamudijo njihovo cvetenje. Lahko pa se zaradi zgodnje pomladi prebudijo, a jih uniči kasnejša zmrzal. Pogubne so tudi poletne suše, ko rastline ne cvetijo ali ne nudijo medičine v cvetovih. A tudi v preteklosti so bili nenavadni vremenski dogodki pogosti, pa je bilo divjih čebel veliko. Upadanje števila divjih čebel opažam tudi v okoljih, ki ostajajo bolj ali manj nespremenjena in v njih ni razširjeno škropljenje pesticidov. Izginjanje divjih čebel še ni povsem pojasnjeno.«

V Sloveniji so bile nekoč vse prostoživeče čebele zavarovane. Danes so le tri močno ogrožene ali izumrle vrste na seznamu živalskih vrst, katerih habitate se varuje po Uredbi o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah. Anthophora bimaculata in Melitta dimidiata sta znani s prodišč reke Save pri Ljubljani, vendar je bila druga zadnjič najdena leta 1995. Tetralonia dentata je bila leta 1994 najdena ob Savi pri Dobovi. Na obeh območjih se načrtujejo hidroelektrarne, habitati pa so ogroženi tudi zaradi odlaganja gradbenih in drugih odpadkov in zaraščanja travišč. Posebna težava je razraščanje japonskega dresnika ob Savi, opozarja dr. Andrej Gogala. Ta tujerodna rastlinska vrsta preprečuje rast domorodnim cvetočim vrstam, ki so vir hrane za čebele.
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
Čelar
Administrator foruma


Pridružen/-a: 29.03. 2010, 07:24
Prispevkov: 812

PrispevekObjavljeno: 10 Avg 2015 04:31    Naslov sporočila: Odgovori s citatom


Podnebne spremembe ogrožajo čmrlje
avtor
Petra Šubic
28.07.2015

Selijo se tja, kjer je hladneje

Podnebne spremembe ogrožajo številne rastline in živali. Nekatere živali se selijo na sever, kjer je zanje primernejše podnebje. Žal pa se vse vrste ne morejo prilagoditi na podnebne spremembe. Med njimi so tudi čmrlji.

Nova raziskava kanadskih raziskovalcev, ki so jo objavili v reviji Science, ugotavlja, da selitev v hladnejše predele čmrljem povzroča težave. To je sicer slabo za kmetijstvo, dobra novica pa je, da lahko čmrljem pomagamo, piše Modern farmer.

Živali se selijo v hladnejše predele

Ob počasnem segrevanju Zemlje v habitatih številnih rastlin in živali ni več pravih temperatur za optimalno življenje. Raziskava iz leta 2011 je pokazala, da se živali premikajo v hladnejša območja. Proti severu na severni polobli, proti jugu na južni polobli in v višje lege.

Nekatere drevesne vrste je dokaj enostavno preseliti, medtem ko ameriški pika, ki je majhnemu zajcu podobna vrsta sesalcev, ne more najti hladnejšega habitata. Čmrljem lahko pri tem pomagajo ljudje.

Črmlji so glavni opraševalci pridelkov

Za razliko od čebel, ki so zaradi podnebnih sprememb prav tako v težavah, čmrlji ne naredijo veliko medu, a so jih od 19. stoletja gojili in prodajali za opraševanje zlasti paradižnika. Čmrlji, ki izginjajo, so pomembni opraševalci kmetijskih pridelkov in drugih rastlin. Christian Science Monitor njihovo gospodarsko vrednost kot opraševalk ocenjuje na približno tri milijarde dolarjev (2,7 milijarde evrov).

Nova raziskava iz revije Science je prvič celovito preučila učinke podnebnih sprememb na populacije čmrljev, medtem ko so druge dejavnike, kot sta prehod na industrijsko kmetijstvo in uničevanje življenjskega prostora, raziskali že prej.

Aktivisti rešujejo čmrlje

Kanadski raziskovalci v zadnji študiji ugotavljajo, da različne vrste čmrljev izginjajo zlasti iz južnih habitatov s hitrostjo devet kilometrov na leto, selijo pa se preveč daleč na sever, kjer je zanje ugodno podnebje. Zaradi podnebnih sprememb so nekatere vrste čmrljev že skoraj izumrle.

A na srečo različne skupine aktivistov že povečujejo populacijo čmrljev. Bumblebee Conservation Trust in medijska hiša BBC sta denimo objavila koristne priročnike o tem, kako lahko vrtičkarji spodbudijo čmrlje k počitku, hranjenju in opraševanju.

Privabimo jih lahko z divjimi cveticami

Obstaja veliko divjih cvetic, kot sta cvetoča detelja in glavinec, ki so lepe na pogled in pomagajo pritegniti čmrlje, hkrati so zanje hrana. Zato bi se kazalo poučiti o divjih cveticah, ki so odporne na pesticide in pogosto tudi lepe, še pravi Modern farmer.
*****

Verjetno kaj od tega tudi drži. Veliko bolj res pa je, da vse tisto kar ogroža in masovno v naravnem okolju mori čebele, pobija tudi čmrlje. To vedo čebelarji, ki pogosto doživljajo hude zastrupitve svojih čebel zaradi neodgovorne in napačne uporabe FFS. Ob vsakem takem večjem pomoru čebel izginejo tudi čmrlji, divje čebele, osice in druge v naravi živeče ter koristne žuželke. Le, da se ob primerih pomora čebel o tem veliko manj piše in govori, ker se pač ravnamo po načelu, da tega česar ne vidimo pač ni.

Sam sicer močno dvomim v to hipotezo o preseljevanju čmrljev. Prej bi rekel, da se s spremembo klime v nekem drugem naravnem prostoru ustvarjajo ugodni pogoji za življenje in obstoj čmrljev in se ti pač uspešneje razvijajo in širijo. medtem, ko se v tradicionalnih naravnih okoljih zaradi sprememb klime in nerazumnega človekovega zastrupljevanja njihova populacija krči.
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
MAXI



Pridružen/-a: 25.08. 2015, 07:50
Prispevkov: 48

PrispevekObjavljeno: 09 Jan 2016 17:38    Naslov sporočila: Odgovori s citatom

»Čmrljak«
Zveze čebelarskih društev Slovenije v Lukovici

V okviru nekdanjega delovanja komisije za tehnologijo pri ČZS je bila ustanovljena tudi sekcija za gojitev čmrljev (in čebel samotark). Predsednik te sekcije je bil navdušen in zelo razgledan »čmrljar«, prof. dr. Janez Grad.

Za gojenje in preučevanje teh sorodnic čebel je bil postavljen "čmrljak" - šeststrani paviljonček za postavitev čmrljevih panjičev in gnezdišč za samotarke - podobno, kot čebelje panje v čebelnjaku.
Za okras tega paviljončka - čmrljaka - je izdelal slikar Nikolaj Mašukov po naročilu oljno sliko z motivom Triglava nad gnezdom čmrljev. Kasneje je v neurju na paviljon padlo drevo in ga močno poškodovalo. Sedaj je obnovljen, a brez nekdanjih okraskov.

Eden naših velikih oboževalcev čmrljev je Joža Pavlič z Ljubnega pri Brezjah.
Pripovedoval je:
»Nekdaj so bolj znali ceniti rodovitne ravnice in niso dovolili, da bi na njej gradili hiše - zatoso zgradili vasico Ljubno na strmo pobočje nad polji. Kot božične jaslice je prelep krajinski motiv za potnike na mimobežni avtocesti«.
»V košati travi in mahu je bilo nekoč vse polno gnezd čmrljev. Nekaj sem jih prenesel v moje panjiče na policah. Gnezda so v predalih, da jih lahko izvlečem in opazujem, kaj se tam dogaja.«
»Ostal bi samo pri čmrljih, če bi jih lahko gledal kaj delajo celo leto. Saj vemo, da gnezdijo le nekaj mesecev, nato pa je konec njihovega družinskega življenja. Delavke in troti odmrejo, matice pa se odpravijo prezimovat v naravna zatočišča. Največji del leta bi tako ostal brez take družbe.
"Moral sem si zato omisliti tudi čebele v opazovalnem panju. Tako kot panjiče čmrljev semjih namestil kar v mojem delavniškem prostoru, da jih lahko gledam kot v čebelnjaku celo leto. Izlet imajo skozi cevko na prosto«.


Paviljonček - "čmrljak" pri centru ČZS v Lukovici – eno leto po izgradnji


Mašukova slika za »čmrljak«, s simboličnim prikazom odkritega čmrljevega gnezda pod Triglavom


Čmrljevo gnezdo v "predalu"


Gnezdo čmrljev v mahu visoke trave
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
Čelar
Administrator foruma


Pridružen/-a: 29.03. 2010, 07:24
Prispevkov: 812

PrispevekObjavljeno: 20 Avg 2016 05:46    Naslov sporočila: Odgovori s citatom

Še nekaj o gojenju čmrljev

Sonaravno gojenje čmrljev je gojenje čmrljev v leseni škatli ali škatli iz lepenke, v cvetličnem keramičnem lončku in podobnih posodah med njihovim vsakoletnim pojavljanjem v naravi, to je od zgodnje pomladi do zgodnje jeseni. Zato jim bomo v nadaljevanju rekli kar PANJ.

Pridobivanje čmrljev

Čmrlje lahko pridobimo na dva načina:
z naselitvijo matice spomladi, ko išče primerno mesto za gnezdo,
z ogrebanjem čmrlje družine (gnezda) pozno spomladi ali poleti.
V obeh primerih moramo izdelati ali si preskrbeti panj, in to za vsako matico oziroma družino posebej. Panj postavimo na prostor, ki je zavarovan pred dežjem in drugimi padavinami (okenska polica, podstavek s strešico nad panjem, čmrljak ...) in ki je varen tudi pred mrčesom, predvsem mravljami. Podstavek lahko oblepimo s samolepilnim trakom, ki ga uporabljajo v sadjarstvu. Panj je lahko izpostavljen jutranjemu in/ali večernemu soncu, ne pa tudi močnemu dopoldanskemu, opoldanskemu ali popoldanskemu obsevanju. Za večino vrst naših čmrljev je primerno, da panj postavimo nizko pri tleh, do približno 0,5 m visoko, ker tudi v naravnem okolju gradijo gnezda pod zemljo ali na površju. Nekatere vrste pa panj poiščejo tudi v višini podstrešij hiš ali gospodarskih poslopij, v ptičjih gnezdih in podobno.

Naselitev matice spomladi, ko se vrne iz prezimovališča

Notranjost panja najprej zavarujemo pred mrazom tako, da njegove stene obložimo z lepenko, panj pa lahko dodatno obložimo še z zunanje strani. Nato prostor v panju do približno polovice zapolnimo z razrahljanim posušenim mahom; to je mah, ki ima do 10 cm dolga, z resicami poraščena stebelca in kakršen raste na nekaterih mestih v gozdu. Če nimamo takega mahu, lahko uporabimo posušene travnate bilke, neobdelano ovčjo volno, surov bombaž, filc, posušeno in zdrobljeno drevesno listje, senen drobir, razcefran papir za prtičke, žepne robčke, papirnate brisače in podobno. Pri laboratorijskem komercialnem gojenju čmrljev dajo namesto mahu v gnezdo surov bombaž, nedopustno pa je vnesti sanitetno vato, saj se čmrlji zapletejo vanjo in umrejo.

Okrog vhodne/izhodne luknjice mora ostati prazen prostor (brez mahu), najbolje v velikosti od 1 do 2 cm, da matica po vstopu v panj dobi potreben občutek za prostor. Če bo luknjica »zamašena« z mahom, matica ne bo vstopila.

Tako pripravljen panj postavimo na prostor, nad katerim matice iščejo gnezdo. Matica išče gnezdotedaj, kadar leta nizko nad tlemi in preiskuje rove malih sesalcev, travnato rušo in drugo podrast, na primer na travniku, v sadovnjaku ..., tudi tam, kjer ni cvetočih rastlin, torej ko ni na paši. Medtem lahko matica »slučajno« najde panj, in če ji je »všeč«, se naseli. Če so noči še mrzle ali je vreme »skisano«, panj zvečer zamašimo, ga odnesemo na toplo mesto (v klet) in nahranimo matico, zjutraj pa ga odnesemo nazaj na izbrano mesto in ga odmašimo. Po potrebi to ponavljamo tudi več tednov, sicer matica ne bo ostala v mrzlem panju. Hranimo jo z zelo razredčeno sladkorno raztopino, kakršno uporabljajo tudi čebelarji za krmljenje čebel. Tekočino s kavno žličko nalijemo v dva majhna plitva lončka, na primer od vitergi- na ali tabletke, ter ju s pinceto postavimo na prazen prostor ob vhodno-izhodni luknjici.

Če smo izurjeni in spretni, lahko matice tudi ulovimo in jih damo v panj, v katerega smo prej dodali hrano. Lovimo jih lahko z gosto mrežo, kakršno uporabljamo za lovljenje metuljev. Matico, ki jo ujamemo v tako mrežo, nato ulovimo v majhen lonček s pokrovčkom, v kakršnem so na primer shranjene začimbe, ali v leseno (kovinsko) cevko, dolgo približno 1 dm in s presekom približno 12 mm. Lonček (cevko) odpremo in ga (jo) tiščimo k vhodni luknjici, dokler matica ne zleze v panj, tega pa nato hitro zamašimo. Matica zelo nerada vstopi v njej neznano odprtino, potem pa skuša pobegniti skozi stene lončka, na katerih zaznava svetlobo. Pomagamo ji lahko tako, da lonček obdamo s črno tkanino. Pri tem postopku moramo biti zelo potrpežljivi in mirni. Čez približno pol ure do ene ure panj počasi in previdno odmašimo, da se matica, če čaka ob luknjici, ne prestraši in panično ne odleti. Če je ponujeni dom sprejela, se bo že čez kake pol ure vrnila in zlezla vanj, če pa ga ni, odleti »po francosko«, ne da bi si mesto sploh ogledala in si ga skušala zapomniti. Če matico ulovimo proti večeru, jo zapremo čez noč in luknjico odmašimo zgodaj zjutraj naslednjega dne.

Sonaravno gojimo čmrlje zato, da jim pomagamo preživeti, dajejo pa nam tudi veliko osebnega zadovoljstva in sreče, podobno kot čebelarjem čebele. Do njih bodimo prijazni in upoštevajmo naravne zakonitosti iz njihovega življenja.

Zato pomnimo:

1. Matice smemo loviti samo v bližini, to je največ do 100 m od kraja, na katerega smo postavili panj. Ne smemo jih loviti na enem kraju in jih prenašati v drug kraj. S takšnim početjem bi v naravi povzročili več škode kot koristi. Čmrlji naj v naravi živijo in se razmnožujejo tam, kjer so se izlegli.

2. Nikoli ne lovimo matic, ki so na paši, torej, ko obiskujejo cvetje! V tem primeru so zelo verjetno že izbrale svoj dom (gnezdo). Matica pa prvega lončka satja, ki ga potrebuje za svojo prehrano, ne zna zgraditi več kot enkrat samkrat. Če ujamemo matico, ki je že zasnovala gnezdo, bo gotovo odletela takoj, ko bo mogla. Odletela bo tudi, če jo zapremo za dalj časa, škoda pa bo tudi, ker bo medtem splesnelo satje v njenem gnezdu. To je torej isto, kot da bi matico umorili.

3. Čas, v katerem matica išče gnezdo, je zelo kratek - na splošno nikoli ni daljši od treh tednov. To časovno obdobje je pri različnih vrstah čmrljev lahko različno, odvisno pa je tudi od tega, kdaj nastopi toplo spomladansko vreme. Če zamudimo to obdobje, je naseljevanje matic za eno leto zamujeno.

Ogrebanje čmrlje družine

Temeljno pravilo, ki naj velja za ljubitelje čmrljev, je, da nedotaknjeno čmrlje gnezdo v nedotaknjeni naravi pustimo nedotaknjeno. Ogledujemo si ga pač tam, kjer je, in tako spremljamo razvoj čmrlje družine do njenega naravnega konca. Pri nekaterih vrstah čmrljev družine odmrejo že v začetku poletja, v začetku julija, pri drugih vrstah pa šele jeseni. Če je gnezdo na površini travnika, ga lahko zavarujemo pred plenilci, na primer pred lisico, ježem, jazbecem, kuno in drugimi, tako da ga prekrijemo z 0,5 m x 0,5 m veliko kovinsko mrežo, kakršne uporabljamo za zaščito drevja pred voluharjem ali pred zajcem in srnami. Mrežo ob strani na več mestih pritrdimo v zemljo z lesenimi paličicami. Pri tem moramo paziti, da luknjica za vletavanje in izletavanje čmrljev ostane odkrita.

Če pa na (nedavno) pokošenem travniku najdemo razkrito, razbrskano ali že delno uničeno gnezdo, ga uredimo in zaščitimo, kot je opisano zgoraj, ali pa ga ogrebemo v panj. Tega odprtega postavimo na mesto gnezda, ga pustimo tam do večera, da se delavke nanj privadijo in zvečer vrnejo v gnezdo, že v temi pa ga zapremo in zamašimo ter odnesemo domov ali na neko drugo zanj izbrano mesto.

Če je mesto postavitve panja preblizu tistemu mestu na travniku, na katerem smo čmrlje ogrebli, to je v oddaljenosti samo nekaj 10 m, se bodo nekatere delavke vračale na prvotno mesto. Če le zmoremo, jih zvečer polovimo in znova prenesimo v panj. Pri ogrebanju skrbno prenesemo v panj tudi mah, v katerem je gnezdo, in satje s čmrlji, ki so na njem, nato pa poiščemo in polovimo ter prenesemo v panj še delavke (morda tudi matico), ki so se med ogrebanjem skrile v travo. Pri vsem tem je zaželena uporaba gumijastih rokavic. Paziti moramo predvsem, da bo v panju tudi matica. Če je matica medtem odletela, počakamo, da se vrne, in če ne najde gnezda v panju, jo moramo uloviti in prenesti v panj. Če mahu ni dovolj, da bi čmrlji z njim prekrili satje, ga še nekaj naberemo v bližnji okolici in z njim prekrijemo gnezdo.

Pomnimo, da bomo z zaščito ali ogrebanjem obvarovali čmrlje pred njihovimi plenilci, kajti če tega ne bi storili, bi plenilci že v tednu dni opravili svoje. Pomnimo pa tudi, da se nikoli ne smemo lotiti odkopavanja čmrljega gnezda, ki je v zemlji! Obstaja namreč velika verjetnost, da bomo pri tem izgubili sled za rovom in tako čmrlje žive zakopali.

Panji

Najpreprostejši »panj« je lahko škatla iz lepenke, velika približno toliko kot škatla za čevlje, v katero naredimo 11 mm x 11 mm veliko vhodno/izhodno luknjico. Papir, ki ga izrežemo, naj zaradi luknjice ostane spodaj spet s škatlo, tako da postane nekakšna pristajalna ploščad. Luknjica naj bo na stranski ploskvi in pri dnu škatle; če je na krajši stranski ploskvi, naj bo na sredini ploskve, če pa je na daljši ploskvi, naj bo izrezana blizu konca ploskve. Na pokrovu ali ob straneh škatle naredimo še dve okrogli odprtini za zračenje s premerom približno 2 cm. Odprtini zaščitimo s tenko gosto kovinsko mrežico, da čmrlji ne bi uhajali skoznjo in da voščena vešča, ki je smrtna sovražnica čmrljev, ne more priti v škatlo. Ker je spomladi še hladno in je v škatli le majhno število čmrljev ali celosamo matica, naj bosta odprtini za zračenje tedaj zaprti oziroma zamašeni.

Lahko pa kupimo ali sami naredimo tudi pravi leseni panj ali panj iz lepenke. Panj naj bo približno enakih mer kot so mere škatle za čevlje, pa tudi odprtine naj bodo podobne tistim na zgoraj omenjeni škatli. Stene lesenega zabojčka naj bodo debele približno 1 cm. Notranjost panja je lahko tudi razdeljena na dva dela, ki sta med seboj povezana z dvema luknjicama s premerom približno 12 mm; ena luknjica je pri dnu, druga, rezervna, pa pri vrhu vmesne stene. Čmrlji uporabljajo rezervno luknjico, če se spodnja zamaši, npr. če jo zapredejo ličinke vešče. Prvi prostor je globok približno 8 cm in je nekakšen prazen predprostor, v zadnjem, približno 20 cm globokem prostoru, pa je v mahu, ki ne sme biti neposredno ob prehodni luknjici, gnezdo. Dvodelni panj je primeren predvsem za zemeljske čmrlje, ki svoja gnezda gradijo v rovih v zemlji, za čmrlje, ki živijo v gnezdih na površju, pa je primernejši panj z enim samim prostorom.

Ker so čmrlji enoletne družine, ostane panj jeseni zapuščen in tudi poln »umazanije« - čmrljih odpadkov ter različnih drobnih zajedavcev. Če ga želimo v prihodnjem letu znova uporabiti, ga moramo temeljito očistiti. Panj, narejen iz lepenke, lahko seveda zavržemo in si priskrbimo novega, s tem pa si prihranimo kar precej dela in sitnosti.
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
Čelar
Administrator foruma


Pridružen/-a: 29.03. 2010, 07:24
Prispevkov: 812

PrispevekObjavljeno: 10 Okt 2016 09:50    Naslov sporočila: ČEBELE SAMOTARKE Odgovori s citatom

Zakaj so čebele samotarke ogrožene?


Zaradi sprememb v okolju, ki jih povzročajo intenzivno kmetijstvo in širjenje naselij, je čebel samotark vedno manj. Ogrožajo jih predvsem:

Pomanjkanje hrane. Zaradi zgodnje in pogoste košnje ter obilnega gnojenja so travniki skoraj brez cvetja. Po cvetenju regrata se spremenijo v »zeleno puščavo«.

Pesticidi. Veliko čebel umre zaradi uporabe pesticidov.

Pomanjkanje gnezdilnih mest. Nekdaj je bil prevladujoč gradbeni material les, stavbe pa so bile pokrite s slamnato streho. Čebele samotarke so tako imele obilo možnosti za gnezdenje. Zaradi drugačnih gradbenih materialov gnezdilnih mest danes primanjkuje.
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
Pokaži sporočila:   
Objavi novo temo   Odgovori na to temo    Slovenski ljubiteljski čebelarji Seznam forumov -> Iz arhivov v novo objavo in splošni arhiv foruma Časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
Stran 1 od 1

 
Pojdi na:  
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu


Powered by phpBB © 2001, 2002 phpBB Group||Style by yellow